Domovi so potrebni temeljite prenove
Toga zakonodaja, zastareli standardi, premalo denarja za investicije in neplačniki so glavni krivci, da so se številni domovi za starejše znašli v težavah. Zavoljo nezmožnosti plačevanja oskrbe se stanovalci zadnja tri leta množično izseljujejo iz domov. Po drugi strani pa se zaradi enakih razlogov veliko ljudi ne odloča za vselitev v dom.
Ne glede na to, da domovi delujejo v javni mreži (55 je državnih in 39 zasebnih domov s koncesijo) in so torej javni zavodi, iz državnega proračuna ne dobijo niti evra. Večji del prihodka - od 55 do 58 odstotkov - predstavljajo plačila stanovalcev (ali z doplačili njihovih svojcev ali občin), približno 32 odstotkov prispeva zdravstvena zavarovalnica za storitve zdravstvene nege, prihodki od tržne dejavnosti (razvoz toplih obrokov ipd) pa se gibljejo med 8 in 10 odstotki.
Tako se domovom računica le stežka izide, s podatki ponazori razmere Boris Koprivnikar, predsednik upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, od koder nenehno opozarjajo pristojne in javnost, da je treba nujno spremeniti sistem institucionalnega varstva. »Oskrba stanovalca v povprečju stane 22 evrov na dan, dom dobi od zdravstva 14 evrov ali še manj - za ta denar pa mu mora zagotavljati polno oskrbo: stanovanje, hrano, program, socialno in zdravstveno oskrbo. Taka ekonomija deluje le, če je dom stoodstotno zaseden.«
Novi a prazni domovi
Vendar pa zlasti novejši domovi ne morejo zapolniti svojih zmogljivosti, saj so cene v njih že v osnovi višje. »Ker je država javno mrežo širila s podeljevanjem koncesij, je s svojimi pravili na določen način prenesla strošek za investicijo na stanovalce zasebnih domov. Ti pa so – z dovoljenjem ministrstva - stroške investicije vkalkulirali v ceno oskrbe. Zdaj pa se soočajo s praznimi posteljami - tudi na območju ljubljanske regije, kjer so bile bilo vedno daljše čakalne dobe,« poudarja sogovornik. Zato je še toliko bolj nerazumljivo, da domove še vedno gradijo, hkrati je bilo tudi podeljenih nekaj koncesij, ki pa sploh še niso izkoriščene.
Ob tem ves sistem domske oskrbe ne sledi perečim razmeram. V domovih je največ stanovalcev starejših od 80 let, 17 odstotkov pa je starejših od 90 let, kar pomeni, da je čedalje več tistih, ki potrebujejo zahtevnejšo zdravstveno nego, ki pa je seveda dražja. V državnih domovih dosega oskrba stanovalca, ki je popolnoma odvisen od tuje pomoči, do 1200 evrov, v zasebnih celo do 1400 evrov.
Med najpogostejšimi razlogi za selitev v dom je demenca, ko svojci za bolnega ne morejo več skrbeti doma. Tako domovi postajajo negovalne bolnišnice, čeprav je večina še vedno hotelskega tipa, Ob tem pa v domovih nimajo primernih prostorov za bivanje dementnih bolnikov niti ne dovolj kadra, predvsem pa nimajo denarja, da bi se prilagodili potrebam stanovalcev.
»Zadnjih nekaj let so se v domovih soočali s tem, da je treba zniževati cene, predvsem pa stroške, odpovedali so se vsem razvojnim načrtom, ustavili so investicije, zaposlovanje je minimalno, izobraževanja praktično ni. Varčujejo pri nabavi hrane, energentov, medicinskih pripomočkov. Pokrivajo tekoče stroške, nujne račune in plače. Vmes pa se spopadajo s še hujšimi udarci, denimo takim, ko so jim sredi leta za tri odstotke zmanjšali sredstva za zdravstvo, kar se je zgodilo lani,« pravi Koprivnikar. Poslovanje domov bo prizadel tudi dvig DDV. Za zdaj se cene oskrbe v domovih niso zvišale, zagotovo pa se bo to zgodilo prihodnje leto. Dobavitelji bodo zagotovo zvišali cene, za dodatne stroške pa v skupnosti ocenjujejo, da bodo potrebovali najmanj pet milijonov evrov.
Vse večje breme uporabnikov
Država v sistemu institucionalnega varstva ali dolgotrajne oskrbe zmanjšuje svoje obveznosti in breme čedalje bolj prelaga na uporabnike storitev, ki pa vse pogosteje ne zmorejo teh stroškov. »Povprečna starostna pokojnina je blizu 600 evrov in če je človek čisto zdrav, si lahko sam plača bivanje v domu. Tudi če je precej bolan, denimo, da potrebuje oskrbo III. kategorije in dobiva dodatek za pomoč in postrežbo (240 evrov), še lahko krije stroške celomesečnega bivanja. Če pa je pokojnina nižja, se povečuje breme svojcev.«
Vendar pa imajo v domovih od leta 2010 vse večje težave z doplačili svojcev, nekateri imajo tudi zavoljo neplačil več deset tisoč evrov odprtih terjatev. Pogosto nimajo koga terjati, tudi če gredo v izvržbo, saj je premoženje pod hipoteko … Poleg tega so vedno večji neplačniki tudi občine ali pa vsaj močno zamujajo s plačili, opozarja Koprivnikar.
