Najpomembnejše praznično sporočilo je zavedanje vnovičnega prebujanja narave
Čeprav so se skozi stoletja ohranila številna izročila velike noči kot praznika Kristusovega vstajenja in pomladnega prebujenja vsega živega, je ta najstarejši krščanski praznik doživel tudi veliko sprememb. Ena največjih je po mnenju uglednega slovenskega etnologa, upokojenega in zaslužnega profesorja ljubljanske univerze, prof. dr. Janeza Bogataja povezana z njegovo novodobno potrošniško razsežnostjo. Kar postavite se, pravi, na velikonočno soboto pred eno od nakupovalnih središč in videli boste, kako nosijo iz njega že kuhane šunke, potice, pobarvane pirhe …Torej - že »gotov« praznik!
V kolikšni meri so med Slovenci še vedno žive šege in navade, povezane s praznovanjem velike noči?
Velika noč je poleg božiča eden od dveh največjih in najpomembnejših verskih praznikov. Šege in navade so v njihovem jedru še vedno prisotne, seveda pa se je v marsičem spremenila njihova vsebina in oblika, kar pa je značilnost vseh šeg in navad, ki so se in se še vedno spreminjajo. Kot primer take spremembe lahko navedem prenašanje velikonočnega blagoslovljenega ognja, na katerem so še v letih po drugi svetovni vojni gospodinje pripravljale velikonočne jedi. Dandanašnji je največji odstotek gospodinjstev opremljen z električnimi in plinskimi štedilniki ter pečicami, a ogenj še vedno otroci prinašajo v hiše, seveda le kot simbolno dejanje. Pri velikonočnih šegah in navadah je predvsem pomembno njihovo sporočilo, ki pa ostaja nespremenjeno in je tako rekoč univerzalno tako za verujoče, kot tudi neverujoče. Velika noč je umeščena v pomladno obdobje, torej pomeni tudi praznovanje pomladnega prebujenja narave.
Kateri običaji in simboli so posebej značilni za slovenski prostor?
Tukaj je pravcata paleta, značilna za ves velikonočni čas, ki ima dve temeljni sestavini: cvetno nedeljo in samo veliko noč, torej velikonočno nedeljo in ponedeljek. Cvetna nedelja je v Sloveniji še dandanašnji prava »galerija« ljudske ustvarjalnosti, ki se kaže v butaricah, t.j. šopih zimzelenega rastlinja, na širšem območju Ljubljane pa z razvojno najmlajšimi ljubljanskimi cvetnimi butaricami, ki so okrašene z raznobarvnimi oblanci. Menim, da bi morali tudi v prihodnje poskrbeti, da bi se ta izjemna pestrost in različnost cvetnonedeljskih butaric po vseh naših pokrajinah ohranila tako z njihovimi različnimi imeni, kot tudi oblikami. Izjemne so na primer butarice na Ljubnem ob Savinji, ki se imenujejo »potice«. Posebne niso le v slovenskih, ampak tudi evropskih razsežnostih in jih domačini izdelujejo v najrazličnejših figuralnih podobah.
Tako za cvetno nedeljo, kot za samo veliko noč so značilne tudi velikonočne procesije, ki so jih po osamosvojitvi, ponekod pa že nekaj let pred tem, vnovič oživili.
Seveda je velikonočno praznovanje povezano z ustrezno praznično kulinariko, ki ima svoje stalnice (kruh, šunka, hren, okrašena jajca ali pirhi, potica) in tudi številne inovacije. Kar zadeva jedi, naj še posebej poudarim pobarvana in (ali) na različne načine okrašena jajca, ki se različno imenujejo (pirhi, remenke, pisanice, pisanke idr.) in spet poleg njihove krščanske ikonografije, predstavljajo paleto ljudske likovne ustvarjalnosti. Razveseljivo je, da tudi otroci v vrtcih in nekaterih šolah barvajo in krasijo jajca, pri čemer gre za svojevrstno označevanje pomladnega prebujanja narave, ne pa za poudarjanje oblik verskega življenja posameznikov, kar sodi v intimni svet družin. V tem svetu imajo velikonočne jedi seveda še poseben pomen in vsebino. Torej ne gre le za bolj ali manj obsežno izobilje, ampak za razumevanje posameznih jedi v razmerju z verskimi nazori. O tej simboliki velikonočnih jedi imamo v Sloveniji več različnih interpretacij. Nekatere med njimi so v našo narodno zakladnico prispevali tudi pesniki in pisatelji. Morda na tem mestu posebej omenim opis in razlago pomena velikonočnih jedi, ki jo je prispeval pisatelj Fran Saleški Finžgar.
Katera so najpomembnejša sporočila velike noči za človekovo življenje, pa naj bo veren ali ne?
