BODI PROSTOVOLJEC – SPREMINJAJ SVET

BODI PROSTOVOLJEC – SPREMINJAJ SVET

S psom Zevsom med starejšimi

 

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke je humanitarno in prostovoljno združenje oseb, ki s svojimi prijaznimi in usposobljenimi kužki pomagajo pri rehabilitaciji in izboljšanju počutja starejših, otrok in ljudi s posebnimi potrebami ali omejitvami. Psi na te ljudi delujejo zelo pozitivno, vzbudijo jim spomine, preženejo osamljenost, hkrati pa spodbujajo govor in pomagajo pri hoji in razgibavanju. Terapevtski pari (lastnik in kuža) vse pogosteje obiskujejo tudi stanovalce domov starejših občanov, in to v obojestransko zadovoljstvo, kot je zapisala ena od prostovoljk.

 

Moj dedek je vse življenje živel na manjši kmetiji in bil nenehoma v stiku z živalmi. Kasneje ga je bolezen priklenila na posteljo. V tistem času sem jaz, njegova najstarejša vnukinja, dobila majhnega, komaj dva meseca starega kužka, ki sem ga poimenovala Zevs.

Ob prvem obisku sem psička pokazala dedku in ga pazljivo položila poleg njega. Ob stiku s psičkom je bil srečen in vesel; pozabil je na bolezen; za to dejanje mi je bil neizmerno hvaležen. Vsak najin obisk pri dedku je bil nepozaben, zelo čustven.

Vsi lepi trenutki, ki sva jih pričarala dedku, so bili spodbuda, da tudi zdaj obiskujeva starejše ljudi, ki si želijo pasje bližine ter lepih in igrivih trenutkov.

Zanimanje za pomoč starejšim me je pripeljalo do Mateje Fidler, delovne terapevtke v Pegazovem domu v Rogaški Slatini; v dom je želela uvesti terapijo s pomočjo psov. Zato sva se vsaka na svojem področju se izobraževali in minevata že dve leti usklajenega, timskega delovanja.

Ob prvih obiskih v domu sva bila z Zevsom, zdaj je skoraj štiri leta star križanec, precej zadržana. Nisva vedela, kakšni bodo odzivi ob nenavadnem »kosmatem« obisku. Vendar so bile vse skrbi odveč. Zaposleni in stanovalci doma so naju toplo sprejeli. Začeli smo s skupinskimi obiski, v katerih sodeluje več stanovalcev. Glavni rekviziti so bili različna igrala, ki jih je Zevs z mahajočim repom prinašal, se z njimi po pasje poigral in vabil starejše k igri z njim. Z Matejo sva pripravili nekakšen kviz, povezan s poznavanjem Zevsa; tako smo hkrati vadili vaje za spomin. V skupinski obisk kdaj pa kdaj vključimo tudi Pubija, zahodnovišavskega terierja, ki z gospo Tončko stanuje v domu. Kasneje sva se osredotočili na individualne obiske, na katerih sem stanovalce spoznala še bolje.

Spomnim se gospe Milke; kako navdušeno govori o Zevsu. Pravi, da je njen najboljši prijateljček, da ga ima rada in da je prijaznejši kot nekateri ljudje. Vedno znova se ga zelo razveseli. Ali pa gospe Ane, ki je ob prvem obisku začela jokati od sreče. Njeno sobo krasijo Zevsove fotografije, za katere pravi, da ji polepšajo dan. Potem so tu še gospe Ana in Bogdana, pa gospoda Franc in Martin, ki Zevsa kliče kar mucek. Toliko prijetnih ljudi! Vsem je skupno, da so ljubitelji psov, da jim naši obiski veliko pomenijo, da imajo Zevsa zelo radi, da njihove sobe krasijo fotografije, ki so nastale v času druženja z njim in da si želijo kmalu vnovičnega obiska.

Vsi ti obiski me navdihujejo in me vedno znova ganejo. To počnem z veliko ljubeznijo in veseljem, največje darilo za opravljeno delo v prostovoljstvu pa so nasmejani in srečni obrazi stanovalcev. Ponosna sem, da sva z Zevsom člana Tačk pomagačk.

Lidija Jančič

 

Vzajemno si polnimo baterije

 

Ena od oblik prostovoljskega dela je vodenje skupin starih ljudi za samopomoč. Prva je bila ustanovljena leta 1987, nato pa so se hitro razširile po vsej Sloveniji. Največ tovrstnih skupin deluje v domovih za starejše, njihov namen pa je premagovati osamljenost z druženjem in s pogovori. V skupinah stanovalci laže spregovorijo o svojih željah in potrebah, obujajo spomine, se poveselijo, skupaj praznujejo, gredo kdaj na izlet, zato se jih tudi radi udeležujejo.

