Ljudje v stiski ne morejo čakati na pomoč
NAŠ POGOVOR
Zaposleni na centrih za socialno delo pogosto poslušajo očitke, da pri izdajanju odločb o upravičenosti do storitev dolgotrajne oskrbe zavlačujejo. Vendar na vstopnih točkah ni dovolj kadra, da bi sistem deloval v skladu z načrtovanimi standardi, pri obravnavi vlog pa se zatika tudi zaradi nedelujočega informacijskega sistema ter zahtevnih in dolgotrajnih postopkov, razloži sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Tatjano Milavec. »Na centrih za socialno delo se prvi soočamo s potrebami starejših in hudimi stiskami tako posameznikov kot družin, zato si želimo vzdržen, pravičen in dostopen sistem dolgotrajne oskrbe. S tem ko opozarjamo na pomanjkljivosti, to ne pomeni, da smo nasprotniki zakona. Želimo si le izboljšav, ki bodo v prid ljudem.«
Območni centri za socialno delo so hkrati tudi vstopne točke za dolgotrajno oskrbo. Verjetno so strokovni delavci dodatno obremenjeni?
Na centrih za socialno delo so zaposleni socialni delavci, psihologi, sociologi, pravniki in drugi strokovni delavci, ki vsak dan izvajajo različne naloge na področju socialnega varstva ter podpore posameznikom in družinam, od skrbništva, obravnave nasilja v družini, kriznih intervencij do odločanja o materialnih pravicah. Dolgotrajna oskrba seveda vpliva tudi na njihove redne naloge, povezane s podporo vstopnim točkam, informiranjem ljudi, svetovanjem ter reševanjem primerov, ko sistem dolgotrajne oskrbe ne zmore pravočasno zagotoviti storitev, ki jih uporabnik dejansko potrebuje.
Pravite, da imate premalo kadra, da bi sistem deloval v skladu z načrtovanimi standardi.
Na vstopnih točkah za dolgotrajno oskrbo imamo 93 svetovalcev, med temi jih 84 ocenjuje potrebe upravičencev na trenu. Predvidenih je bilo 109 delovnih mest, vendar kljub večkrat ponovljenim razpisom novih sodelavcev nismo dobili. Primernega kadra v Sloveniji žal primanjkuje.
Svetovalci med drugim izvajajo terensko oceno upravičenosti, pripravljajo strokovno podlago za odločanje, dajejo informacije in podporo vlagateljem ter njihovim svojcem, vzpostavijo prvi stik z uporabniki ter pripravijo načrt priporočenih storitev, ki je podlaga za nadaljnjo obravnavo. Pri tem sodelujejo s koordinatorji dolgotrajne oskrbe in izvajalci storitev. Pomagajo jim 21 administrativnih delavcev in informatorji, ki skrbijo za prvi stik z uporabniki ter pojasnila o pravicah in postopkih. Vsi zaposleni so zelo obremenjeni. Ne pozabimo, v kako kratkem času je le ena vstopna točka dvajset tisoč stanovalcev domov za starejše prevedla v sistem dolgotrajne oskrbe v instituciji.
Postopek se sicer začne z vložitvijo vloge na eni od vstopnih točk. Obrazci so trije, za dolgotrajno oskrbo, za e-oskrbo in za oskrbovalca vzdrževanega družinskega člana. Če je z vlogo vse v redu, pride svetovalka na dom uporabnika, se z njim pogovori in popiše njegove potrebe, pripravi oceno in z njo seznani uporabnika. CSD nato izda odločbo, v kateri piše, v katero kategorijo oskrbe spada uporabnik in koliko ur storitev mu pripada. Čas, v katerem uporabnik dobi odločbo, se razlikuje od centra do centra. Ocenjujemo pa, da je povprečen čas od vložitve vloge do izdaje odločbe v tem trenutku od štirih mesecev do enega leta. Navedem lahko podatke do srede marca, na vstopnih točkah so prejeli 35.793 vlog, izdali pa 3.768 odločb za storitve dolgotrajne oskrbe, 3.733 za oskrbovalca družinskega člana ter 4.438 za e-oskrbo.
