Dolžnosti staršev do otrok in otrok do staršev

Dolžnosti staršev do otrok in otrok do staršev

Starši imajo določene dolžnosti do svojih otrok. Najbolj vsakdanja je poskrbeti za varstvo in vzgojo otroka do njegove polnoletnosti ali do konca rednega šolanja. So pa tudi posebne življenjske razmere, ko se ta dolžnost staršev podaljša za nedoločen čas. Prav tako imajo odrasli otroci v določenih primerih dolžnosti do svojih staršev, kadar se ti ne morejo več sami preživljati.

O tem, kakšne so te posebnosti in kako jih ureja naša slovenska zakonodaja, smo se pogovarjali s Sendi Murgel, univ. dipl. pravnico s Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije.
Roditeljska pravica staršev je sestavljena iz dolžnosti, odgovornosti in tudi upravičenj. Starši morajo poskrbeti za vzgojo, varstvo, preživljanje in izobraževanje svojih otrok, skratka, za vse njihove potrebe. Preživljanje otrok traja do osemnajstega leta, ko postanejo otroci polno opravilni sposobni. Od takrat naprej so sami odgovorni za svoja dejanja in za svoje preživljanje. Ker pa se šolanje večinoma ne konča z osemnajstim letom, se tudi dolžnost staršev po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih podaljša do konca rednega šolanja otroka, a najdlje do 26. leta otrokove starosti.
V slovenskem prostoru se starostna meja osamosvojitve otrok odlaga na kasnejši čas zaradi tega, ker se podaljšuje čas šolanja in se zavoljo različnih razlogov podaljšuje tudi mladostno obdobje. Tistih, ki pri prvi zaposlitvi dobijo zaposlitev za nedoločen čas, je malo. Težko se je osamosvojiti, če si zaposlen le za nedoločen čas. Tako se dogaja, da si odrasli otroci že ustvarijo družino, a so še vedno zelo odvisni od svojih staršev. Vse v redu in prav, dokler je to volja in želja obojih – staršev in otrok.
»Novi družinski zakonik skuša roditeljsko pravico uveljaviti kot starševsko skrb, kar je seveda ustreznejši izraz, saj je skrb tista, ki zajema tako odgovornosti kot tudi pravice,« pojasnjuje Sendi Murgel. Starši so kazensko odgovorni za zanemarjanje starševske skrbi ali za nasilje nad otrokom, pri čemer lahko center za socialno delo preverja ogroženost otroka. Otroci pa so za svoja dejanja kazensko odgovorni od 14. leta naprej. Do te starosti se ob morebitnem kaznivem dejanju otroka naprej preverijo razmere v družini - ali otrokovo dejanje morda ne kaže na to, da je v družini nekaj narobe.

Razpadle družine
V Sloveniji je dokaj visok odstotek razpada zunajzakonskih skupnosti in razvez zakonskih skupnosti. Kar zadeva pravice, sta obe zvezi enakopravni. »Razlika je le v tem, da se zakonska zveza razveže pred sodiščem, zunajzakonska zveza pa ne. Pri obeh potem odločamo o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, o stikih otrok z drugim od staršev in o preživnini. Tisti od staršev, pri katerem otrok živi ali mu je zaupan v vzgojo in varstvo, odloča o vsakodnevnih življenjskih vprašanjih, povezanih z otrokom. O bistvenih zadevah, kamor sodi šolanje otroka in vse tisto, kar dolgoročno vpliva na razvoj otroka, pa odločata oba starša. Če se, denimo, otrok aktivno ukvarja s športom, če trenira več ur na dan, gre za dolgoročno odločitev. Obstaja tudi institut skupnega starševstva, kjer oba starša skupaj odločata o vseh zadevah, ki so povezane z otrokom. »Vendar pa morata biti starša na zelo visoki komunikacijski ravni, morda celo višji kot takrat, ko sta še živela skupaj. Vsak dan se morata biti sposobna pogovarjati o vsem, kar zadeva otroka,« je poudarila Sendi Murgel. O višini preživnine, ki jo plačuje tisti od staršev, pri katerem otrok ne živi, se lahko dogovorita, njuno odločitev pa potrdi sodišče. Sodišče določi višino preživnine na podlagi ugotavljanja potreb otroka in zmožnosti zavezanca za preživnino, torej tistega starša, pri katerem otrok ne živi. Pri tem skuša višino preživnine določiti tako, da ni prizadet standard, na katerega je bil otrok navajen pred razpadom družine.