Med najpomembnejša prav gotovo sodi zavedanje vsakoletnega vnovičnega prebujanja vsega živega, zlasti še narave. Sodim, da je to ena temeljnih sestavin, zlasti še v časih, ko kljub govoričenju in različnim čistilnim dnevom prav narava plačuje največji davek za naše brezglavo ravnanje. Vprašati se moramo, kaj bo takrat, ko rojstva narave ne bomo več dočakali? Zdi se, da smo v sodobnem svetu vedno bolj povezani tudi s predkrščanskimi koreninami tega praznika, ko hipotetično govorimo o poganskih slavjih ob zmagi pomladno-poletnih duhov nad zimo. Cerkev je na njihovo mesto postavila Kristusovo smrt in njegovo vnovično vstajenje, vendar se v številnih šegah najdejo sledovi predkrščanskih oblik. Tako na primer pri vstajenskih procesijah, velikonočnih kresovanjih, streljanju z možnarji, uživanju velikonočnih jedi idr.
Je odnos ljudi do tega praznika drugačen na podeželju kot v mestih?
Vedno so bile razlike med vasmi, trgi in mesti. Dandanašnji se te razlike seveda zmanjšujejo, za kar se moramo »zahvaliti« množičnemu potrošništvu, ki je obsedlo vsa okolja našega bivanja in delovanja. Žal se tudi prazniki dogajajo v nakupovalnih središčih in marsikje niso več priložnost za lastno ustvarjalnost, za postopno pripravljanje na praznik, za stopnjevano praznično ozračje.
Kako na tradicijo praznovanja vpliva vsesplošna potrošniška miselnost, ko sta zunanji blišč in trenutek ugodja pomembnejša od poglobljenega razmisleka in veselega pričakovanja pomladi?
Mislim, da je napaka v nas samih, ker smo se pomehkužili, tudi ko gre za odnos do praznikov. To pomeni, da nič več ne pomislimo, kaj pravzaprav prazniki pomenijo, in le jemljemo s polic, kar trgovci nastavijo všečnega. Že dneve in tedne pred veliko nočjo trgovci polnijo naše poštne nabiralnike z mamljivimi oglasi, ponujajo nam ugoden nakup šunke, tako in drugače obarvana jajca, potico v kosih ali v celoti, znižane cene nekaterih vin in še marsikaj drugega. Res pa je tudi, da je na srečo še precej posameznikov in družin, ki se znajo kar uspešno izmikati trgovskim limanicam. Prava praznična vsebina je komunikacija med ljudmi, priložnost, da si v času, ko hitimo drug mimo drugega, vzamemo čas za najbližje, za sorodnike, prijatelje, znance, za soljudi.
Zelo me veseli, da, denimo v Slovenskem etnografskem muzeju, vsako leto pripravijo za otroke delavnice za poslikavanje jajc, in to po starih tehnologijah z voskom, kar je značilno za belokranjske pisanice. Tako z organiziranjem teh delavnic opozarjajo na možnosti za ustvarjalnost, ki nam jih ponuja praznik.
Pogosto gre pri praznikih za slepo posnemanje tujih vzorov in razvad?
Slepega posnemanja tujih vzorov in razvad je verjetno še najmanj prav pri veliki noči. Vendar pa sem že opozoril, da bi morali tudi v prihodnje kar najbolj skrbno razvijati naše družinske, krajevne in regionalne praznične posebnosti. Že zato, ker je, denimo pri božičnem praznovanju, veliko več posnemanja tujih vzorov in amerikanističnih neumnosti. Eno takih sestavin predstavlja nakupovanje bolj ali manj velikih čokoladnih jajc, kar so jih »izumile« velike svetovne tovarne čokolade.
Kakšno vlogo pripisujete velikonočnim voščilnicam kot oblikam osebnega izražanja prazničnih želja?
Pisanja klasičnih voščilnic je čedalje manj. Zdajšnje voščenje velike noči in drugih praznikov poteka v največji meri po medmrežju. Prepričan sem, da je posebnost praznika tudi v tem, da si vzamemo čas za vse tiste, ki jim želimo sporočiti dobre želje in jim napišemo voščilnice. Čeprav uporabimo računalnik, ki je sicer brezoseben, bi morali vsakemu napisati posebno željo ali voščilo. Najslabša oblika je tista, ko vzamemo že izdelan voščilni obrazec in ga razpošljemo na vse naslove, ki jih imamo shranjene v računalniku. To je nekaj podobnega kot že pobarvana jajca iz nakupovalnega središča.
Voščilnice
Posebnost praznika je tudi v tem, da si vzamemo čas za vse tiste, ki jim želimo sporočiti dobre želje in jim napišemo voščilnice. Čeprav uporabimo računalnik, ki je sicer brezoseben, bi morali vsakemu napisati posebno željo ali voščilo, ne pa da isti voščilni obrazec razpošiljamo na vse naslove, meni prof. Janez Bogataj.
Nekdaj so bile velikonočne voščilnice tudi po videzu nekaj posebnega - kot so te, ki so jih ustvarili slovenski slikarji.