Do zamud pri izvajanju postopkov pa ne prihaja samo zaradi kadrovske preobremenjenosti, mar ne?
Res je. Že na začetku smo se zavedali, da je sistem nov in zahteven, vendar nekatere sistemske pomanjkljivosti ključno vplivajo na potek dela.
Brez enotnega informacijskega sistema centri nimajo dostopa do vseh podatkov, ki so nujni za odločanje. Številne postopke, od zbiranja ključnih podatkov do oddajanja tedenskih poročil je treba opravljati ročno, to pomeni izpolnjevanje številnih tabel, kar postopke bistveno upočasni. Enako velja za izmenjavo podatkov z zavodom za zdravstveno zavarovanje in izvajalci dolgotrajne oskrbe, ki po našem mnenju poteka nepregledno in brez avtomatiziranega nadzora, zato se poveča tveganje za pomote, kar je strokovno in pravno problematično.
Postopki so poleg tega dolgi. Vse vloge moramo obravnavati izključno po vrstnem redu, kot to določa Zakonu o upravnem postopku. Zakon o dolgotrajni oskrbi namreč ne omogoča prednostne obravnave. Ljudje, ki so v stiski, ne morejo čakati – zdaj pa morajo čez tako zapleten, predvsem pa dolgotrajen postopek. V zadnjem obdobju opažamo porast zelo zahtevnih primerov, ko se zdravstveno stanje starejšega ali osebe z omejitvami nenadoma spremeni in družina potrebuje pomoč takoj. Žal takih primerov brez spremembe zakonodaje ne moremo reševati prednostno. Na to vztrajno opozarjamo pristojno ministrstvo.
Kaj bi morali spremeniti, da bi bil postopki enostavnejši in hitrejši?
Že maja 2023, ko je bil zakon v javni obravnavi, smo na ministrstvo za solidarno prihodnost podali obširne pripombe. Zdi se, kot da smo takrat gledali v kristalno kroglo – vse naše ugotovitve so se izkazale za pravilne. Škoda, da naših priporočil niso upoštevali. Zato si zelo želim, da bi zdaj natančno pregledali vse, kar je bilo doslej storjeno, in ugotovili, kaj bi lahko izboljšali.
Za vzdržen in ljudem prijazen sistem dolgotrajne oskrbe nujno potrebujemo polno vzpostavljen enotni informacijski sistem, ki bo omogočal hitro, varno in zakonito obravnavo vlog. Postopke je treba poenostaviti. Hkrati je potrebna kadrovska okrepitev na vstopnih točkah, pri izvajalcih storitev in v podpornih službah, saj brez dovolj velikih ekip ni mogoče zagotavljati pravočasne pomoči. Ključno je tudi oblikovanje spodbud za zaposlene in višje plačilo za zahtevno in odgovorno delo, kadar so obremenitve visoke, pričakovanja pa velika. Poleg tega moramo uporabnikom zagotoviti dostopne storitve, ne glede na to, kje bivajo, razširiti njihov nabor ter omogočiti kombiniranje denarnih in drugih oblik pomoči, da si vsak lahko oblikuje podporo po potrebi.
Naj ponovim: vsebina zakona je dobro zamišljena, podpiramo vsa zapisana načela, vendar ga v stvarnosti ne moremo izvajati, povsod namreč primanjkuje kadrov. Iz analiz Inštituta RS z socialno varstvo je jasno razvidno, da že pomoči na domu v obsegu, kot ga potrebujejo uporabniki, ni mogoče izvajati, ker je premalo oskrbovalcev. Zdaj pa večinoma isti izvajalci izvajajo še dolgotrajno oskrbo. V resnici imamo dva vzporedna sistema – enega, ki že dobro deluje, to je pomoč na domu, in drugega, ki je nov, to je sistem dolgotrajne oskrbe na domu. To včasih ljudi zmede.
