Boris Pahor: “Povem, kar mi leži na srcu”

Starejši ko so ljudje, manj se bojijo povedati, kar mislijo. Ker si upajo, česar si drugi ne, jih imamo za nekakšno orientacijsko točko, kažipot v zmešanih časih, četudi jih gledamo s strahospoštovanjem, zlasti če imajo za seboj tako dolgo življenje in toliko preizkušenj kot Boris Pahor. Eden najpomembnejših živečih pisateljev, najbolj prevajani slovenski avtor in neutrudni borec za slovenstvo je 26. avgusta dopolnil 99 let. Še vedno je zavzet borec za pravičnost, humanost, poštenost in resnico.

Ena od zamolčanih je resnica o Francu Jezi (1916 – 1984). Za knjigo In zgodil se je čudež (Slovenska matica, 2012) s podnaslovom: Premišljevanja o slovenski samostojnosti in demokraciji ste napisali predgovor.
Zdi se mi krivično, da so zaslužni ljudje odrinjeni v pozabo. Jeza, pripadnik kulturnega kroga Kocbekovih krščanskih socialistov, ki je preživel Dachau, odklonil novi režim in se naselil v Trstu zato, da bi ostal v stiku z matično deželo, bi po pravici moral biti pričujoč v slovenski zavesti že na dan plebiscita za slovensko državo: ta človek se je štiri desetletja pred slovensko samostojnostjo zavzemal za neodvisno Slovenijo in svetoval, kako delikatno ravnati z njenim mednarodnim položajem. Že leta 1952 je postavljal osvobodilni boj kot odločitev za narodno samostojnost in slovensko državo, kot cilj, za katerega se je sam vsa begunska leta vsak dan sproti ter do svojega zadnjega vinarja zavzemal vse do smrti. »Osvobodilni boj slovenskega naroda proti okupatorju je poleg kmečkih uporov in bojev proti Turkom naša največja zgodovinska epopeja,« je zapisal in gladko odklanjal tako partijsko razlago slovenskega osvobodilnega boja, »ki je trenutno tendenčno in umetno skonstruirano za strankarsko uporabo, kakor je bilo kolaborantsko tolmačenje med vojno«. Strinjam se, da je osvobodilni boj poleg boja proti Turkom in kmečkih uporov epopeja slovenskega naroda ne glede na to, kako so to pojmovali komunisti na eni strani in domobranci na drugi. To bi moral biti danes zgodovinski temelj slovenske politike. Naši ljudje so šli v OF, da bomo imeli svobodo in ne da bomo imeli komunizem. Jeza pride do enakega sklepa kot jaz, ko primerja komunistično partijo z ovijalko, parazitom, ki se ovija okoli hrasta  - OF in mu pije sok, ter naše navdušenje izkorišča v prid revolucije. To je zgodovinska resnica. V tem smislu je Jeza pomemben, poleg Pučnika, ki je bil zaprt, medtem ko je Jeza 30 let živel kot reven begunec zunaj domovine. Priznati zasluge Francu Jezi pomeni dati priznanje primorskim Slovencem, ki so bili in so še vedno odrezani od matice. To je žalostno slovenstvo: Ljubljana se za nas ni zanimala in tudi danes se ne, v zdajšnjem slovenskem narodnem duhu ne obstajamo.

