»Pozabimo na kemijo!«

»Sram me je, da so nekateri Avstrijci tako nestrpni do slovenske manjšine in drugih manjših,« povzame Harald Kutzenberger, krajinski arhitekt iz Wilheringa, mesteca z nekaj več kot šest tisoč prebivalci in približno deset kilometrov oddaljenega od bolj znanega Linza.

Z ženo vodita družinsko podjetje TBK, urad za ekologijo in krajinsko načrtovanje, ki okoliškemu prebivalstvu, gospodarstvenikom in tudi politikom svetuje, kako in kje graditi stanovanja, hiše, ceste in trgovine, da bo pozidane čim manj plodne zemlje. Svetujeta tudi kmetom, kako kmetovati na čim bolj naraven način. »Čedalje več ekologov in krajinskih arhitektov pa tudi drugih prebivalcev Avstrije meni, da bi morali gojiti sadje in zelenjavo popolnoma brez zdravju in naravi škodljivih kemičnih pripravkov. Seveda se pridelovalci sprašujejo, kaj je bolje - pridelati manj, bolj drobna, morda tudi hitreje gnijoča jabolka, ki so ekološko neoporečna, ali pa imeti lepa, debela in obstojna jabolka, pa čeprav škropljena,« začne pogovor, ko se srečava v Wiesnecku v Nemčiji na medgeneracijskem posvetu, na katerem so sodelovale Bolgarija, Slovenija, Romunija, Avstrija, Hrvaška in Nemčija, ki je tudi pripravila tokratno konferenco. Naš sogovornik je na lokalni ravni tudi promotor medgeneracijskega sodelovanja.

Starejši
»Razviti svet ima poleg gospodarske krize in čedalje večje brezposelnosti še dva velika problema: upadanje rodnosti na eni strani, na drugi pa se podaljšuje življenjska doba. Zato povsod z večjimi ali manjšimi odpori podaljšujejo pokojninsko dobo in predvsem višajo starost, pri kateri se je mogoče upokojiti. Ekonomisti namreč predvidevajo, da bodo pokojninske blagajne v nekaj desetletjih prazne, če se aktivna delovna doba ne bo podaljšala!«
Nič nima proti daljši delovni dobi. Bi se mu pa zdelo prav, da zaposleni v zahtevnejših delovnih razmerah imeli beneficirano delovno dobo. »Zanimivo je, da EU nima skupne pokojninske zakonodaje, ki bi določala, koliko moramo biti stari ob upokojitvi. Pa bi jo lahko imela, saj ni pošteno, da morajo v nekaterih državah že zdaj delati kar nekaj let dlje kot v drugih,« meni.
Opaža, da mnoge ljudi, ki se starajo, najbolj prizadene spoznanje, da njihove telesne moči sčasoma upadajo in da pride čas, ko niso več sposobni telesnih naporov, ki so jih prej zlahka premagovali. To še posebej prizadene kmete. Na kmetiji je namreč kljub mehanizaciji še vedno veliko fizičnega dela. »Na srečo je pojemanje telesnih zmogljivosti postopno in se je zato laže prilagajati na čedalje manjšo telesno moč.« Ker gredo tudi njemu na živce mediji, ki kar naprej opevajo mladost, pravi, da se bi moral vsak sprijazniti z lastno podobo v vseh obdobjih in se zavedati, da pri šestdesetih ali sedemdesetih nihče ne more biti videti tak kot pri dvajsetih.
V Avstriji je dovolj domov za starejše, na voljo so tudi varovana stanovanja. »Mislim, da je prav, da tisti, ki lahko, čim dlje živijo doma. Če pa ostanejo sami, osamljeni in nimajo nikogar, ki bi jim pomagal pri drobnih opravilih, je pa prav, da gredo v dom«. Omeni še, da v Avstriji znaša minimalna pokojnina blizu 800 evrov.

Naravno kmetovanje
Potem se vrne k naravnemu kmetovanju. »Če že ne moremo vplivati na to, kako na velikih plantažah gojijo sadje in zelenjavo, potem naj vsaj vsakdo, ki ima svoj vrt, zavestno prideluje brez kemikalij. Ne pozabimo, da vse, kar pršimo po rastlinah, nekoč konča na našem krožniku,« opozarja. In ne pozabi dodati, da bi morali tudi živali hraniti z naravno hrano. Je tudi tretja možnost. To pa je vzgoja takega sadnega drevja in poljščin, ki je odpornejše na škodljivce in bolezni. To pomeni, denimo v sadjarstvu, vrnitev k starim in domorodnim sortam sadnega drevja.
Spregovori še o zdajšnji prehrani, ki je drugačna od tiste, ki so jo uživali naši predniki. »Preden pride hrana na krožnik, čeprav je pridelana na naraven način, ji grozi več nevarnosti. Tako jo pridelovalci ali trgovci še sterilizirajo, jo umetno obarvajo, odišavijo, konzervirajo, obsevajo, vakuumsko zapakirajo, spravljajo v potratno ter zdravju in naravi škodljivo plastično folijo, ki jo, takoj ko prinesemo živilo domov, vržemo v smeti.«
Kot krajinski arhitekt pa zaključi, da morajo na lokalni ravni pri načrtovanju, kje bodo, denimo, gradili dom za starejše in kje novo otroško igrišče, sodelovati vse generacije. In to je dobro!
Besedilo in fotografija: Neva Železnik


Republika Avstrija je zveza devetih dežel. To so: Dunaj, Gradiščanska, Koroška, Salzburg, Spodnja Avstrija, Štajerska, Tirolska, Predarlska in Zgornja Avstrija.
Avstrija meji na Liechtenstein in Švico na zahodu, Italijo in Slovenijo na jugu, Madžarsko in Slovaško na vzhodu, ter Nemčijo in Češko na severu. Ima nekaj več kot 8,3 milijona prebivalcev. Uradni jezik je nemščina, priznani regionalni jeziki so še: slovenščina, hrvaščina in madžarščina.