Pri odličnosti gre za duhovne dobrine

Po številnih knjigah s področja poslovne ekonomije in računovodstva ter več kot tisoč strokovnih člankih in razpravah je zaslužni profesor Univerze v Ljubljani 81 – letni dr. Ivan Turk v svojem zadnjem delu presenetil s celovito razčlenitvijo osebne in poslovne odličnosti, pri kateri gre po njegovem prepričanju za močno izstopajoče, nadpovprečne lastnosti, ki jih kdo ali kaj izpričuje v daljšem obdobju. Pri opredeljevanju tega pojma je enemu najuglednejših slovenskih ekonomistov posebej blizu Aristotelova misel, da odličnost ni posamično dejanje, temveč drža.

Prvi naš harvardovec (na znani ameriški univerzi Harvard je podoktorsko specializacijo opravil leta 1961), ki zase pravi, da je prevelik liberalec za svoj način razmišljanja in prevelik demokrat za način razmišljanja drugih, se je poleg svojega ožjega znanstvenega področja ekonomike podjetja in računovodstva zgodaj začel zanimati tudi za vprašanja etike. »Že v svojih mladih letih sem rad posegal po spoznanjih v knjigah prof. Antona Trstenjaka. Ko sem kasneje v ZDA proučeval vse, kar je bilo pomembno za uvedbo direktorskih programov izobraževanja pri nas, sem se srečal tudi s tamkajšnjim obravnavanjem poslovne etike in to povezal z delovanjem računovodij ter že leta 1972 sestavil Kodeks etike računovodij, ki so ga že leto kasneje sprejeli v vseh ostalih jugoslovanskih republikah. Z njim se je jugoslovanska računovodska stroka predstavljala tudi v tujini in ker tedaj kaj podobnega v svetovni literaturi ni bilo mogoče najti, so ga kmalu prevedli in objavili tudi drugod, med drugim celo na Kitajskem in Japonskem.«

Človeka usmeriti v težnjo po biti - ne imeti
Kakor vse njegove knjige je tudi knjiga o odličnosti nastajala daljše obdobje, saj so bili deli najprej objavljeni v raznih člankih v slovenščini in drugih jezikih. Tako na primer začetek zadnje knjige sega dvanajst let nazaj, ko je pripravil referat za Forum odličnosti in mojstrstva na Otočcu in v njem opredelil sedemnajst znakov osebne odličnosti, ki so najbolj izstopale pri njemu znanih ljudeh. Kasneje je svoja spoznanja o odličnosti dopolnjeval in jih začel vezati na organizacije, nosilce oblasti in različne druge okoliščine. Hkrati je svoja dognanja popestril še z vrsto ljudskih pregovorov in izjav znanih ljudi.
Turkova spoznanja o osebni odličnosti v veliki meri potrjujejo dejstvo, da se v slovenski družbi srečujejo s precejšnjo krizo vrednot, morale. Veliko naših pomembnežev namreč ni prišlo na položaje, s katerih lahko vplivajo na druge ljudi, zaradi svoje odličnosti, ampak po kaki drugi, največkrat politični poti. Pri odličnosti prav tako ne gre za gmotne, temveč predvsem za duhovne dobrine, za način razmišljanja in ravnanja ter značajske lastnosti, v posebnih primerih tudi fizične značilnosti. Znaki človekove odličnosti, ki jih naš sogovornik posebej izpostavlja, so tile: izobraženost, olikanost, preudarnost, prizadevnost, izvirnost, zanesljivost, podjetnost, voditeljskost, pravičnost, resnicoljubnost, poštenost, plemenitost in samozavednost. »Kar zadeva tako zastavljeno osebno odličnost, bi jo morali v družbi začeti predstavljati že pri vzgajanju od osnovne šole dalje. Tudi tu je še marsikaj mogoče napraviti, saj ne zadošča več, kot nekdaj, samo naštevanje desetih božjih zapovedi. Kot ugotavlja znameniti psihoanalitik Erich Fromm, sta pri ljudeh že od nekdaj prisotni dve težnji: težnja po imeti in težnja po biti. Menim, da bi bilo treba človeka prihodnosti usmeriti bolj v težnjo po biti in ne težnjo po imeti.«