Kar pa zadeva dostop do storitev: uporabnik se mora z odločbo o upravičenosti do pravice o dolgotrajni oskrbi oglasiti pri izvajalcu dolgotrajne oskrbe in s koordinatorjem naredita osebni načrt za uveljavljanje pravic. Uradno ima uporabnik možnost, da pri izvajalcu izbere storitev, ki mu najbolj ustreza – vendar so v resnici njegove možnosti zelo omejene. Povejmo iskreno: noben izvajalec v resnici trenutno posamezniku ne more zagotoviti oskrbe na domu v obsegu 60, 80 ali 110 ur mesečno, četudi mu po odločbi pripadajo. Ker preprosto ne zmore, nima dovolj ljudi, da bi izvajal storitve v polnem obsegu. Zato v resnici uporabniki nimajo izbire. Zares dostopna sta le e-oskrba ter denarni prejemek. Ampak tudi na denarni prejemek morajo čakati, dokler ni podpisan osebni načrt pri izvajalcu, to pa lahko traja več mesecev. Seveda pa si veliko z njim ne morejo pomagati, saj lahko pokrije le nekaj ur storitve pomoči na domu, če to storitev najamejo na trgu.
Zdi se, kot da zakon v tem trenutku deluje le za stanovalce domov starejših?
Cena domske oskrbe se je res znižala, vendar so stanovalci v neenakem položaju. Večina novih stanovalcev vstopa v domove starejših po zakonu o socialnem varstvu, in ti plačujejo bistveno več. Skrbi nas, ali posteljo v domu res dobijo tisti, ki najbolj potrebujejo domsko oskrbo, ali pa morda tisti, ki si jo lahko privoščijo? Tudi čakalne vrste niso nič krajše, kot so bile.
Se strinjate, da je še najbolj zaživela pravica do oskrbovalca družinskega člana?
Da, in zanimanje za status oskrbovalca družinskega člana je precejšnje. Do srede marca smo prejeli 5.458 vlog, uspešno rešenih je 3.733, kar kaže, kako močno si ljudje želijo skrbeti za svoje bližnje v domačem okolju. To je dragocena vrednota, ki jo kot družba moramo podpreti. Vendar ne za vsako ceno.
Ob tem je nujno poudariti še temeljno načelo – pravico do oskrbovalca družinskega člana ima vedno upravičenec. Njegove potrebe, želje in koristi morajo biti v središču postopka. V praksi se lahko zgodi, da interesi oskrbovalca niso nujno enaki interesom upravičenca. Zato je naloga strokovnih služb, koordinatorjev in izvajalcev storitev, da pravice upravičenca varujejo in zagotovijo, da je odločitev sprejeta njemu v prid.
Dobrodošlo je dejstvo, da so lahko oskrbovalci družinskega člana tudi upokojenci.
Skupnost CSD Slovenij je bila med pobudniki, da imajo to možnost tudi upokojenci, ki se zanjo vidno zanimajo. Za svoje delo prejemajo 1,2-kratnik minimalne plače ter 40 odstotkov svoje pokojnine (po treh letih pa 20 odstotkov).
Naj pa spomnim, da je skrb za bližnjega čustveno dragocena, hkrati pa odgovorna. Praksa jasno kaže, da je vloga oskrbovalca družinskega člana nadvse zahtevna in obremenjujoča. Oskrbovalci so za bližnjega pogosto odgovorni 24 ur na dan, podvrženi so intenzivnim telesnim in čustvenim obremenitvam, ki lahko brez ustrezne podpore vodijo v izgorelost in poslabšanje njihovega zdravja. Zato je ključno, da jim priskrbimo razbremenitev in podporne storitve, saj lahko le tako zagotovimo, da je oskrba varna, kakovostna in dolgoročno vzdržna. Zakon o dolgotrajni oskrbi zato predvideva niz podpornih storitev, med njimi e-oskrbo, storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti – to so na primer storitve fizioterapije in delovne terapije – ter nadomestno oskrbo, ki so namenjene varovanju tako uporabnikov kot oskrbovalcev. Žal te storitve v praksi še niso zaživele v obsegu, kot ga sistem predvideva.
