K drugemu zdravniku po drugo mnenje

K drugemu zdravniku po drugo mnenje

Oseminsedemdesetletni bolnik, ki so ga že dvakrat operirali na odprtem srcu, je na kontrolnem pregledu pri kardiologu izvedel, da ima zelo oslabelo srčno zaklopko. Zdravnik mu je zato predlagal še tretjo operacijo. Pacient in njegovi svojci pa se bojijo, da bi bila operacija zaradi starosti in splošne oslabelosti bolnika preveč tvegana, poleg tega je pacient na pregledu dobil občutek, da je bil opravljen preveč površno. Ali bolnik lahko dobi dodatne informacije o svojem zdravstvenem stanju in o možnostih zdravljenja?

 

Da, seveda, pravico ima do drugega mnenja. Tako določa zakon o pacientovih pravicah, ki je bil sprejet leta 2008. Izkušnje pa, žal, kažejo, da je v praksi večkrat kršena prav ta pravica. Tako vsaj ugotavljajo zastopniki pacientovih pravic. Zato na ministrstvu za zdravje že pripravljajo spremembe zakona tudi na tem področju.

Tudi Duša Hlade Zore, dr. med., zastopnica pacientovih pravic v Ljubljani, ugotavlja, da je pravica do drugega mnenja ena tistih pravic, pri uresničevanju katere se pojavlja največ težav. Za kaj sploh gre pri tej pravici? Ali imajo pacienti resnično možnost, da na stroške zdravstvenega zavarovanja pridobijo drugo zdravniško mnenje o svojem zdravstvenem stanju in o poteku zdravljenja?

Ponavadi si pod to pravico predstavljamo, da si lahko vsak pacient sam izbere zdravnika, ki naj bi pripravil drugo mnenje. Vendar ni povsem tako. Zakon pravi, da gre pri tem za oceno istega zdravstvenega stanja ali postopkov zdravljenja, ki ga prouči ali izreče svoje mnenje zdravnik določene specialnosti ali konzilij zdravnikov. Drugo mnenje pripravlja javna zdravstvena služba na sekundarni in terciarni ravni, kar pomeni, da ga opripravijo specialisti v ambulantah ali v bolnišnici. Ne velja pa ta pravica za drugo mnenje splošnega zdravnika. Ena od omejitev je tudi, da lahko to pravico pacient uveljavlja le v isti ustanovi ali pri istem izvajalcu. Če smo, denimo, v bolnišnici dobili diagnozo, pa želimo pridobiti tudi drugo mnenje, ga lahko dobimo le od drugega specialista, ki dela v isti bolnišnici. Izjema nastopi le tedaj, ko izvajalec ne more zagotoviti ustreznega strokovnjaka. To je nekaj, kar bolnike pri uveljavljanju te pravice najbolj moti, ugotavlja zastopnica Hlade, in je tudi v resnici najbolj sporno. »Pacienti namreč v to nimajo pravega zaupanja.« Drugo mnenje zdravstvena ustanova izoblikuje na podlagi že zbrane dokumentacije, že dobljenih izvidov. Dodatnih preiskav zavarovalnica namreč ne plača, tako da bi jih, če bi jih seveda želeli opraviti, moral plačati bodisi izvajalec, torej javni zavod, bodisi bolnik sam. Zakon namreč zagovarja stališče, da je bilo že opravljeno vse, kar je bilo potrebno.

To je tudi eden od razlogov, da se ljudje, tudi če so s pravico dobro seznanjeni, ne odločijo zanjo, saj si ne morejo privoščiti plačila dodatnih storitev.

