Starejši morajo sodelovati v socialnem dialogu
AKTUALNO
Medgeneracijska solidarnost je v naši družbi še kako živa, je prepričan Marjan Sedmak, dolgoletni predsednik Mestne zveze upokojencev Ljubljana, Osrednjeslovenske pokrajinske zveze društev upokojencev (MZU- OPZDU). Tako v domačih kot v mednarodnih upokojenskih organizacijah je spodbujal prakse, ki pripomorejo k zdravemu staranju in omogočajo ljudem, da ostajajo kar se da dolgo samostojni in sposobni odločati o načinu svojega življenja. Bil je pobudnik ustanavljanja dnevnih centrov aktivnosti za starejše, ki so postali v mednarodnem merilu edinstvena oblika njihovega ustvarjalnega življenja. Na začetku pomladi je po dobrega četrt stoletja prepustil vodenje ene od najštevilčnejših pokrajinskih zvez društev upokojencev – štirinajst jih je v Sloveniji – naslednici, vendar ostaja promotor aktivnega staranja, vseživljenjskega učenja in prostovoljstva.
Marca letos ste se po 25 letih poslovili z mesta predsednika Mestne zveze upokojencev Ljubljana. Boste znali biti »običajen« upokojenec?
Prihodnosti si še nisem v celoti strukturiral. Sicer pa, dokler je človek pri polni pameti, in upam, da bo še dolgo trajalo, si vedno najde kakšno delo. Ostajam mestni svetnik in podpredsednik programskega sveta Festivala za tretje življenjsko obdobje, saj je MZU soorganizator tega največjega dogodka za starejše pri nas. Sem tudi predsednik Komisije za kadrovske, organizacijske in statutarne zadeve pri Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS). Z MZU pa me kot častnega predsednika sem in tja še pokličejo za kakšno pojasnilo.
Lahko primerjate položaj starejših v družbi pred petindvajsetimi leti in danes?
Četrt stoletja, o čemer se pogovarjava, je čas ozaveščanja o tem, kaj starejši v sodobnem svetu pomenijo. Nekoč smo generacije »popredalčkali« in v starejših videli tisti sloj, ki je svoje »oddelal« in se skril v zapeček. Zdaj prevladuje spoznanje, da so starejši še kako aktiven del družbe, okolja. O tem govorijo tudi podatki, zlasti o prostovoljstvu, kjer so upokojenke in upokojenci zastopani v velikem številu in tudi veliko ustvarijo. Ali kot je pred časom slikovito izjavila nizozemska kolegica – če bi prispevek starejših k blaginji družbe ocenili z denarjem, bi prišli do presenetljivo velikih številk. Država čisto za vse pač ne more poskrbeti, država naj skrbi za arterije, za kapilarno delo pa morata v veliki meri poskrbeti družba in neposredno okolje. V tem kontekstu lahko prostovoljci veliko naredijo, vendar je treba ta sektor pametno strukturirati in ustvariti ustrezne razmere.
Družba se je od časov, ko je nastal pokojninski sistem, kar je bilo pred približno 150 leti, drugače razslojila. Nimamo več samo razreda delavcev kot takšnih, dobili smo vmesne sloje, in ko se ti ljudje enkrat upokojijo, imajo tudi zelo različne sposobnosti. Od industrijskega delavca v jeklarni ni pričakovati, da bo pri močeh kot nekdo, ki je življenje presedel v pisarni – čeprav tudi sedenje ni najbolj zdravo, tudi pisarniško delo zna biti stresno. Tako kot je treba upoštevati razlike med generacijami, moramo upoštevati tudi razlike znotraj generacij – ter jih razumno izkoristiti. Razen tega pa se pričakovana življenjska doba podaljšuje, podaljšujejo pa se tudi (relativno) zdrava leta življenja – imamo bistre in prisebne ljudi, ki so stari 80 let in več.
A tudi na dolgoživost vpliva več dejavnikov, kajne?
Naj povem anekdotično. Pol stoletja od tega, kar sem bil kot dopisnik Dela v Moskvi. Tujci smo imeli posebno ambulanto in ne vem, kaj je bil povod za pogovor z zdravnico o tem, zakaj je bila takrat v Sovjetski zvezi in še zlasti v Rusiji pričakovana življenjska doba žensk bistveno višja kot življenjska doba moških. Povedala pa je tako: ko gredo ženske v pokoj, ostanejo še vedno zaposlene, z družino, vnuki, vedno najdejo obveznosti, tako da imajo ženske tudi po upokojitvi strukturiran dan. Drugače naj bi bilo z moškimi, ki se znajdejo v praznini, in če temu dodamo še slabe navade, po navadi je bila to vodka, so jim dnevi kmalu šteti. Zdravnici iz Moskve je očitno kmalu sledila tudi gerontologija, ki ugotavlja, da se v starosti telesne celice skupaj z možganskimi obnavljajo, vendar žal počasneje, zato pa jih je treba toliko bolj uporabljati.
