Lahkomiselnost pustite v dolini
Le malo je narodov, pri katerih sta planinarjenje in gorništvo tako razširjena kot v Sloveniji. Že podatek, da je Planinska zveza Slovenije najbolj množična nevladna organizacija, vključuje skoraj 60 000 članov, je dovolj zgovoren. Še veliko več kot članov planinskih društev pa je pohodnikov v slovenske gore. Največja gneča je v poletnih mesecih, ko je v kočah težko najti prosto ležišče. No, planinci praviloma v hribih ne pričakujejo kdove kakega udobja, zato so zadovoljni tudi s prenočitvijo na skupnih ležiščih.
Veliko pa je tudi nesreč, ki so največji meri posledica nepremišljenega ravnanja pohodnikov. »Gore so lepe, vendar je treba imeti do njih spoštljiv odnos. Lahkomiselnost, precenjevanje svojih sposobnosti in neznanje se pogosto slabo končajo, včasih, žal, tudi tragično,« pravi Jošt Razinger, dolgoletni gorski reševalec in navdušen gornik.
Začetek gorske reševalne dejavnosti v slovenskih gorah sega v leto 1912, ko so jo v Kranjski gori ustanovili pri Slovenskem planinskem društvu. Gorski reševalci so bili vselej najbolj izkušeni gorniki, ki so dotlej že neštetokrat pomagali pri nesrečah v gorah. O svojem delu so redkobesedni, pravijo, da je njihovo vodilo pomagati ljudem v stiski. Kako dragocena pa je njihova pomoč, vedo povedati tisti, ki so je bili deležni. Gorsko reševalno zvezo organizacijsko sestavlja 17 društev ali postaj, vanjo je vključenih blizu 700 prostovoljcev. Posebej je treba poudariti, da gre za prostovoljce, ki pogosto za reševanje ponesrečencev tvegajo tudi svoja življenja. Jošt Razinger, do nedavna tudi načelnik Gorske reševalne službe v Ljubljani, pravi, da je organiziranost dobra. Tudi sodelovanje z vojsko in policijo poteka brez težav, še posebej, ko gre za zahtevne reševalne akcije. »Brez helikopterskega prevoza z izurjenimi posadkami pogosto skoraj ne bi bilo mogoče ponesrečenemu zagotoviti pravočasno medicinsko pomoč. Seveda smo reševalci usposobljeni za nudenje prve pomoči, vendar je to pogosto premalo. Vsekakor opremljenost slovenske vojske s helikopterji pomembno pripomore k večji varnosti v slovenskih gorah.«
Reševalci z zadovoljstvom ugotavljajo, da se je opremljenost pohodnikov in gornikov zelo izboljšala, vendar je še vedno veliko tudi lahkomiselnosti. Za gorskega reševalca in tudi vsakega resnega planinca je naravnost nepojmljivo, da se ljudje odpravijo v gore neprimerni obuti. »Razmere v hribih se lahko zelo hitro spremenijo in neprimerna opremljenost je zelo pogosto vzrok za nesreče. No, velikokrat se tudi zgodi, da pohodniki precenjujejo svoje sposobnosti in zmožnosti. V zadnjih letih se je na primer med pohodniki povečalo število srčnih infarktov in zlasti v takih primerih je pomembno zagotoviti hitro zdravniško pomoč.«
Zakaj ljudje sploh hodimo v hribe? »Preprosto zato, ker je v hribih lepo. Sam ne razmišljam o vzrokih za mojo ljubezen do zlatorumenih macesnov ali lesketajočega se snega, vem pa, da se v hribih sprostim, in ko se vrnem v dolino, se mi zdi, da so me napolnili z dodatno energijo. Verjamem, da večina pohodnikov občuti podobno, še posebej v zdajšnjih razmerah, ko smo nenehno pod takimi in drugačnimi pritiski. In še nekaj je, kar mene in tiste, ki jih poznam, spodbuja k pohodništvu. To so odnosi med ljudmi, ki so v hribih drugačni kot v dolini. Morda zato, ker smo tam zgoraj bolj povezani med seboj, ker se zavedamo, da smo drug od drugega odvisni. Med seboj se pogovarjamo, če je potrebno, si tudi pomagamo. Tega je v dolini veliko manj, tu nas okoliščine silijo v nenehno tekmovanje, kjer pa je čedalje manj prostora za medčloveško pomoč in solidarnost. Tudi zaradi tega je v hribih lepše kot v dolini …