 

Razlogi za drugo mnenje

»Pacient se za drugo mnenje odloči zavoljo različnih razlogov,« pove Duša Hlade Zore. »Nekateri ne zaupajo v odločitev svojega zdravnika. Drugi želijo mnenje o tem, ali dobivajo prava zdravila – menijo namreč, da bi morali dobiti druga zdravila, a jih niso. Tretji spet se ne strinjajo s predlaganim sistemom zdravljenja. Veliko pa je takih, ki sicer zaupajo zdravniku, vendar pa se kljub temu želijo prepričati o pravilnosti zdravljenja še kje drugje.« Kar je v sodobni družbi povsem sprejemljivo in normalno. »Celo če kupujemo pralni stroj, se želimo pozanimati pri več trgovcih in dobiti čimveč informacij. Kako šele je za nas pomembno to, da o svojem zdravju dobimo prave in natančne podatke,« pravi naša sogovornica. Nekateri, zlasti bolj osveščeni pacienti, želijo vedeti čim več, zato da so bolj prepričani o tem, da njihovo zdravljenje poteka tako, kot je najbolj prav.

Preden se pacient dokončno odloči za to, da želi pridobiti drugo mnenje, mora opraviti podroben pogovor s svojim lečečim zdravnikom. Zdravnik mora bolniku natančno pojasniti, kakšen potek zdravljenja je potreben. Na podlagi pogovora si pacient lahko ustvari širšo in bolj jasno sliko o svojem zdravstvenem stanju. Če se vendarle odloči, da bo pridobil še drugo mnenje, mu mora izvajalec zagotoviti ustreznega zdravnika specialista, ki bolnika sicer ne zdravi, in mu na podlagi dokumentacije pripravi svoje mnenje. Izvajalec pa lahko pripravo drugega mnenja naloži tudi konziliju, torej skupini zdravnikov, ki skupno izoblikujejo drugo mnenje.

Ob tem pa Duša Hlade Zore pravi: »Zasledila sem, kar sicer v zakonu ni napisano, da upoštevanje drugega mnenja ni zavezujoče za lečečega zdravnika. Torej lečeči zdravnik ni dolžan upoštevati, drugega mnenje, ki se ne sklada z mnenjem, ki ga je izoblikoval sam.«

 

Nezaupanje v zdravnika škodi

Kaj zastopnica pacientovih pravic svetuje svojim strankam o izrabi pravice do drugega mnenja? »Ljudem po navadi vnaprej ne svetujem, naj si prizadevajo pridobiti še drugo mnenje. Kadar pa pacienti pridejo z vprašanjem, ali naj začnejo postopek ali ne, jim pojasnim, kako poteka. Nekateri si premislijo že, ko podrobneje izvedo, kakšen je postopek.« Tistim, ki še vedno niso prepričani, pa zastopnica pacientovih pravic vendarle priporoča, da sprožijo postopek. Kadar pacient ne zaupa povsem v zdravnikove odločitve, je namreč bolje, da pridobi še eno mnenje, ki te odločitve podpre ali pa potrdi upravičenost pacientovih dvomov. »Brez drugega mnenja bi se namreč lahko le še poglabljal dvom v odločitev lečečega zdravnika, kar pa ne bi bilo dobro za potek zdravljenja.« Čas obravnave enega pacienta je omejen, za pripravo drugega mnenja pa pa si mora zdravnik vendarle vzeti dodaten čas in tako lahko odkrije stvari, ki so bile prej prezrte. Če pacient še vedno ni zadovoljen, pa zastopnica svetuje, da naj, če seveda ima možnost, zaprosi za drugo mnenje zunaj sistema zdravstvenega zavarovanja in ga tudi sam plača. V tem primeru ima namreč možnost, da si sam izbere zdravnika. In takšnih bolnikov je po izkušnjah zastopnice kar precej.

Marsikdo se boji, da bi se s tem, ko bi zahteval drugo mnenje, zameril svojemu lečečemu zdravniku. Veliko pa je tudi takih, ki so prepričani, da imajo prav in želijo priti stvarem do dna. »Iz svojih izkušenj lahko rečem, da sta bila na koncu zadovoljna oba, tako zdravnik, kot tudi pacient, kadar smo nesporazum reševali na podlagi drugega mnenja. Zato strah pred tem, da lečeči zdravnik ne bi pozitivno gledal na našo zahtevo, ni najbolj utemeljen,« trdi Duša Hlade Zore.


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media