Treba je živeti v prepričanju, da nikoli nismo prestari za kaj novega, za nova spoznanja, nova znanja in nova poznanstva, tudi pri devetdesetih ne. Temu se učeno reče aktivno staranje. To je bilo vodilo pri snovanju dnevnih centrov aktivnosti.
Naj spomniva bralce, da ste prvi dnevni center aktivnosti (DCA) v Ljubljani odprli oktobra 2005. Zdaj jih je že osem. Nastali so na vašo pobudo.
Pobuda je bila res moja, vendar pa ne moj izum. Ko smo se odločali, ali bi DCA odprli tudi pri nas, smo se začeli ozirati po Evropi, obiskali smo »Seniorentreffpunkt« v Münchnu in bili kar malo razočarani. Ugotovili smo, da je zgolj prostor za srečevanje premalo, dolgočasijo se lahko tudi doma, treba je torej organizirati aktivnosti, seveda pa takšne, ki si jih ljudje želijo. Tudi v Rimu so mi italijanski kolegi razkazali nekaj klubov za starejše (Circoli culturali per gli anziani), podoba pa enaka kot na Bavarskem. Zato smo že na začetku koncept nadgradili. Načrtno smo se trudili ljudem ponuditi aktivnosti, ki so si jih želeli od nekdaj, pa v aktivnem življenju zanje ni bilo časa ali priložnosti.
Zato smo vprašali in še vedno najprej vprašamo, kaj bi obiskovalci DCA radi počeli. Med njimi se vedno najde kdo, ki je na tem ali onem področju že doma in lahko usmerja druge. To je v resnici izhodiščna metoda dnevnih centrov aktivnosti. Počnite to, kar vam je pri srcu, med vami pa je zagotovo kdo, ki je lahko mentor drugim. Nobene generacijske pregrade ni, saj smo našli mentorje tudi med mladimi in celo med zelo mladimi ljudmi. Ne samo, da sistem deluje, deluje z relativno racionalnimi stroški – kar je seveda tudi pomembno, ker država pri podpiranju civilne družbe ni pretirano radodarna.
Prav z zadovoljstvom ugotavljamo, da se je ideja postopno prijela tudi drugje po Sloveniji, te oblike aktivnosti starejših so nastale tudi v Mariboru, Kopru in drugod.
Vendar bi pričakovali, da bi tako uspešna praksa bolj množično zaživela, mar ne?
Treba je vedeti, da je mestni ambient drugačen kot primestni ali podeželski, pa tudi finančne možnosti občin so različne. Zato je treba različne oblike druženja in aktivnosti starejših prilagajati lokalnim razmeram. Center na Brezovici ali v Domžalah bo zanesljivo drugačen od našega v Ljubljani in tako je prav, kajti splošno pravilo je, da se mora center prilagoditi starejšim in ne nasprotno.
Prav zato je treba ponovno povedati, da te oblike dela, kot smo jo ustvarili pri nas, drugje ne poznajo. Vem, ker smo jo predstavljali v sklopu evropske organizacije starejših AGE Platform Europe, ki združuje kakšnih 50 milijonov ljudi oziroma okoli 200 različnih evropskih organizacij starejših in za starejše.
Ljubljanske dnevne centre vodijo zaposleni z univerzitetno izobrazbo. Pri delitvi zaslug je treba biti pravičen, največ jih imajo v resnici vodje DCA, ki se niso zbali iskanja rešitev za težave, ki so bile na dnevnem redu, predvsem za težave, ki so bile posledice dejstva, da smo iskali nekaj povsem novega. Morda bo prav, da ta proces opišem anekdotično. Spominjam se naše prve vodje, nepozabne Jere Grobelnik, ki je na začetku prihajala z vprašanjem, ali lahko poskusimo to ali ono … Seveda sam nisem imel vnaprejšnjega pojma o tem, kaj lahko uspe in kaj ne, zato je vedno sledil odgovor: Če ne boste poskusili, ste že vnaprej izgubili. Poskusite, če ne uspe, boste pa poskusili kaj drugega. Tako smo se učili, skozi preverjanje različnih možnosti, learning by doing, so me pozneje podučili v AGE Platform.
Dnevni centri delujejo pod okriljem Mestne zveze upokojencev Ljubljana, ki je registrirana kot društvo in pravna oseba. Vsa leta nas podpirata Mestna občina Ljubljana in z nekajletnim zamikom še Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Mislim in upam, da se dnevnih centrov aktivnosti za starejše ne da več izbrisati iz strukture socialnih ustanov mesta.
So še vedno dobro obiskani?