Nekritično prevzemanje nam tujih vzorcev življenja se med planinci in gorniki zaenkrat še ni prijelo in tega sem vesel. Je pa že kar nekaj znamenj, ki nas lahko skrbijo. Tako se na primer kaj rado primeri, da vas bo obiskovalec Šmarne gore začudeno pogledal, ko ga boste pozdravili. Takega odziva na Doliču skoraj zagotovo ne boste doživeli …«
Množičnost planinstva in gorništva pa prinaša še druge težave. Ena od njih je onesnaženost z odpadki. Po mnenju našega sogovornika se v tem primeru razmere sicer izboljšujejo. Obiskovalci gora praviloma ravnajo okoljsko odgovorno in smeti nosijo v dolino. »Naši hribi so razmeroma čisti, ravnanje pohodnikov je v veliki večini odgovorno. K temu veliko pripomorejo tudi različne akcije osveščanja in vanje se vključujemo tudi gorski reševalci. Zavedati se moramo, da se z nami življenje ne bo končalo; enako kot mi se bodo sončnega vzhoda v hribih ali lesketanja snega veselili tudi naši otroci in vnuki. Tudi zaradi njih moramo biti odgovorni do našega okolja.«
Gorski reševalci so morda v očeh vsakdanjih planincev ljudje posebnega kova. Praviloma so to ljubitelji gora in obenem poznavalci nevarnosti, ki grozijo lahkomiselnim avanturistom. Sicer pa so praviloma zelo družabni, vendar redkobesedni, ko gre za njihove zasluge. »Naše vodilo je pomagati ljudem v stiski in največja nagrada je uspešno opravljeno reševanje. Seveda pa si želimo, da bi bilo potreb po naši pomoči čim manj, kar pa je v največji meri odvisno od odgovornega ravnanja pohodnikov ...« je prepričan Jošt Razinger,
Ludvik Škoberne
Gorski reševalci v Sloveniji na leto posredujejo več kot 350 krat in statistika navaja, da je število nesreč v porastu. Deloma je vzrok v večjem številu pohodnikov v gore, v zadnjem času pa je porast števila nesreč povezan tudi z sodobnimi športi, kot sta kolesarjenje po planinskih brezpotjih in jadralno padalstvo.
Vsi gorski reševalci so prostovoljci in svoje delo opravljajo brezplačno. Večji del potrebne opreme jim zagotavlja Uprava RS za zaščito in reševanje.
Model večgeneracijskega druženja
Prostovoljke društva za kakovostno starost Zimzelen iz Žalca so konec januarja praznovale dvajseti jubilej društva, ki se posveča krepitvi prijateljstva, medsebojni pomoči, prenosu znanj, izkušenj in modrosti drugim ter še marsičemu. Poleg skupin Zimzelen I. in Zimzelen II delujeta še pohodniško - zeliščarska skupina in skupina za medgeneracijsko povezovanje. Društvo deluje samostojno, vendar s pomočjo občine Žalec in Zveze medgeneracijskih društev za kakovostno starost Slovenije
Kot je povedala Irena Potočnik, v njihovem društvu vsak četrtek pripravljajo aerobne vaje za krepitev telesnega zdravja ter enkrat na mesec tudi planinski pohod, merijo krvni tlak in sladkor v krvi. Za krepitev in ohranitev intelektualnih funkcij pa prebirajo knjige, obiskujejo kulturne prireditve, vabijo medse ustvarjalne in zanimive posameznike, pišejo spise in zgodbe iz svojega življenja, zbirajo modre misli, pesmi, ki so jih prepevali nekoč in še marsikaj drugega. Osamljenost premagujejo s petjem, s praznovanji rojstnih dni, zlasti pa spodbujajo pomoč drugim članom skupine, ko zbolijo, razvijajo dobrodelnost in človekoljubje.
Poseben pomen pripisujejo tudi medgeneracijskemu povezovanju. Voditeljice skupin kot predstavnice srednje generacije oblikujejo modele večgeneracijskega druženja, v katerem starejši s svojo modrostjo in življenjskimi izkušnjami vnovič najdejo svoje mesto ter izkoristijo potenciale otrok in mladine za sistematično povezovanje vseh treh generacij.
