Življenje ima zelo veliko domišljijo

Alenka Ugrin Vatovec, socialna delavka v ambulanti s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja pravi: »Zanimivo delo imam, vendar sem včasih v dvomih, kako ravnati, da bi bilo najbolje za ljudi. Njihove težave so pogosto zelo zapletene in če kaj predlagam, tvegam, da predlagana rešitev zanje ne bo najbolj ugodna; če pa jim svetujem kaj drugega, spet ne zanesljivo vedeti, da je to zanje najboljša rešitev.«

V ambulanto na Mislejevi 3 v Ljubljani prihajajo številni brezdomci, izbrisani, tujci z dovoljenjem za začasno prebivanje in tudi brez njega, otroci izbrisanih, ki bi se radi vpisali na srednjo šolo, pa nimajo zdravniškega potrdila in v osmih letih šolanja niso opravili niti enega sistematskega pregleda ... Prihajajo tudi zakonski partnerji slovenskih državljanov, ki ne morejo dobiti dovoljenja za prebivanje pri nas, ker ne morejo dokazati, da imajo dovolj mesečnih prihodkov za preživljanje. Problem je toliko večji, ker gre pogosto za starše mladoletnih otrok. Brez urejenega prebivanja v Sloveniji pa ti ljudje ostanejo tudi brez zdravstvenega zavarovanja. Med njimi so tudi Romi in njihovi otroci, najnovejša skupina ljudi brez zavarovanja pa so samostojni podjetniki, ki zaradi številnih neplačnikov, med katerimi pa so tudi državne ustanove in organi, ne morejo več poravnavati svojih prispevkov za zdravstveno zavarovanje.
Vsem tem ljudem pomaga 30 zdravnikov prostovoljcev, ki svoj čas, znanje, izkušnje in energijo dajejo na voljo ljudem, ki jih je družba zrinila na rob. To požrtvovalno skupino vodi Aleksander Doplihar, dr. med. upokojeni direktor kamniškega zdravstvenega doma, ki to ambulanto že ves čas tudi vodi in je za svoje življenjsko delo na področju prostovoljstva pred nedavnim prejel državno nagrado. Alenka Ugrin Vatovec se čuti počaščena, da lahko sodeluje s tako izjemnimi ljudmi.

Vsak s svojo zgodbo
V čast pa ji je delati tudi za vse  te ljudi, ki prihajajo k njim po pomoč. »Ob njih se ne le učim, to so ljudje, ki imajo sila zanimive življenjske zgodbe. Nekateri so zelo pametni, zanimivi, ustvarjalni, imajo smisel za humor. Če gledaš nanje brez predsodkov, lahko vse to opaziš, če pa gledaš nanje skozi stereotipe in predsodke, pa tega seveda ne moreš videti. In to je velika škoda.« Pri svojem delu plete tudi svojo mrežo strokovnjakov z različnih ustanov, s katerimi sodeluje, denimo s socialnimi službami na psihiatrični kliniki, v kliničnem centru, pa tudi v porodnišnici, dragoceni so tudi stiki s sodelavci Mirovnega inštituta, s Kralji ulice, pa s Karitas ... 
Vsak pacient, ki pride prvič v ambulanto s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, se mora oglasiti najprej pri socialni delavki. Alenka Ugrin Vatovec z vsakim od njih opravi temeljit pogovor: o razmerah, v katerih živi, o tem, kakšne osebne dokumente ima, kaj v Sloveniji dela (veliko uporabnikov je namreč tujcev), ali je zaposlen ipd. »Sprva mislijo, da me ne potrebujejo, saj so prišli na pogovor z zdravnikom, ker potrebujejo njegovo konkretno zdravniško pomoč. Potem ko z njimi opravim pogovor in jim zastavim nekaj vprašanj, pa skupaj ugotovimo, da bi bilo treba marsikaj urediti. Potem prihajajo tudi k meni in skupaj urejamo zadeve. Od tega, da Karitasu pišemo prošnje za pomoč, da jim pomagam iskati brezplačno pravno pomoč, pa do tega, da si včasih vzamem nekoliko več časa zanje in za daljši osebni pogovor.«