Pa ne gre le za finančno računico, pač pa za dobrobit starejših ljudi. »Z zdravo pametjo je skregano, da se ljudje odrekajo socialnozdravstvenim storitvam, ker so v socialni stiski. Tako se je veliko starejših odpovedalo varstvenemu dodatku, kar pomeni, da morajo sorodniki spet nekje izbrskati ta denar.« Koprivnikar pravi, da so se (neuspešno) pritožili zaradi avtomatske odprave varstvenega dodatka tistim, ki živijo v domu. »Varstveni dodatek je namenjen zagotavljanju osnovnih življenjskih razmer, torej hrane in bivanja, logika zakonodajalca pa je bila, da tisti, ki stanujejo v domu, tega dodatka ne potrebujejo, ker jim domovi zagotavljajo hrano in stanovanje. Ja, kdo pa jo plača? Uporabnik sam! Tudi to je eden od razlogov, da so ljudje odhajali iz domov, med njimi je bilo veliko takih, za katere smo vedeli, da v domačem okolju ne bodo imeli tako kakovostne oskrbe.«
Tudi zaradi tega ne, ker nam v desetih letih ni uspelo razviti pomoči na domu – le 6500 starejših ljudi uporablja storitve oskrbe in nege v domačem okolju, kar je petkrat manj kot v razvitih evropskih državah.
Rešitve so, le upoštevati jih je treba
V Skupnosti socialnih zavodov pa ne želijo zgolj kritizirati in iskati krivce, pač pa vedno predlagajo tudi realno možne rešitve. Pravijo, da so predvsem potrebne zakonske spremembe, ki veljajo že o od leta 1985. Zagovarjajo poenotenje sistemov oskrbe (bivanje, hrana, socialna oskrba) in nege (zdravstvena nega) v domovih. Čeprav storitve z obeh področij potrebuje isti uporabnik, sta dejavnosti, ki jih zagotavljata, ločeni, kar pomeni da za vsako velja lasten sistem določanja cen, kadrovskih normativov, nadzora …
Z zakonom o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo in nego, ki bi pripomogel k boljšemu načinu financiranja, bi obe dejavnosti združili in racionalizirali. Rešili bi še marsikateri drugi problem – če bi bil zakon res dober in če bi ga končno le sprejeli.
Kot pravi Koprivnikar, neodvisno od zakona potrebujemo dodaten vir financiranja, ki bi podobno kot dodatno zdravstveno zavarovanje temeljil na solidarnostnem zavarovanju in ki bi olajšal življenje tistim, ki potrebujejo zahtevnejšo nego.
Predvsem pa v skupnosti vztrajajo pri zahtevi, da se domovi za starejše iz javnih zavodov preoblikujejo v javna podjetja v državni lasti. Tako bi zavarovali državno premoženje, hkrati pa bi domovom prepustili, da se učinkoviteje organizirajo. V skupnosti imajo že pripravljeno marsikatero rešitev, med drugim so izoblikovali strategijo razvoja domov s celotno analizo ekonomskih učinkov in prihrankov. »Prepričani smo, da je za denar, kot ga zdaj dobimo, mogoče bolj kakovostno opravljati dejavnost in bolj smotrno organizirati delovanje. Tako nam zdaj ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti določa, katere ljudi moramo zaposliti, odloča o cenah, standardih, kadrih, direktorjih. Ne da pa nam denarja niti ne upošteva stvarnih razmer. Samo za primer: »Vlada zahteva zmanjšanje števila delavcev (javnih uslužbencev), da bo privarčevala v proračunu, pa čeprav je delavcev v domovih že zdaj odločno premalo in jih sploh ne plačuje proračun. Hkrati pa še zdravstvena zavarovalnica zmanjšuje financiranje zdravstvene nege, pa že zdaj imamo samo na postavki delavcev za 26 milijonov evrov manj prihodka za stroške dela, kot že imamo stroškov.
Uporabnik si med domovi v javni mreži (državni domovi in domovi s koncesijo) lahko sam izbere dom, v katerem bo bival. Kot standardna namestitev pa se šteje bivanje v enoposteljni ali dvoposteljni sobi v domu s kontrolirano ceno. Če prebiva v sobi z več posteljami, je cena za nekaj odstotkov nižja.
Stanovalec je dolžan za institucionalno varstvo porabiti vse svoje dohodke (pokojnino, dodatek za pomoč in postrežbo, letni dodatek), če je sredstev premalo, so dolžni doplačati najbližji svojci, če pa teh ni ali nimajo denarja, pa zanje doplačuje občina na podlagi odločbe centra za socialno delo, vendar doplačilo zavaruje s pravico dedovanja na nepremičnini starejšega, če jo seveda ima.