Namesto moralnosti prevladuje izkoriščevalnost
Kaj so glavni vzroki, da smo pri nas še precej oddaljeni od odličnosti kot splošno uveljavljene družbene vrednote? V novih družbeno-gospodarskih okoliščinah je izhodiščni položaj sicer pridobila ustvarjalnost posameznika in organizacije, pravi častni član Zveze ekonomistov Slovenije ter Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, toda medtem ko naj bi se ta dopolnjevala z raznimi vidiki moralnosti, jo praviloma spremlja izkoriščevalnost v razmerah, ko pravno še niso ustrezno opredeljena »pravila igre«. Takšna ustvarjalnost skuša odkriti nove, tudi sporne možnosti, ker niso bili sprejeti omejujoči in delujoči predpisi. V tej zvezi se zato zastavlja vprašanje, ali ni ravno naloga organov zakonodajne, izvršne in sodne oblasti, da pravočasno preprečijo družbeno nesprejemljive vrednote »ustvarjalnosti«.
Zato so nas lastninska brezobzirnost, menedžerski pohlep, tajkunska nenasitnost, moralna sprevrženost, materialno koristoljubje po osamosvojitvi države le še oddaljili od tega cilja. »Razen sodobnih izkoriščevalcev pri nas ni bil nihče pripravljen na uvajanje 'kapitalističnega načina razmišljanja' in na potrebo po njegovem omejevanju. Toda tudi v novih okoliščinah so ostala še vedno enako uspešna merila 'politične uspešnosti', vezana na poimenovanje petih krakov zvezde: konformizem, oportunizem, populizem, lobizem in karierizem,« umirjeno razčlenjuje stranpoti slovenskega družbeno-gospodarskega razvoja zadnjih dvajset let dr. Ivan Turk, ki ga v svoji »zimi življenja«, kakor opredeljuje življenjsko obdobje po 76. letu starosti, še vedno – tudi kot predsednik strokovnega sveta Slovenskega inštituta za revizijo in njegov pooblaščeni revizor - pozorno in kritično spremlja. Zavedajoč se, da se v tem obdobju človek že spremeni v vzdrževano osebo, vendar takšno, ki si je svoje vzdrževanje nekoč že plačala sama, saj pokojnina navsezadnje pomeni le izrabo možnosti, ki si jih je v svojem času delovnega ustvarjanja zaslužil sam.


Utemeljitelj »slovenske računovodske šole«

Ekonomist Ivan Turk se je leta 1930 rodil v Splitu, kjer je njegov oče Vladislav Turk tri leta delal v podružnici Ljubljanske kreditne banke in po vrnitvi v Ljubljano postal njen podravnatelj. Na ljubljanski ekonomski fakulteti je diplomiral leta 1952 in osem let kasneje kot tretji (za Francetom Černetom in Ivanom Lavračem) doktoriral iz ekonomskih znanosti. Najprej je na področju revizije delal na okraju Ljubljana – okolica, nakar ga je leta 1956 želja po pedagoškem in raziskovalnem delu pripeljala na ekonomsko fakulteto, na kateri se je kot redni profesor upokojil leta 1990. Odtlej vseskozi deluje na novo ustanovljenem Slovenskem inštitutu za revizijo. V času gradnje sedanjega fakultetnega kompleksa je bil dekan, pred tem pa štiri leta prodekan fakultete. Kot gostujoči profesor je predaval na 13 univerzah v različnih državah. Vseskozi je tudi veliko pisal in je avtor prve slovenske knjige o ekonomiki podjetja ter znamenite trilogije o finančnem, stroškovnem in upravljalnem računovodstvu, s katero je postavil temelje »slovenske računovodske šole«.


Tudi glasbenik in zbiratelj
Ivan Turk se je vzporedno z osnovno šolo in gimnazijo deset let tudi glasbeno izobraževal in leta 1947 postal stalni član zabavnega orkestra Radia Ljubljana in v njem pod vodstvom dirigenta Bojana Adamiča pet let igral violo, če je bilo potrebno pa tudi violino, koncertno harmoniko, klarinet ali saksofon. Že kot enajstletni dijak prve državne gimnazije v Ljubljani se je začel ukvarjati z zbirateljstvom in se najprej posvetil filateliji, leta 1974 numizmatiki in kasneje še kartofiliji. Tudi na tem področju je prišla do izraza njegova široka razgledanost in strokoven pristop ter velik smisel za sistematiziranje in publiciranje. Komaj šestnajstleten je v reviji Znamka objavil svoj prvi raziskovalni prispevek o širjenju uporabe poštnih znamk v svetu in nato še 23 strokovnih člankov s področja filatelije in 32 s področja numizmatike.