Kako potemtakem doživljate stanje v zdajšnji v Sloveniji? Je drugače, kot je bilo?
Francoski filozof in sociolog, krščanski socialist Emmanuel Mounier v knjigi z naslovom Personalizem pravi, da tako kot je treba odkloniti nacionalizem, tako je modro ceniti narodno zavest, ker gre za združevanje proti egoizmu individuma in za solidarnost in obenem za zaščito pred mednarodnimi mogotci. Pisatelj Kafka celo trdi, da je narodna zavest obramba pred civilizacijo, kar bi dandanes, če bi še živel, lahko rekel o globalizacijski civilizaciji pod diktaturo kapitala.
Če nacionalna identiteta pomeni solidarnost, kot pravi Mounier, potem zdajšnji slovenski politični in srednji sloj denarnih imenitnikov ni nacionalno zaveden: pri politikih prevladujeta ideologija in oblast, pri denarno okuženih pa internacionalna pripadnost bogatim in dosledno tudi oblast.
»Slovenci so pač majhen narod z velikimi strastmi in niso vredni, da bi si človek zaradi tako podlega naroda belil glavo in krajšal življenje,« je pisal Fran Levec Kersniku. O podlosti bi lahko kar obširno govorili, a če vzamemo v poštev žrtve, ki jih je v 20. stoletju povzročil tujec, in tiste, ki smo si jih v medsebojnem spopadu povzročili sami, ter se pri tem zamislimo, kako se zdaj vede slovenska družba, potem je očitek o podlosti upravičen in današnji Fran Levec bi imel prav, če bi sodil, da smo liliputanske spake, ki so se okužile z oblastjo in se sredi hude krize gremo nekakšne sadistično in hkrati mazohistično commedio dell'arte. Žal ponos slovenskega človeka dandanes rešuje športna mladina v Londonu.

Se pravi, pomembno vprašanje je vprašanje enotnosti? Italijani so kljub razlikam enotni, Slovenci pa ne?
Italijanska država je bila od leta 1870 do 1929 skregana s katoliško Cerkvijo in s papeštvom, ki je ni maral, ker mu je vzela državo in z njo samostojnost. A kljub temu dolgo trajajočemu spornemu razmerju je država nastopala enotno, katoličani so se tako kot liberalci in levičarji imperialistično bojevali za kolonije v Afriki in v prvem svetovnem spopadu za posest Istre in slovenskega Primorja vse tja pod vrh Triglava. Po drugi svetovni vojni se, čeprav poraženi, vedejo kot zmagovalci. Enotno. Ne le da država, ki bi morala priznati to, kar je fašizem počel na Primorskem in v okupiranem delu Slovenije, ni kaznovala svojih vojnih zločincev (v soglasju z Angleži in Amerikanci), ampak z zakonom vsak februar obtožuje slovenske partizane za žrtve v kraških fojbah in za usodo istrskih beguncev. Italijani brez časti je knjigo o tej temi naslovil italijanski zgodovinar. Kaj pa Slovenci? Kaj pa slovenska država? Rep med noge, bi rekel Levec.
Odveč je torej govoriti o zavesti in enotnosti, saj kaže, da je Slovenija enotna samo v koreniti razprodaji same sebe: z razprodajo alpskega sveta za zimsko smučanje in obale za sončenje poleti, medtem ko bi Ljubljana ostala centralno središče, kjer naj bi tuji lastniki imeli svoje turistične agencije z zaposlenimi, ki bi odgovarjali strankam, če bi bilo potrebno, tudi v slovenščini.

Nekje ste zapisali, da je značaj slovenskega naroda nekako trpen in materinski? Pasiven narod, ki nima očeta, nima voditelja?
Tako je. Prav je sodil etnolog Boris Orel, ko je leta 1933 v zborniku Krog v tehtnem spisu z naslovom Na robu slovenske legende ugotavljal, da je slovensko zemeljsko ljudstvo postalo trpno, vztrajno predano ideji krščanskega sveta, tako da ni prišlo do tistega aktivnega in plodonosnega toka, ki ustvarja temelje moške narodne kulture. To je bilo napisano, kot sem navedel, pred drugim svetovnim spopadom, ko smo bili priče bojevitosti v imenu katolištva, vendar je zmagala bojevitost drugega koncepta družbe. No, potem je tudi ta koncept propadel in je zdaj slovenski svet v domovini med poraženimi, ki se hočejo uveljaviti, in propadlimi, ki hočejo še zmeraj vplivati na družbeni razvoj. In so si krčevito v laseh, namesto da bi našli solidarnost za rešitev domačije. Niso imeli očeta pred spopadom, prav tako ga ne znajo imeti zdaj, ko je dežela svobodna. Tako lahko ugotovimo, da je slovenska družba, čeprav so se ženske odločno uveljavile, še zmeraj zvesta svojemu tradicionalnemu materinstvu.

