Pomaga s pletilkami in z velikim srcem

Kristina Jerše iz zaselka Jezero v Preserju že dobrih 40 let plete oblačila in jih pošilja družinam, za katere iz časopisov in revij izve, da so se znašle v stiski.

Še dobro se spomni, kako je pri prijateljicah zbrala otroška oblačila in še sama nekaj dodala, pripravila prvi paket in ga poslala na Kozjansko, kjer je na Prevorju v velikem pomanjkanju živel vdovec s tremi otroki. Kasneje sta to družino z možem tudi obiskala.

Spominja se še mnogih žalostnih zgodb, ki so jo pretresle. In pomagala jim je. O tem priča polna mapa pisem in fotografij iz vseh krajev Slovenije, ki jih dobiva v zahvalo. Z nekaterimi se tudi osebno pozna. Leta 1980 je v Jani prebrala žalostno zgodbo o sedmih deklicah blizu Tepanja, ki jim je umrla mamica. Poslala jim je nekaj paketov, kasneje sta jih z možem tudi sama odpeljala tja in med njimi so se spletle prijateljske vezi. Še vedno se obiskujejo. Eni od deklic je bila birmanska botra, bila je tudi na njeni poroki in nikoli ji ne pozabi voščiti za praznike. »Trem otrokom sem krstna in trem birmanska botra, pa mi je ta, ki je čisto tuja, najbolj hvaležna,« pravi Krista, ki ji usoda tudi ni prizanesla, saj je na tragičen način izgubila moža in starejšega sina. Zdaj ji družbo dela kuža Runo.

Tudi sama je odraščala v skromni družini z devetimi otroki. »Kako sem bila vesela, ko sem se vračala iz šole in me je včasih ustavila soseda ter mi dala oblačila svojih hčerk, pa še kos kruha za povrh,« pravi živahna gospa, ki ji ne bi prisodili, da vstopa že v osemdeseto leto. Je članica Društva upokojencev Podpeč - Preserje, dolga leta je bila prizadevna poverjenica in dejavna v odboru društva. V zahvalo so ji marca na občnem zboru izročili društveno priznanje.

Pred časom je za otroke, ki so se zdravili v nekdanji pediatrični kliniki na Vrazovem trgu, spletla copatke in kapice in jim jih dvakrat sama odnesla. Zadnja leta pa največ plete za invalidne otroke v Stari gori, saj je brala o tem, kako jih rado zebe v noge. Poslala jim je že vsaj 190 parov nogavic, copatk, šalov in kap in vedno prejela toplo zahvalo osebja. Letos pa je pakete v Staro goro odpeljala skupaj s predsednico Društva upokojencev Podpeč - Preserje Vido Šušteršič in prijateljico Fani (na fotografiji). Sestre in zdravniki so bili navdušeni, da so spoznali gospo z velikim srcem.

»Z denarjem ne morem pomagati, saj imam manj kot 500 evrov pokojnine in s tem se moram preživeti in vzdrževati hišo.« Obdeluje tudi vrt, a zelenjavo večinoma razda.

Vsa leta je vse stroške priprave in pošiljanja paketov nosila sama. Znanci in sosedje dolgo niso vedeli, kaj Krista, kot jo kličejo, počne, saj svoje dobrodelnosti ni nikoli obešala na veliki zvon.

Zato si je dobro zapomnila, kdo ji je kdaj pomagal z volno ali z denarjem, ki ga je porabila za plačilo poštnine. »Prva, ki mi je podarila 2,5 kilograma volne, je bila Dragica Kirn iz bližnje gostilne, pa moje prijateljice Fani Molek, Marica Vehar, Nada Svete, Ida Mavec, Majda Alič, Jana Babič, Jana Remic ... Pa Poldeta Rebolja in Elke Kavčnik, ki sta plačala poštnino, tudi ne smem pozabiti,« našteva tiste, ki so ji pomagali, da je lahko ona pomagala drugim.

Plete ob televizorju, če jo začnejo boleti roke ali ramena, »se malo pomasiram, pa gre.« Plesti in podarjati oblačila namerava še naprej, saj je na pregledu vprašala zdravnika, ali bo živela vsaj še tri leta, »ker mora porabiti še toliko volne ...«