Takole čez palec bi ocenil, da jih obiskuje približno dva tisoč ljudi z različno frekvenco, v njih se ukvarjajo z najrazličnejšimi dejavnostmi, učenjem tujih jezikov in različnih veščin, na voljo so umetniški krožki pa razne vadbe ipd. Nekateri od obiskovalcev so tam praktično vsak dan, drugi pridejo enkrat na teden na telovadbo ali določen krožek.
Naj še omenim, da je v konceptu razvoja dnevnih centrov zapisano, da so tudi svetovalnice. To ne pomeni samo to, da človeka, ki potrebuje informacijo ali pomoč, nekam napotijo, ampak da tudi spremljajo realizacijo postopka.
Kako pa je z zanimanjem za društva upokojencev? Podatki kažejo, da članstvo upada oziroma da se društva združujejo.
Zaznali smo upad članstva, da, še največ v društvih upokojencev, ki delujejo v mestnem okolju. V urbanih okoljih je seveda veliko druge ponudbe in je manj zanimanja za organizirano druženje. Društva upokojencev imajo omejen nabor storitev. V primestnih društvih je bila situacija boljša, na podeželju pa se kar držijo. Se pa zadeve spet izboljšujejo.
Vedeti morate, da MZU zajema zelo obsežno in raznoliko območje od mesta Ljubljana do primestnih občin, ki segajo na Notranjsko, Dolenjsko, Gorenjsko. V praksi in torej neznanstveno ugotavljamo, da visoke gradnje ne pospešujejo druženja, v stolpnicah je praviloma več anonimnosti kot tam, kjer se mesto splošči. Ustvarjati sosesko ni tako preprosto. Zato bi morali tudi v urbanih okoljih poskrbeti za prostore, v katerih bi se ljudje srečevali in družili. V Mestni občini Ljubljana poskušajo to udejanjati pri gradnji novih stanovanjskih sosesk, kot je Brdo. Vanjo je načrtno vključen večnamenski prostor, ki omogoča druženje in posredno ustvarjanje soseske.
Torej vas ne skrbi za prihodnost društev upokojencev?
Ljudje imajo pač čredni nagon, zato se bodo vedno združevali, v kakšne oblike, pa ne vem. Težave so drugje – ljudje bi se včlanjevali v društva, ne želijo pa prevzemati odgovornosti za druge. Društvo upokojencev ne usahne zato, ker bi zmanjkalo članic in članov, marveč zato, ker nihče noče prevzeti vloge predsednika, tajnika, blagajnika. V resnici nismo vsi voljni prevzemati odgovornosti za druge, to pa društvom zlasti na lokalni ravni povzroča hude težave. Še vedno pravim, da je društvo izredno odvisno od dveh, treh ljudi, ki se angažirajo. Če takih ljudi ni, razpade. Zato bi rad izkoristil priložnost in se od srca zahvalil predsednicam in predsednikom ter drugim društvenim funkcionarjem, s katerimi sem imel čast srečevati se v zadnjih petindvajsetih letih, srečevati z ljudmi, ki se niso pritoževali čez druge, ko je šlo kaj narobe, marveč so znali zavihati rokave in rešiti problem sami.
Kot občan v letih bi pa rekel, da gre tudi za generacijski prelom. Generacije, ki so prišle po drugi svetovni vojni, so bile tudi po sili razmer bolj usmerjene k solidarnosti in povezovanju. Ljudje, ki se upokojujejo zadnjih deset, dvajset let recimo, so odraščali drugače. V ospredje prihaja individualizem ali drugače rečeno: prevladuje družba ločenih posameznikov v nasprotju z družbo povezanih posameznikov.
Pogosto ste zatrjevali, da je medgeneracijske solidarnosti v življenju več, kot jo je sposobna prikazati suhoparna statistika. Ste še prepričani o tem?
Absolutno. Starejša, upokojena generacija veliko prispeva v družbi. Po mojem mnenju bi se dobršen del Slovenije ustavil, če babice ne bi skrbele za vnuke in opravljale še kupa drugih stvari. Generacije se pač ne morejo izogniti temu, da se ne bi prežemale med sabo. Ti odnosi so bistveno bolj razviti ali večslojni.
Zelo ste bili dejavni tudi v evropski organizacije za starejše AGE Platform Europe. Bili ste njen podpredsednik in dva mandata, od 2011 do 2017, tudi predsednik.
MZU je bila prva slovenska organizacija, ki se je vključila v AGE, že drugo ali tretje leto po ustanovitvi. Pozneje se je vključila tudi Zveza društev upokojencev Slovenije. Trenutno rešujemo zaplet z lastnim članstvom. Članske pravice uveljavljamo namreč najprej neposredno, kot člani, potem pa še posredno prek ZDUS, to pa je nesmisel. Marčna Konferenca MZU Ljubljana, OPZDU, je zato s težkim srcem sprejela sklep, da bo prekinila svoje dolgoletno članstvo v AGE, seveda pa nadaljevala sodelovanje s to evropsko organizacijo prek ZDUS.