Med »zimzelenkami je od vsega začetka tudi Marija Sajovic iz Žalca, ki je pred nedavnim dopolnila 90 let. »V skupini dajemo velik poudarek medgeneracijskemu sodelovanju z vrtcem in šolo. Otrokom v vrtcu pripovedujemo pravljice, zanimive zgodbe, pokažemo jim različne igrice iz naše mladosti, skupaj luščimo fižol, ličkamo koruzo in spoznavamo druga kmečka opravila. Še posebno prijeten mi je spomin na dan, ko sem kot nekdanja babica otrokom prikazala nego dojenčka, in to od kopanja do previjanja. Ob tem sem se počutila nadvse prijetno, čeprav je minilo že četrt stoletja, kar sem nazadnje to počela. Počutila sem se spet mlado, še prijetneje pa je bilo potem opazovati otroke, s kolikšno vnemo so se lotili kopanja svojih punčk, nege in oblačenja,« pripoveduje Marija, ki se je za babico izučila v avstrijskem Gradcu. Kar 30 let je delala na terenu kot babica – porodničarka, pozneje pa tudi kot patronažna sestra. »Ko sem bila babica, je bilo moje glavno prevozno sredstvo kolo, kadar ni šlo niti s tem, sem morala peš na pot. Moj teren je bil dokaj obsežen., lahko bi rekla, da sem obhodila celotno območje zdajšnje občine Žalec. Prvih petnajst let službe sem imela veliko porodov, povprečno 70 do 80 na leto. Kasneje so porodnice večinoma rojevale v bolnišnici, do porodov na domu pa je prišlo le še enkrat ali največ dvakrat na mesec. V veliko zadovoljstvo mi je, da v vsej moji delovni dobi ni umrla nobena porodnica, žal pa se je nekajkrat zgodilo, da novorojenček ni preživel ali se je rodil že mrtev. Sicer pa je bila umrljivost novorojenčkov pri nas med najnižjimi v Sloveniji,« pravi Marija in dodaja: »V posebno veselje mi je, ko še danes za novo leto ali ob kaki drugi priložnosti prejemam voščila od ljudi, ki sem jim pomagala na svet. Marsikdaj me je že kdo ogovoril in mi povedal, da sem bila pri njegovem rojstvu.«
Tudi v pokoju ji ni nikoli dolgčas, tudi zato, ker ima vedno več dela. »Leta so naredila svoje in pri vsakem opravilu sem bolj počasna. Dan pa si krajšam tudi z gospodinjstvom in z delom na vrtu, kar mi je v veliko veselje, hkrati pa je moje telo boljše kot vsaka fizioterapija. Sicer pa zelo rada berem, pletem in pogledam kako dobro oddajo na televiziji.« Veseli se tudi obiskov hčerke, vnukinje in pravnukinje, ki živijo v Ljubljani. Druga vnukinja in petletna pravnukinja pa živita, v Bostonu v ZDA.
Besedilo in fotografiji: Darko Naraglav
Majhni koraki, ki lahko spremenijo svet
Pregovor - »Gozd lahko živi brez ljudi, ljudje pa brez gozda ne moremo« - nam pove, da bomo morali spremeniti svoje navade, če hočemo ohraniti dobrine, kot so voda, čist zrak ter čisto okolje. Na Ljudski univerzi Slovenska Bistrica so se zato odločili, da ne bodo le opozarjali, ampak tudi kaj naredili v prid ljudi in okolja.
Tako so maja lani začeli uresničevati projekt »Trajne vrečke iz blaga«, ki ga sofinancira tudi Evropski socialni sklad. Zanj sta značilni dobra volja in prostovoljstvo, sicer pa sodelujoči izdelujejo vrečke iz blaga, s katerimi bi nadomestili uporabo plastičnih, za okolje neprijaznih vrečk. V ta namen zbirajo blago, ki ga ljudje ne potrebujejo več, platno, bombaž, pa tudi sukanec jim pride prav, in organizirajo tečaj šivanja uporabnih predmetov ter »šivalnice«, na katerih se jim lahko pridružite.
Največja zahvala gre upokojenkam - prostovoljkam, ki se dvakrat na teden oglasijo na sedežu ljudske univerze. Tako prijetno preživijo svoj prosti čas in ga izkoristijo za druženje ter za šivanje vrečk, ki so v ponos vsakomur, ki jih uporablja.
Če se jim želite pridružiti, jim podariti kak kos blaga ali bi želeli zvedeti kaj več o projektu, se oglasite na Partizanski ulici 22 v Slovenski Bistrici, telefonska številka: 02 843 0730 ali poglejte spletno stran www.lu-sb.si.
Dan za spremembe
Ena večjih načrtovanih aktivnosti v evropskem letu prostovoljstva je poleg festivala prostovoljstva mladih in kongresa prostovoljstva še dan za spremembe, ki bo 26. marca. Lani se je po vsej Sloveniji na isti dan zvrstilo 75 zelo različnih akcij, letos si želijo številko podvojiti.
Dobra dela ne potrebujejo reklame, dobra dela potrebujejo dobre zgodbe!
Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer Eurofound je objavila rezultate študije o prostovoljstvu v Evropski uniji. Podatki kažejo, da je več kot eden od petih Evropejcev vključen v prostovoljne dejavnosti. Čeprav evropsko leto prostovoljstva poudarja primernost prostovoljstva za vse socialne skupine, raziskave kažejo, da je prostovoljstvo v EU še vedno predvsem dejavnost, s katero se ukvarja srednji sloj z višjo izobrazbo in dohodki, medtem ko mlajši in starejši vanjo niso dovolj vključeni. Povprečen prostovoljec je visoko izobražen moški srednjih let z nadpovprečnim osebnim dohodkom, ki najverjetneje opravlja prostovoljno delo na področju športa. Področja, na katerih je prostovoljstvo najbolj prisotno, so zlasti šport, izobraževanje in kultura, socialna pomoč ter verske ali cerkvene organizacije.