Babica na čakanju

»Čeprav sem stara 64 let, mislim, da jih imam štirideset, in se tako tudi počutim,« je povzela Višnja Vidmar iz Zagreba, upokojena diplomirana inženirka kemije. Pravi, da je stara rokerica, ki tako kot v mladih letih še vedno nadvse rada pleše.
Na srečo je nad plesom navdušen tudi njen mož Goran. Žal pa v Zagrebu ni ravno veliko lokalov, kjer bi lahko zaplesala. Zvem, da tudi hrvaški turistični delavci odpirajo plesne klube le za mlade, saj se ne zavedajo, da prihaja čas starejših, ki nikakor nočejo čepeti samo doma, pač pa se družiti in se zabavati.
In kritično nadaljuje: »Tudi zagrebške trgovine z oblačili pozabljajo na starejše. Če si gospa zrelih let z zaobljenimi boki, v naših trgovinah ne dobiš skoraj ničesar. Ponujajo ti nekakšne temne 'vreče', kot da bi ženske in moški po petdesetem ne želeli biti modno ali vsaj okusno oblečeni.« Poudari, da so trgovci in proizvajalci oblačil za luno tudi zato, ker mislijo, da si starejši želijo biti oblečeni le v temne barve - v sivo, črno ali rjavo. Potem pa se čudijo, da ničesar ne prodajo, pravi Višnja Vidmar, ki se je upokojila leta 2005, in od takrat obiskuje na zagrebški univerzi za tretje življenjsko obdobje tečaje slikarstva, fotografije, tujih jezikov in umetnostne zgodovine.

Kar seješ, to žanješ
Ker jo je od nekdaj privlačilo novinarstvo, so je povabili tudi k sodelovanju pri Tretji mladosti, njihovem glasilu, ki izide dvakrat ne leto. Najprej je z velikim strahom in bolj za šalo kot zares napisala prvi prispevek. Ker so jo pohvalili, se je opogumila in začela redno pisati, pa tudi fotografirati, saj je prav tedaj končala tečaj digitalne fotografije. »Vklenjena sem v že malce načeto telo, dušo pa imam še vedno mlado, polno delovnih načrtov,« reče v smehu in s fotoaparatom v roki. Pohvali se, da je pred nedavnim napisala kratko črtico z naslovom Babica na čakanju, ki govori o tem, kako zdajšnji mladi Hrvati odlagajo starševstvo na (pre)pozna leta. Tudi njena sinova - Vedran, ki je pravnik, in Neven, ki je končal informatiko in računalništvo - še nista poročena in sploh ne govorita o tem, da bi v skorajšnji prihodnosti imela otroke. Ker je to tam vsesplošen pojav, je bila njena zgodba zelo odmevna.
Pogovarjava se tudi o njenem otroštvu. »Zrasla sem samo z mamo. Oče naju je zapustil in se zame ni preveč zanimal. Otroške rane se težko zacelijo, če se sploh zacelijo. Tega se starši premalo zavedajo,« doda. Zato se ne čudi, da so nekateri starejši ljudje, ki prebivajo v domovih, osamljeni. »Gre za zakon setve in žetve. Kdor je bil slab starš in za svoje otroke ni lepo skrbel, ne more pričakovati, da ga bodo otroci na stara leta obiskovali in zanj ljubeče skrbeli.«
Leta 1974 se je poročila. »Srečna sem, da se z možem dobro razumeva. Težko je živeti sam, a tudi v dvoje ni zgolj lepo kar samo po sebi. Bistvo dobrega zakona je strpnost, pa pogovor, pogovor in še enkrat pogovor, saj misli drugega še ne znamo brati.«
Mama ji je ves čas pomagala pri vzgajanju in varovanju otrok »Prav zaradi nje sva midva z možem lahko brez skrbi delala in se vsak zase dobro uveljavila v najinih poklicih.«

67 let za moške in ženske
Ko ji je mama hudo zbolela, se je Višnja pri 58 letih starosti in 33 letih delovne dobe upokojila še po starem zakonu. »Ko je mamo zadela možganska kap, sem jo vzela k sebi. Druge možnosti tudi ni bilo, saj je v domovih za starejše v Zagrebu čakalna doba na prosto posteljo kar 15 let. Zato sva se z možem že pred dvema letoma postavila v vrsto, da ne bova v breme sinovoma, če bi na starost zbolela.«
Po mamini smrti se je Višnja Vidmar znašla v praznini. Sprva ni vedela, kaj naj počne, da si bo zapolnila dan. »Na srečo imamo vsaj v Zagrebu univerzo za tretje življenjsko obdobje, ki jo obiskuje kakih 1200 slušateljev. Pravzaprav smo v večini slušateljice.« Na voljo imajo 27 različnih krožkov in si prizadevajo, da bi univerzo razširili po vsaj Hrvaški. »Žal pa naša država ne podpira dovolj izobraževanja starejših!«
»Pri nas smo letos sprejeli novo pokojninsko zakonodajo, in to brez referenduma, le v saboru. Po novem zakonu se bodo Hrvatje in Hrvatice v prihodnje upokojevali pri 67 letih.« Bili so zelo presenečeni, ko so slišali, da so Slovenci zaradi novih pogojev za upokojevanje, ki so bili veliko bolj blagi kot hrvaški, naredili tak cirkus. »Če se življenjska doba daljša, je pač treba delati dlje,« meni naša sogovornica. Seveda pa se zaveda, da mnogi delodajalci ne marajo starejših delavcev in delavk: že takšnih ne, ki imajo še nekaj let do srečanja z Abrahamom. Poleg tega pa je veliko mladih brez dela.
Žalostna je, da je hrvaška demokracija le po meri bogatih. Zato se ji sploh ne zdi čudno, da se mnogim starejšim kolca po nekdanji Jugoslaviji, saj so vsi imeli delo in vedeli so, da ga bodo imeli vse do upokojitve, da bodo tudi pokojnino prejemali redno. Njena pokojnina znaša 700 evrov, moževa pa je nekaj višja. Lepo živita. Največ denarja porabita za hrano, potovanja in kulturo, saj rada obiskujeta gledališke predstave in koncerte.
»Zdaj v naši državi zaradi požrešnih kapitalistov zaposlene slabo plačujejo ali pa sploh ne; če pa gre podjetje v stečaj, se lastnikom in menedžerjem nič ne zgodi, kratko potegnejo le delavci,« razočarano doda.
Čeprav samostojna Hrvaška ni izpolnila njenih pričakovanj, pa je Višnja Vidmar, tako vsaj pravi, srečen človek. »Ko zvečer ležem v posteljo, se vprašam, kaj sem tisti dan storila dobrega za druge. In če sem, pa naj bo karkoli, mirno zaprem oči in zaspim.« Včasih ugotavlja, da so ljudje srečni že, če jih kdo prijazno pozdravi ali posluša … »Veste, sama ne morem zamenjati naše skorumpirane oblasti, lahko pa na bolje spreminjam sebe in svoj mali svet okoli mene,« je sklenila.