Ob zmanjšani sposobnosti otroka
Otroci z motnjo v duševnem in telesnem razvoju so manj sposobni za samostojno življenje, zato so zanje dolžni skrbeti starši. Vsaj po starem zakonu je bilo tako. Leta 2004 pa je bila sprejeta novela zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je nekoliko spremenila 123. člen. Pred tem je zakon določal dolžnost preživljanja otrok tudi po 26. letu, z novelo pa so starši dolžni preživljati svoje šolajoče otroke najdlje do 26. leta. Otroci z motnjo v razvoju pa se le redko šolajo po osemnajstem letu. »V tem primeru je zato nastala praznina. S stališča enakopravnosti staršev je ta člen sicer dober, upravičenci do preživnine pa so z njim izgubili pravico ali možnost preživljanja,« pojasnjuje Sendi Murgel. Težavo so po ustavni presoji rešili tako, da so preživninsko obveznost podaljšali vse do odprave neskladja z zakonom o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb – dolžnost preživljanja teh oseb ostaja do odprave tega neskladja enaka, kot je bila po starem 123. členu.
Starši odraslih invalidnih otrok po navadi skušajo kaj prihraniti za varnost otrok, ko njih ne bo več. Prejemki, ki izhajajo iz statusa invalida, so sicer neodvisni od premoženjskega in dohodkovnega stanja invalidne osebe. Pridobitev denarne socialne pomoči pa je odvisna od vseh sredstev in premoženja, ki ga kdo ima. In zelo krivično je, da bo invalidna oseba nekoč prikrajšana prav zavoljo tega, ker so si njeni starši trgali od ust, da bi ji po svoji smrti zagotovili dostojno življenje, komentira razmere Sendi Murgel.

Ko dolžnost preneha ...
Starši niso dolžni skrbeti za svoje odrasle otroke, tudi če se ti znajdejo v finančni stiski in so, denimo, brezposelni. »Odrasli ljudje po osemnajstem letu postanemo popolno poslovno sposobni in smo dolžni poskrbeti sami zase. Če nismo sposobni, lahko državo zaprosimo za določena sredstva, da prebrodimo finančno stisko.« Dolžnost staršev za preživljanje otrok preneha tudi v primeru, če se otrok, ki se sicer redno šola, poroči. Izjema nastopi le takrat, ko ga njegov partner ne bi mogel preživljati – takrat spet nastopi dolžnost preživljanja staršev.
Žal velikokrat prihaja do zlorab ostarelih staršev, ko jim njihovi odraslih otroci jemljejo denar in pokojnino, ker se sami niso sposobni preživeti. V številnih primerih ostareli starši celo mislijo, da so svojemu odraslemu otroku dolžni pomagati. »Tega je zelo veliko, gre pa za ekonomsko nasilje nad starimi ljudmi, ki smo ga dolžni prijaviti,« je poudarila Murglova.

Dolžnost odraslih otrok do staršev
Kadar starši ne morejo več skrbeti zase, so odrasli otroci dolžni skrbeti zanje. Ta dolžnost nastopi takrat, ko starši ostarijo ali zbolijo. Preživninska dolžnost se obrne, vendar le pod pogojem, da so starši poprej preživljali njih. Če starši za svojega otroka v njegovi mladosti niso skrbeli ali ga niso preživljali iz neupravičenih razlogov, potem tak otrok ni dolžan skrbeti zanje.
Otroci so dolžni skrbeti ali prispevati k preživljanju svojih staršev tudi takrat, kadar ostareli starš po smrti svojega zakonca ni več sposoben preživljati sebe ali poravnavati vseh svojih stroškov. Seveda naj bi ta starš pred tem izčrpal vsa sredstva, ki jih ima, in vse pravice, do katerih je upravičen. Dolžnost odraslih otrok nastopi tudi takrat, ko gre eden od staršev ali oba v dom za ostarele in ko pokojnina ne zadošča za kritje stroškov take oskrbe. Doplačilo do polne vrednosti oskrbe najprej pade na pleča otrok. Če je otrok več, se lahko med seboj dogovorijo, koliko bo kdo prispeval k oskrbi staršev. Lahko pa njihovo zmožnost ugotavljajo centri za socialno delo in na podlagi teh ugotovitev izdajo odločbo. Kadar otroci niso sposobni zagotoviti doplačila, pa zanj doplačuje občina. V primeru, ko ima ostareli v lasti nepremičnino, pa se v prid občine vknjiži nanjo prepoved obremenitve in odtujitve.
Starejši velikokrat raje ostanejo na svojem domu, saj potrebujejo le pomoč pri določenih opravilih. Plačilo za tovrstno pomoč na domu najprej skušajo kriti sami, kadar pa njihovi dohodki ne zadostujejo, so seveda njihovi otroci tisti, ki so dolžni doplačevati razliko.

Odvzem roditeljske pravice
Sodišče lahko staršu odvzame roditeljsko pravico. Vendar to ne pomeni, da je s tem starš osvobojen svoje dolžnosti preživljanja otroka. Tudi če center odvzame otroka in se staršu ne odvzame roditeljska pravica, je še vedno dolžan preživljati svojega otroka ne glede na to, ali je otrok v rejništvu ali v zavodu.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media