Osebne zdravnike zamenjujemo zaradi njihove nestalnosti

V odnosu med zdravniki in bolniki je stalnost njunega razmerja pomembna prvina zadovoljstva obojih, pa tudi kakovosti storitev. Če se izbrani zdravnik in bolnik ne razumeta, je mogoče zdravnika po predpisanem postopku tudi zamenjati. Nacionalna raziskava je pokazala, da je 40 odstotkov ljudi, starejših od 50 let, zamenjalo svojega izbranega osebnega zdravnika predvsem zavoljo tega, ker je odšel drugam, ker se je upokojil ali pa umrl.

Potrebe po zdravstvenih storitvah so v različnih življenjskih obdobjih različne. Največ jih je v zgodnjem otroštvu in v starosti. Otroci ob stiku z bakterijami in virusi z vročinskim odzivanjem gradijo odpornost svojega imunskega sistema, v starosti pa pogosteje obiščemo zdravnika zaradi kroničnih bolezni ali stanj. V povprečju imamo najmanj zdravstvenih potreb v zgodnji in zreli odraslosti, ko zdravnika največkrat obiščemo, ko pride do poškodb ali sezonskih infekcij dihal in prebavil. V takih primerih je pomembno, da pridemo do pomoči in zdravil, ni pa tako zelo pomembno, da nam pomoč nudi vedno isti zdravnik. Drugače je, če je potreba po zdravniški pomoči pogosta. Starši z majhnimi otroki želijo imeti zdravnika, ki pozna otroka in njih in ki mu zaupajo. Tudi starejši bolniki želijo imeti zdravnika, ki pozna njihove bolezni in ki mu ni treba na dolgo in široko pripovedovati o vseh težavah. Med ženskami je opazna želja po stalnem ginekologu; dobro je imeti tudi svojega zobozdravnika.
Stalnost razmerja je pomembna prvina bolnikovega in zdravnikovega zadovoljstva in kakovosti storitev. Stalnost pripomore tudi k bolj premišljenemu predpisovanju zdravil in cenovno učinkovitejšemu zdravstvu. Med drugim so to tudi razlogi za določilo v slovenski zdravstveni zakonodaji, da naj ima vsak državljan na primarni ravni svojega zdravnika, ki si ga je izbral. Če se izbrani zdravnik in bolnik ne razumeta, je po predpisanem postopku mogoče zdravnika tudi zamenjati. Do zamenjave naj bi predvsem prišlo, če bolnik izgubi zaupanje v zdravnika, kadar zdravnik meni, da ob določenem bolniku ne more ustrezno opravljati svojih nalog, ali če se bolnik preseli dovolj daleč.
Na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje smo opravili veliko nacionalno raziskavo o potrebah, možnostih in stališčih občanov, starejših od 50 let. Anketiranih je bilo več kakor 1000 naključno izbranih oseb z vseh območij Slovenije. Med drugim nas je zanimalo, koliko anketirancev ima svojega izbranega zdravnika, ali so ga že kdaj zamenjali in zakaj? Izsledki teh in drugih vprašanj so zanimivi tako z organizacijskega, kot tudi z zdravstveno-političnega stališča

V zamenjave smo v resnici prisiljeni
Iz nacionalne raziskave smo izvedeli, da imajo skoraj vsi starejši anketiranci izbranega osebnega zdravnika in le 0,6 odstotka vprašanih je odgovorilo, da ga nimajo. Za slovensko družbo in zdravstvo je to zelo dragocen podatek. Čeprav je posledica zakonskega določila, pa tudi pomeni, da imamo dovolj zdravstvenih ustanov in zdravnikov, ki so na voljo državljanom, ko jih potrebujejo, in da je zdravstvena varnost pomembna vrednota slovenske družbe.
Na vprašanje, ali so že kdaj zamenjali izbranega osebnega zdravnika, je dobrih 40 odstotkov vprašanih odgovorilo pritrdilno. To je zelo visok odstotek, ki zahteva podrobnejšo razčlenitev še posebej zato, ker je znano, da starejši neradi zamenjajo izbranega zdravnika in jim je veliko do stalnega odnosa z njihovim zdravnikom. Ko smo anketirance vprašali o vzroku za zamenjavo, smo izvedeli, da so bili v to najpogosteje prisiljeni zato, ker je zdravnik odšel drugam, ali pa zato, ker se je upokojil ali umrl. Nestalnost zdravnikov v primarnem zdravstvu je med bolniki najpogostejši vzrok za njihovo zamenjavo. Med drugimi razlogi zamenjav omenimo še selitve bolnikov ali pa upokojitev. Nekateri so zdravnika zamenjali tudi zaradi želje, da bi bil zdravnik, ki že zdravi druge člane njihovega gospodinjstva, tudi njihov osebni zdravnik, spet drugi so ga morali zamenjati zaradi odhoda v dom starejših občanov ali zato, ker je zdravnica odšla na porodniško, ker je zdravnik zbolel, odšel med zasebnike ali na specializacijo. Zanimiv, čeprav ne zelo pogost vzrok za zamenjavo je tudi odhod zdravnika med poslance. Le 17 odstotkov vprašanih pa je zamenjalo zdravnika zato, ker niso bili zadovoljni z njim, kar je podobno podatkom iz drugih državah.
Visok odstotek zamenjav je po teh podatkih jasnejši, predvsem pa ni v čast našemu zdravstvu. Vzroki za zamenjave so drugačni kot v primerih, ki jih predvideva zakon. Bolniki v razmeroma majhnem odstotku zamenjajo izbranega zdravnika, ker niso zadovoljni z njim, v zamenjavo so pravzaprav prisiljeni zavoljo prej navedenih razlogov. Rečemo lahko, da na primarni ravni kadrovska dinamika ne podpira stalnosti. Vendar je treba biti pravičen in povedati, da je stalnost na primarni ravni težko ohranjati in da je marsikje zelo težko dobiti zdravnika. To je ena izmed posledic »hospitalizma«. S tem izrazom Svetovna zdravstvena organizacija označuje bolezen zdravstvenih sistemov in zdravstvenih politik, da se pretežno ukvarjajo z vprašanji, problemi in organizacijo bolnišnic, manj pa z veliko pomembnejšim primarnim zdravstvom. Taka je tudi vzgoja v času študija. Mladi zdravniki zato svojo prihodnost vidijo predvsem v bolnišnicah in čakajo na prvo priložnost, ki sem jim ponudi, da zapustijo primarno zdravstvo. Številne zamenjave zdravnikov na primarni ravni so tako tudi odsev hospitalizma.