V domu upokojencev Polzela so že pred dvajsetimi leti prepoznali to obliko druženja kot zelo koristno za stanovalce. Sčasoma je v domu nastalo sedem skupin: Breza, Klara, Čebelice in Vrtnice, tri so tudi na negovalnih oddelkih, poimenovali so jih Sončen dan, Slavčki in Metuljčki.

Za koordinacijo in usposabljanje voditeljic in voditeljev, vseh skupaj je 13, skrbi medgeneracijsko društvo za samopomoč Oljka, ki deluje na območju polzelske občine. Domske skupine se srečujejo ob torkih in četrtkih, vanje pa je vključenih blizu sto stanovalcev; ena skupina za samopomoč pa deluje tudi zunaj doma.

Skupino, ki se je poimenovala po najlepše dišeči roži, Vrtnico, vodita Jožica Šmon in Srečko Romih. Ker so moški kot voditelji skupin za samopomoč dokaj redki, smo ga povabili na pogovor.

Kot pravi sam, je bil vedno pripravljen prisluhniti drugim, veselilo ga je, da je lahko komu naredil kaj dobrega. Ker je tudi sam sladkorni bolnik in mora zelo paziti nase, je morda še bolj občutljiv za stiske drugih ljudi. Ugotavlja pa, da je še vedno veliko ljudi, ki o svojih stiskah ne govorijo in ki bi celo zavrnili pomoč, če bi jim jo ponudil ...

K sodelovanju v skupini za samopomoč v domu upokojencev Polzela ga je povabila Anica Repnik, dolgoletna voditeljica ene od skupin. Ker je invalidsko upokojen, mu časa ne primanjkuje, zato se je vabilu odzval. Tako se zdaj že dve leti vsak četrtek srečuje s »svojimi dekleti«.

»Sprva so me gospe sprejele z velikim nezaupanjem. Verjetno so se spraševale, le kaj naj se pogovarjajo z moškim. Tudi sam se imel tremo, a sem si rekel: poskusil bom za kak mesec, pa bomo videli. A smo se navadili. Iz četrtka v četrtek je bilo ozračje boljše in zdaj se že odlično razumemo. Pravijo tudi, da me pogrešajo, če kdaj manjkam ...«

Teme tedenskih srečanj pripravijo delovne terapevtke v domu, če jim ne ležijo, jih prilagodijo po svoje. »Včasih jih moram kar spodbuditi, da se začnemo pogovarjati. Ko pa ena začne, se kmalu pridružijo še druge. Zgodi se, da kdaj zamudijo celo kosilo, tako se razgovorimo. V skupini jih je ponavadi od deset do dvanajst in so različno zgovorne. Rade obujajo spomine, rade se tudi nasmejijo. Vsako uro začnemo s kako šalo. Zdi se mi, da sem jih naučil smejati se Lepo je videti, kako se počasi odpirajo, ko se začneš pogovarjati z njimi ... Zdi se mi, da srečanja napolnijo baterije stanovalkam, pa tudi meni, priznam,« pravi Srečko Romih iz Braslovč.

 

Čustva na platnu

Poleg prostovoljstva pa se Srečko Romih ukvarja tudi s slikanjem. Risal je že v mladosti, a bolj zavzeto se je slikanja lotil šele v zadnjem času. Rad obiskuje likovne razstave, pregleduje literaturo, je tudi član likovne sekciji kulturno umetniškega društva na Polzeli. Sicer pa je v umetniškem ustvarjanju popoln samouk. Očitno pa ima v krvi smisel za umetnost. Leta 2009 je s slikami na keramiki zmagal na natečaju za izbor turističnega spominka občine Braslovče. Strokovna komisija, ki je ocenjevala izdelke domače in umetne obrti, mu je podelila certifikat rokodelstva za vitraže v tiffany tehniki, a se z njimi ne ukvarja več. Vse pogosteje pa zato poprime za čopič in paleto. Pri slikanju se loteva klasičnih tehnik in uporablja intenzivne barve. Riše tihožitja, rože, pa tudi fantazijske vzorce in portrete. Med drugim je naslikal tudi predsednico ZDUS Matejo Kožuh Novak.

Nekaj njegovih slik si lahko do srede februarja ogledate na prostorih uredništva Vzajemnosti na Dunajski 109 v Ljubljani.


 


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media