AGE si zelo prizadeva za dejavno staranje ter za aktivno vključevanje starejših v družbeno in politično življenje. Deklaracija o pravicah starejših pa še ni bila sprejeta …
Za to mi je žal, saj sem si tudi sam prizadeval za sprejetje deklaracije o pravicah starejših po vzoru deklaracije za ljudi s posebnimi potrebami. Nekateri menijo, da posebne deklaracije ne potrebujemo, pri tem se sklicujejo na Deklaracijo ZN o človekovih pravicah. Tudi sicer so močni odpori zoper takšen dokument, marsikatera vlada zavrača nadnacionalno vmešavanje v reševanje socialnih pravic, ne sprejemajo prizadevanj, da bi okvire njihove socialne politike opredeljeval nadnacionalni instrument, čeprav je deklaracija orodje, ki zavezuje bolj moralno. Slovenija je pred leti podprla to idejo, posvetovanja na sedežu OZN v New Yorku tečejo, AGE pri njih sodeluje, končnega rezultata pa za zdaj, kolikor še spremljam zadevo, ni. V slabem se najde tudi kaj dobrega, če nič drugega, so dosedanja prizadevanja za kodifikacijo pravic starejših prispevala tudi k ozaveščanju javnosti.
Kaj pa bi morali urediti na nacionalni ravni za boljši položaj starejših v družbi?
Načeloma imamo socialni dialog, ugotavljamo pa, da v njem glas 600 tisoč upokojenk in upokojencev ni slišen, kot bi glede na njihovo število moral biti. Zato bi morali doseči, da naša reprezentativna organizacija, to je ZDUS, dobi tudi formalno možnost in pravico sodelovati v socialnem dialogu vsaj glede vprašanj, ki neposredno zadevajo ta del prebivalstva. Skrajni cilj bi seveda bil, da postane partner v Ekonomsko-socialnem svetu, ki ga sestavljajo predstavniki delojemalcev, delodajalcev in vlade; seveda pa so še druge možnosti.
Treba je vedeti, da nas bo razslojevanje med starejšimi in podaljševanje zdravega načina življenja počasi prisililo, da bomo morali tudi na upokojevanje gledati nekoliko drugače, da bo treba odpreti še bolj privlačne možnosti za tiste, ki lahko še delajo in želijo delati. Podpiram ta predlog, ne pa tudi predloga, da bi tisti, ki ima pogoje za upokojitev, še nadalje prejemal polno plačo in polno pokojnino. Pokojninski sistem je sistem svoje vrste, ni klasičen naložbeni, zavarovalniški sistem. Če smo spet pri anekdotični pripovedi, mi na misel pride kolega, ki je 40 let vplačeval prispevke v pokojninski sklad in je leto dni po upokojitvi umrl. Po logiki tistih, ki zagovarjajo polno pokojnino ob polni plači, bi morali imeti njegovi dediči pravico zahtevati od pokojninskega sklada, da vsa sredstva, ki jih je vplačeval, minus eno leto, vključi v zapuščinsko maso. Naš pokojninski sistem temelji na solidarnosti, narejen je tako, da jaz, ki živim že zelo dolgo, v bistvu prejemam pokojnino na račun nekoga, ki je umrl bistveno mlajši od mene.
Dolga leta ste delali kot novinar različnih medijev, bili ste tudi cenjen sodelavec Vzajemnosti. Razmere na medijskem področju so se precej spremenile, kako jih ocenjujete?
Bralna kultura upada, ponudba medijskih panog je vse bolj raznovrstna, mediji tudi sporočilno segajo drug v drugega – tiskani postajajo slikanice, na televizijskem zaslonu tečejo tri vrste besedil. Dokler smo imeli »klasične« medije, so bili pomembni kriteriji profesionalnosti, kamor ni sodilo samo poznavanje poklicnih spretnosti, marveč tudi upoštevanje etičnih meril. Zdaj imamo opraviti z vdorom socialnih platform, ki nimajo ne etičnih ne siceršnjih kodeksov. Družbeni mediji so seveda odprti tudi tistim, ki nimajo ne kvalifikacij ne etičnih meril, zato pogosto postanejo greznica ali v najboljšem primeru podeželska krčma. Žal njihovi standardi marsikdaj razdiralno vplivajo tudi na del tako imenovanih klasičnih medijev, še bolj pa, kot lahko ugotavljamo vsak dan, na politični in strankarski diskurz.
Dnevni centri aktivnosti preprečujejo socialno izoliranost.