Zakaj nezadovoljstvo
Pri podrobnejši analizi tistih zamenjav, do katerih je prišlo zaradi nezadovoljstva z zdravnikom, se je pokazalo, da je med najpogostejšimi vzroki nezadovoljstvo, ki ga ni vedno mogoče natančneje določiti. Zdravnik in bolnik se nista ujela, za kar je med dvema posameznikoma vedno dovolj razlogov. Do zamenjave lahko pride tudi zavoljo spora z zdravnikom ali zaradi neprijaznega odnosa zdravnika ali medicinske sestre. Zanimivo je, da je bilo doslej le malo zamenjav zavoljo tega, ker so bolniki izgubili zaupanje v zdravnikovo strokovnost. Med vzroki omenimo še prepogosto odsotnost zdravnika, nesporazume pri predpisovanju zdravil in predolgo čakanje.
Nezadovoljstvo bolnikov z zdravnikom ali zdravljenjem ima lahko različne oblike in vzroke.
Za vsakega bolnika je srečanje z zdravnikom dogodek, na katerega se prej pripravi, za zdravnika pa je to le ena izmed številnih vsakodnevnih storitev. Zato bolniki srečanje z zdravnikom presojajo drugače kot zdravniki.
Čeprav je razmerje med zdravnikom in bolnikom v ordinaciji razmerje strokovne nadrejenosti na eni in potrebe po pomoči na drugi strani, je vedno tudi srečanje dveh z vsemi možnimi različicami. Bolnik pa se ne sreča le z zdravnikom in sestrami, ampak tudi s sistemom, ki ga prav tako presoja. Marsikaj ga lahko prizadene - gneča v čakalnici, beseda, kretnja ali postopek, nekaj, kar se zaposlenim v zdravstvu sploh ne zdi problematično. Od marsikatere podrobnosti je odvisno, ali bosta zdravnik in sistem sprejeta kot prijazna ali neprijazna, kot zaupanja ali nezaupanja vredna. O tem, kako bolnik doživlja zdravstvo in kako zdravstveniki doživljajo bolnika, vemo premalo. To področje zdravstva je premalo raziskano in analizirano.
Iz vsega povedanega lahko izluščimo nekaj ugotovitev in priporočil za tiste, ki pri nas vodijo zdravstveno politiko ali so pristojni bodisi za organizacijo dela v zdravstvu bodisi za vzgojo zdravstvenega kadra. Priporočiti je treba, da kaže predpis o izbranem zdravniku ohraniti tudi v prihodnje. Povezan je z zdravstveno varnostjo vsakogar med nami, visoka stopnja zdravstvene varnosti pa je tradicionalna odlika slovenskega zdravstva in pametna politika se ne odpoveduje dobrim tradicijam. Ugotovimo lahko, da pogosto menjavanje zdravnikov na primarni ravni ni v prid stalnosti odnosov med zdravniki in bolniki in tudi ne v prid racionalnemu in bolj usmerjenemu zdravljenju. Vzrokov za tako stanje je veliko in jih lahko iščemo že v hospitalno usmerjeni vzgoji zdravnikov, v njihovi specialistični usmerjenosti in v posledičnem občutku strokovnega nezadovoljstva na primarni ravni. Čeprav se ugodni vplivi poučevanja družinske medicine že kažejo, pa nas na tem področju čaka še veliko dela. Raziskava je vnovič pokazala, da so za bolnike prijaznost, urejenost in spoštovanje njihovega časa pomembnejše lastnosti od strokovnosti, kar pa je za zdravnike najvišja zapoved. In še zadnja ugotovitev, ki je pravzaprav spet priporočilo; čeprav se zdravniki in bolniki srečujejo tako rekoč vsak dan, ostajajo premalo raziskana marsikatera področja odnosov med njimi.
Ali lahko pričakujemo, da se bo kaj od tega uresničilo? Pred nami je menjava vlade, prišel bo nov minister, ki se bo z bolj ali manj srečno roko na novo lotil že večkrat začete zdravstvene reforme. Marsikaj, kar v tem času o zdravstvu slišimo od predstavnikov političnih strank, opozarja na njihovo pomanjkljivo poznavanje in razumevanje sistema. Upajmo, da bo kdo izmed njih prebral tale prispevek.