Naglušnost je nevidna invalidnost

»Če si na vozičku ali če si slep, to vsak takoj opazi. Gluhote in naglušnosti pa ne spremlja dramatičen zunanji videz, pa vendar imata zelo dramatične posledice,« pravi Branko Gornjec iz Murske Sobote, ki je kljub hudi naglušnosti zelo dejaven pri osveščanju ljudi s slušnimi težavami. Po grobih ocenah je takih pri nas od 150 do 200 tisoč.

Branko Gornjec je sekretar Društva gluhih in naglušnih Pomurja, predsednik sveta za invalide pri MO Murska Sobota in tudi član centralnega odbora Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, poleg tega tudi predava o socialni izključenosti kot posledici naglušnosti, pa o timskem sodelovanju ...
Vse to zahteva veliko komuniciranja, ki pa ga zmore z določenimi tehničnimi pripomočki in prilagoditvami. Njegova naglušnost je namreč 99,6-odstotna. Pred petnajstimi leti, pri dobrih štiridesetih, je prebolel bakterijski meningitis in od takrat je na levem ušesu popolnoma gluh, na desnem pa je k sreči ostalo ravno toliko sluha, da lahko uporablja slušni aparat.
Vse se je zgodilo v enem tednu. Bolezen je bila sicer v takem stadiju, da so mu zdravniki za preživetje pripisali le tisočinko možnosti. A je preživel.

Govor se pozabi
Do slušnega aparata je prišel po treh mesecih. To pove zato, ker je za tistega, ki izgubi sluh, najpomembneje, da čim prej pride do slušnega aparata. Če mine preveč časa, denimo pol leta ali več, v tem času pozabi preveč govora. Ja, tudi govor se pozabi! In treba se je na novo naučiti poslušati. »Na začetku ne ločuješ zvokov. Če ti, denimo, kaj pade na tla, ne veš, ali je padlo pisalo ali morda časopis. Zelo se moraš potruditi, da se spet naučiš govoriti in poslušati.« So pa posebne vaje, ki jih opravljajo v Centru sluha in govora in jih Gornjec priporoča vsem, ki imajo težave s sluhom. Sam sprva ni vedel, ali sliši enako, kot je slišal prej, saj ni ločil zvokov med seboj. »Ko je zalajal naš pes, sem moral vprašati ženo, kakšen zvok je to. Štirinajst dni je trajalo, da sem znal prepoznati pasje lajanje in tudi druge zvoke. Po enem mesecu sem vedel, kdaj laja naš pes in kdaj sosedov. Zdaj sem prepričan, da z aparatom slišim enako, kot sem slišal pred boleznijo.«

Testirajte svoj aparat!
»Vsaka naglušna oseba ima pravico, da na stroške zdravstvenega zavarovanja pride do slušnega aparata, nato pa ga lahko zamenja na vsakih šest let. To velja za starejše od 15. let, medtem ko otroci dobijo slušni aparat na dve do pet let, odvisno pač od starosti,« pove Adem Jahjefendić, strokovni sodelavec na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je pri nas ta slušni pripomoček dobilo kakih 70 tisoč zavarovancev. Vprašanje pa je, koliko jih aparat resnično nosi in uspešno uporablja. Večinoma ljudje ne vedo, kateri aparat naj izberejo. Jahjefendić še doda, da veliko naglušnih sploh ni seznanjenih s pravico do testiranja slušnega aparata. »Nihče ne more oceniti, kateri slušni aparat je najbolj primeren za določeno osebo. Vsak, ki dobi slušni aparat ali ga zamenja, je upravičen do trimesečnega testiranja.« Jahjefendić priporoča, naj sami preverimo, ali je zdravnik na naročilnico za slušni aparat napisal tudi naročilnico za testiranje.
Pri prodajalcu aparat najprej individualno priredijo izvidu o okvari sluha. Uporabnik ga potem dobi v testiranje za najmanj 14 dni, v dogovoru s prodajalcem lahko tudi za dlje časa; različne slušne aparate pa lahko zavarovanec s testno naročilnico testira največ tri mesece. Če ima prvič slušni aparat, ga na začetku izmenično nosi v desnem in levem ušesu ter ga po določenem času ugasne. Čas uporabe postopno podaljšuje, da se možgani navadijo nanj, pa tudi sam se ga navadi uporabljati. Če pa ugotovi, da mu aparat ne ustreza, ima pravico preizkusiti nov aparat, saj lahko le sam spozna, kateri je zanj dober in kateri ne.