Če pustiva dolgotrajno oskrbo ob strani – kako še pomagate ljudem?
Zaposleni na centrih za socialno delo smo vedno tu za ljudi. Naša naloga je, da vsakogar, ki pride k nam, pozorno poslušamo, da raziščemo, kaj potrebuje, katera oblika pomoči bi mu ustrezala. Zato bralcem svetujem: kadar potrebujejo pomoč, nasvet ali preprosto ne vedo, katera pravica ali storitev bi jim najbolj pomagala, naj se oglasijo na krajevno pristojnem centru za socialno delo. Dobro je, da si prej zapišejo potrebe in vprašanja, saj je pogovor zanje pogosto čustveno naporen. In če česa ne razumejo takoj, naj vprašajo za pojasnila.
Naši zaposleni se zelo trudijo čim hitreje poiskati rešitev. Seveda pa je odvisno tudi od tega, kakšna je podpora v lokalni skupnosti, ali deluje pomoč na domu, so kje zasebni ponudniki, morda kdaj pride prav dnevno varstvo. Nekatere občine znajo odlično poskrbeti za dobrobit ranljivih skupin, s povezovanjem občinskih služb, prostovoljnih in človekoljubnih organizacij, raznih društev, recimo društva upokojencev so ponekod zelo dejavna, odličen projekt je Starejši za starejše.
Ugotavljamo pa, da je starejša generacija zelo potrpežljiva. Marsikomu namreč ni lahko sprejeti pomoči. Že soočiti se z dejstvom, da nečesa ne zmorejo, je hudo. Iz izkušenj lahko povem, da starejši zelo težko pridejo po materialno pomoč. Navajeni so živeti skromno. In ko le pridejo, pogosto plaho prosijo za pomoč – ne vedo, da jim nekatere pravice pripadajo, da morajo le oddati vlogo.
Navadno svojce prej skrbi za prihodnost starejših. Vendar moramo biti previdni. Marsikdaj otroci mislimo, da bi naši starši potrebovali neko pomoč ali podporo, pa je ti še niso pripravljeni sprejeti. Tudi to moramo upoštevati.
S kakšnimi težavami starejši najpogosteje pridejo na center za socialno delo?
Starejši se na nas obračajo, ko potrebujejo podporo pri zagotavljanju materialne varnosti, najpogosteje glede uveljavljanja pravice do varstvenega dodatka in denarne socialne pomoči, izredne denarne socialne pomoči, pogrebnine in posmrtnine. In medtem ko pri upravičenosti do pravic dolgotrajne oskrbe ni pomemben gmotni položaj upravičenca, se pri denarnih prejemkih dohodki in premoženje strogo upoštevajo. Recimo, pri odločanju o pravici do varstvenega dodatka se vedno upošteva skupni dohodek, ne glede na to, da eden od zakoncev biva v domu starejših.
Pa še na nekaj bi opozorila. V sistemu dolgotrajne oskrbe še vedno velja preživninska obveznost otrok do staršev. Denimo, če ima stanovalec v domu starejših nižjo pokojnino od 800 evrov in ne zmore pokriti oskrbe, morajo doplačati otroci ali občina. Dolžnost preživljanja imamo zapisano v družinskem zakoniku, vendar lahko povzroča hude stiske. Pogosto se otroci znajdejo v slabem gmotnem položaju, saj morajo sočasno preživljati svoje otroke in še starše. Prihaja tudi do nesoglasij med družinskimi člani. Vedno znova povem, da smo ena od redkih držav, ki ima tako ureditev, in menim, da bi jo morali spremeniti. Res pa pri varstvenem dodatku to zdaj ne velja več.