V svojem svetovno znanem delu Nekropola pišete: »Dandanašnji smo pravzaprav siromašni zavoljo prevelike množice podob in vtisov, razmrvili smo svojo ljubezen in se ji oddaljili. Naredili smo prav narobe od tega, kar delajo čebele; raztrosili smo cvetni prah nad milijon predmetov in kljub tihemu glasu, ki nam to zanika, zmeraj še upamo, da bomo nekoč imeli toliko časa na razpolago, da bomo spet napolnili svoj izpraznjeni panj.« Sami se pri pisanju osredotočate na bistveno. Se zavestno zaprete pred motečimi zunanjimi vtisi, podobami?
Da, zaprem se, da se zberem. Motijo me velike dvorane, odprta vrata, prihajanje zamudnikov. Vse svoje stvari sem po vojni napisal na Krasu, v sobici, v kotu zraven peči, pri luči tudi podnevi, z zaveso, potegnjeno čez okno, da me ne moti razgled,  kasneje pa v sestrini garsonjeri, majhni kot shramba, z morjem pred seboj - potegnem zaveso in pišem pri luči. Ne maram razgleda, izgubil bi nit …

Malo za šalo in malo za res bi vas prosila za komentar k odlomku iz knjige Amosa Oza Zgodba o ljubezni in temnini. Takole je avtorjev skoraj stoletni ded kaki dve leti, preden je umrl, s pisateljem govoril o svoji smrti: »Če bognedaj pade mlad vojak, mladenič pri devetnajstih letih, ja no, je to grozna nesreča – ampak ni tragedija. Umreti pri mojih letih – to pa je tragedija. Človek kot jaz, star petindevetdeset let, vsa ta leta vsako jutro vstane ob petih, gre vsako jutro pod mrzlo prho, … skoraj sto let sleherno jutro poje kos kruha s slanikom, popije kozarec čaja in gre vsako jutro za pol ure na sprehod, prebere časnik … Ta ljubi poba, devetnajstletnik, če ga bognedaj ubijejo, on se vendar še sploh ni mogel navaditi na vse mogoče … Pri mojih letih zelo težko prenehaš s tem, zelo zelo težko … No, to je tragedija!«
Zame bi bila tragedija, če bi bil živ in ne bi mogel pisati in se premikati. Če postanem nesposoben, da bi kaj počel, to je tragedija. Da moraš umreti, to ni nobena tragedija. Vsak moder človek ve, da se življenje konča s smrtjo. Ali se bojim smrti kot take? Ne. Žal mi je le, da moram pustiti življenje in se mu za zmeraj odreči. Če bi bil bog vsemogočen in dober, tega ne bi naredil: ker ga po navadi umemo kot očeta, bi ustvaril svet, če bi ga že moral ustvariti, brez bolezni in smrti. Judovski filozof Hans Jonas ob usodi Judov v holokavstu trdi prav to, da bog, če bi bil vsemogočen in dober, ne bi dopustil tega svojemu izvoljenemu ljudstvu. Pri Bochumu Spinozi je ves univerzum božanstvo: zato se klanjam pred univerzumom. In pred neskončnim morjem, ki je s svojimi oceani simbol neskončnosti. Sem religiozen, a nisem veren: klanjam se pred naravo in misterijem veličastnega Sonca – to je bog: božanska narava. Kaj vse se rodi na Zemlji samo zaradi Sonca - to je božansko! Normalno, da ga danes častim: sleherni dan se klanjam tišini gozda, klanjam se pred naravo v širokem smislu, pred univerzumom. Danes sem znova bral Spinozo, ko pravi tako kot Albert Camus: »Človek, ki se zavzema za pomembne problematike stvarstva, je združen z bogom, je del božanstva, je božanstvo, ki je postalo človek. V vero pa se ne vtikam.«