Pravilne nastavitve
Tudi Branko Gornjec pri svojem delu z uporabniki posveča veliko pozornost nastavitvam. Zatrjuje, da so vsi aparati, ki so na trgu, dovolj dobri, da bi lahko naglušna oseba dobro slišala in razumela, če bi ga imela pravilno nastavljenega. »Vendar veliko naglušnih ne zna povedati, kaj natančno jih moti pri aparatu. Lahko jih, denimo, moti kovinski zvok ključev, lahko so to visoki toni, ki jih slabo slišijo, ali pa nizki toni. Preden se odpravimo k akustiku, ki naj bi opravil nastavitev aparata, moramo čim bolj natančno vedeti, kaj vse nas moti in moramo znati to tudi povedati. Nekateri pa pridejo z eno težavo, ki jo akustik potem odpravi, a se že po tednu dni vrnejo in spet zamenjajo nastavitev. To pa ni dobro, saj vsaka nastavitev pomeni spreminjanje zvoka v celoti, tako spet ne razumeš tistega, kar si razumel pri prejšnji nastavitvi.«
Sam je v petnajstih letih zamenjal tri aparate in pri vsakem je dosegel, da je bila vedno enaka barva glasu, na primer njegovega in glasov svojcev. »Tisti, ki smo sluh izgubili kasneje v življenju, se spominjamo, kako smo slišali nekoč, in to lahko primerjamo. Večja težava pa je pri tistih, ki imajo težave s sluhom že od rojstva. Ti se morajo še nekoliko bolj potruditi, da lahko nemoteno poslušajo.« Gornjec pri delu s člani njihovega društva opaža, da je veliko takih, ki slušni aparat želijo uporabljati samo takrat, ko ga nujno potrebujejo, denimo tedaj, ko gredo od doma. »Žal pa to ni mogoče, saj niso navajeni poslušati in prepoznavati zvokov. Poleg tega jih moti vse, saj možgani niso navajeni poslušanja z aparatom.« Branko Gornjec osvetli tudi primer znanca, ki je sluh izgubljal postopoma. Na slušni aparat se nikakor ni mogel navaditi, čeprav se je trudil kar dve leti. Na srečo je imel tako okvaro sluha, da so jo lahko popravili z operacijo. Potem je po več kot 20 letih nenadoma slišal normalno. Pa se spet ni dobro počutil, saj ni bil navajen na toliko tako močnih zvokov.

Kmalu nove pravice
Adem Jahjefendić omeni še eno pravico zavarovancev. Država namreč poleg slušnega aparata vsakih šest let prispeva še 150 evrov za njegovo vzdrževanje po izteku garancije. Te pravice pa ni mogoče uveljaviti, če uporabnik slušnega aparata ne prinaša redno na vzdrževanje in čiščenje. »Zato uporabnike opozarjamo tudi na to, da je treba slušni aparat vsako leto prinesti na čiščenje in vzdrževanje k prodajalcu, kjer so slušni aparat tudi prevzeli. Če tega ne opravljajo redno, izgubijo bonitete.«
Na Zvezi društev gluhih in naglušnih, ki domuje na Drenikovi ulici v Ljubljani, imajo med drugim tudi tehnično-informacijsko pisarno, namenjeno tistim, ki potrebujejo določen slušni pripomoček. Adem Jahjefendić, ki vodi pisarno, pove, da v center prihajajo ljudje, ker imajo težave pri pogovarjanju po telefonu ali zato, ker slabše slišijo televizor, ker ne slišijo zvonca na vratih, otroškega joka ali pa potrebujejo posebno budilko. Vse te pripomočke lahko pri njih temeljito preizkusijo.
Doslej so si gluhi in naglušni morali tehnične pripomočke sami kupovati, razen slušnega aparata in pripomočka za komunikacijo med učiteljem in učencem v redni osnovni šoli do 15. leta starosti (FM sistem), cene pa so kar zasoljene. Na podlagi 17. in 21. člena lani sprejetega zakona o izenačevanju možnosti invalidov je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pripravilo pravilnik o tehničnih pripomočkih in prilagoditvi vozila. Ta vsebuje seznam vseh tehničnih pripomočkov, ki bodo na voljo zavarovancem z okvaro sluha in vida zgolj na podlagi vloge, ki so jo oddali na upravni enoti, tehnični pripomočki pa bodo sofinancirani v višini 85 do 100 odstotkov. S podpisom pristojnega ministra naj bi pravilnik predvidoma stopil v veljavo že letos spomladi.