Vračajo jim dostojanstvo
V ambulanto prihajajo ljudje z zapletenimi problemi. Lahko gre za zdravstveno težavo, lahko za nekakšno otopelost, za nezaupanja v zdravstveni, socialno-varstveni sistem, iz katerega so že dlje časa izločeni. »Tak človek, ki je povsod doživljal zgolj zavrnitve, težko vnovič zaprosi za pomoč. K nam prihaja veliko ljudi, ki smo jim zdravstveno zavarovanje že uredili, zgolj zaradi tega, ker se v ambulanti čutijo sprejete in spoštovane, ker se počutijo kot ljudje z dostojanstvom.«
Kako konkretno jim pomaga? »Posredujem jim informacije in če vidim, da to ni dovolj, grem z njimi, jim napišem priporočilo, jim pomagam izpolnjevati vloge, napišem mnenje, opišem njihov položaj. Če kot uradna oseba pokličem določeno ustanovo in se tako tudi predstavim, me tisti na drugi strani telefona posluša drugače, kot posluša  nekoga, ki morda ne ve niti tega, kakšne pravice ima, ki sploh ne zna jasno povedati, kaj sploh potrebuje. Uradni postopki so zelo zapleteni in ljudje se v njih ne znajdejo. Potrebujejo nekoga, da jim pojasni postopke, da gre z njimi in da potem njihov položaj pojasni še drugim. Vidim, da marsikaj mogoče narediti in urediti, tudi pri stvareh, ki so na prvi pogled videti brezupno.«
Kdor nima prijavljenega stalnega prebivališča, nima nobenih pravic: ne more biti zavarovan kot občan, ne more prejemati denarne socialne pomoči, ne more se prijaviti na zavodu za zaposlovanje. »Takrat jim najprej skušam urediti stalno prebivališče. Če imajo kakega sorodnika, znanca, prijatelja, jim priporočim, naj jih na svojem naslovu prijavi tudi njih, saj ga to nič ne stane.«
Po zakonu se je mogoče stalno prijaviti tudi na naslovu centra za socialno delo, če je oseba nekoč na tem naslovu že prejemala določeno materialno pomoč. Postopek za prijavo pa je treba začeti na upravni enoti, ki pa mora pridobiti soglasje centra. Vendar centri v številnih primerih tega soglasja ne dajo. V praksi se torej zadeve odvijajo nekoliko drugače, kot veleva zakon.

Starejši izbrisani
Večina starejših je upokojenih, upokojeni pa imajo zdravstveno zavarovanje večinoma  urejeno in zato ne zahajajo v ambulanto, je povedala  Alenka Ugrin Vatovec. Je pa med starejšimi tudi nekaj brezdomnih ljudi, največ ljudi brez doma pa je med izbrisanimi.
»Med izbrisanimi so praviloma ljudje, ki so stari med petdeset in šestdeset let. Pred izbrisom so bili zaposleni, po letu 1992 pa so izgubili delo. Vse do danes so ostali izbrisani in tako brez vsakršnih pravic, seveda tudi zdravstvenih. Če ne bi prišlo do izbrisa, bi bili ti ljudje danes najverjetneje upokojeni, saj bi si v vseh teh letih 'pridelali' dovolj delovne dobe za redno upokojitev. Zdaj, ko so v letih in bolni, jim v ambulanti pogosto pomagamo pri tem, da bi prišli do neke pokojnine na podlagi delovne dobe, ki so jo pridobili še pred izbrisom. Predvsem pa se s tem ukvarja vodja naše ambulante, doktor Aleksander Doplihar.«
Trenutno si prizadevajo rešiti primer moškega, ki mu manjkajo le trije meseci in sedemnajst dni, da bi lahko dobil invalidsko pokojnino. Je kategoriziran kot invalid najvišje kategorije, ker je prebolel raka. Na ZPIZ, kjer obravnavajo njegovo vlogo za invalidsko upokojitev, še čakajo na odgovor iz Srbije, saj je moški tudi v tej državi pridobil nekaj delovne dobe. Upajo, da je bo dovolj za upokojitev. Ta moški je vrsto let  po izbrisu živel v prikolici, potem pa je prikolica zgorela in ni več imel kam iti. »Primeri, s katerimi se srečujemo, kažejo, da veliko starejših izbrisanih (prevladujejo moški) živi napol brezdomno ali pa so popolni brezdomci.«
Eden od starejših izbrisanih, ki je prihajal po pomoč v ambulanto, je prav tako prebolel raka in so mu odobrili invalidsko pokojnino. S pomočjo posebnega projekta za pomoč izbrisanim, ki ga uresničujejo  na Mirovnem inštitutu, jim je uspelo temu moškemu urediti dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji. »Če imaš dovoljenje za prebivanje, moraš biti tudi prijavljen na stalnem naslovu. Če živiš v podnajemniškem stanovanju in imaš podpisano podnajemno pogodbo, greš z njo na upravno enoto, kjer te prijavijo na stalnem naslovu. Težava tega moškega pa je v tem, da živi v stanovanju, ki je last Mestne občine Ljubljana. Ker je bil leta 1992 izbrisan, je izgubil službo, s tem tudi dohodke in pravice in tako ni mogel plačevati najemnine in stroškov za stanovanje, v katerem je živel. Tam že vrsto let živi brez elektrike in brez ogrevanja, le mrzlo vodo še ima. Odkar prejema invalidsko pokojnino, redno odplačuje svoj dolg za nazaj in tudi stroške, ki sproti nastajajo.« V njegovi bližini je družina, ki mu zelo pomaga in poskrbi tudi za to, da redno plačuje svoje račune. »Upamo, da se nam bo s pomočjo odvetnika uspelo dogovoriti z mestno občino in da bo z njim podpisala pogodbo, s čimer pa bo lahko prijavil stalno prebivališče,« pravi Alenka Ugrin Vatovec.

Kam z zdravili in oblačili?
V Ambulanti s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja nujno potrebujejo zdravila. Ljudje jim jih ponavadi pošljejo kar po pošti na naslov Mislejeva 3, Ljubljana. Vendar morajo biti zdravila v nepoškodovani embalaži, pa tudi veljaven rok uporabe morajo imeti. Sprejemajo tudi oblačila, predvsem spodnje perilo.