Ne smemo pozabiti, da sta pomemben del nalog socialnih delavcev tudi zagovorništvo pravic in skrbništvo.
Na področju skrbništva za odrasle pri ljudeh s kognitivnim upadom ali drugimi zdravstvenimi omejitvami vodimo postopke, skrbimo za zaščito njihovih pravic ter spremljamo izvajanje skrbništva. Pri obiskih na domu svetovalke za dolgotrajno oskrbo pogosto opažajo upad kognitivnih sposobnosti. Marsikdo ne zmore več povedati, kaj potrebuje, ne razume postopka niti ne more pooblastiti koga, ker tega ne razume. V takih primerih predlagamo začetek postopka za skrbništvo. Začasni skrbniki imajo pristojnosti še na drugih področjih, denimo pri upravljanju premoženja in denarnih sredstev ter plačevanju računov. Skrbnik mora oddati poročilo enkrat na leto, v njem zapiše, kako skrbi za človeka in njegovo premoženje, opiše zdravstveno situacijo, kako poteka morebitno zdravljenje, skratka, kako je za tega človeka poskrbljeno. Pri tem se med svojci velikokrat pojavi nerazumevanje, zakaj država posega v družino, v njihovo intimo. Pogosto slišimo: »Kaj pa je centru mar, saj prej ni skrbel, zdaj se pa vtika.« Vendar se svojci velikokrat ne strinjajo, kdo in kako bo skrbel za starša, kako bo z doplačili in podobno. Ker prihaja do trenj v družini, kdo bo prevzel skrbniško nalogo, nezaupanja med člani, kdo in kako bo upravljal sredstva, vse več teh nalog prevzemajo strokovni delavci na centrih za socialno delo. Uradno rečemo, da neposredno izvajajo skrbniške naloge po pooblaščeni osebi.
Vedno se trudimo, da je vsaka odločitev sprejeta v prid človeka, ki se na nas obrne. Je pa res, da centri nimamo čarobne palčke, da bi rešili vsako situacijo. Ravnamo lahko le na podlagi zakonskih pooblastil. Upoštevati morate tudi, da se zaposleni vsak dan srečujejo z ljudmi, ki so utrujeni, prestrašeni ali v bolečini, kar razumemo in spoštujemo. V posameznih primerih so podvrženi celo grožnjam in žalitvam, kar je nesprejemljivo. Ko se pojavi stiska, znajo biti tako uporabniki kot svojci pod vplivom čustev zelo zahtevni. Poudarjam, da je nasilna komunikacija nedopustna.
Kako pa se soočate s predpisi, ki se v praksi izkažejo za neživljenjske? V mislih imam nedavno sprejet Šutarjev zakon.
Šutarjev zakon je s spremembo pravil izvršb na denarne socialne pomoči socialne centre dodatno obremenil, saj so nekateri iz najranljivejših skupin izgubili del ali celoto socialnih prejemkov. Seveda se ti ljudje znajdejo v novi stiski, ki jo morajo centri takoj obravnavati. Izvršbe so bili deležni tudi na varstvene dodatke in izredno denarno pomoč, pogrebnino in posmrtnino – na vse, kar nekdo dobi na bančni račun.
Med ranljivi skupinami so tudi ljudje s težavami z duševnim zdravjem, ki pogosto dobijo globe, ker so glasni ali se moteče vedejo … Ali pa brezdomci, med katerimi so seveda tudi starejši. Ti so v prekršku, ker prenočujejo na prostem; in ker kazni ne plačajo, pride do izvršbe na denarno socialno pomoč. Center ima sicer možnost podeliti pomoč v naravi, kar pomeni, da jim izdamo naročilnico za hrano – vendar to zanje ni pomoč, saj je preprosto nimajo kam spraviti. Zato pristojno ministrstvo opozarjamo, da je treba vsak primer obravnavati ločeno, vsak je drugačen.
Naj dodam, da se strokovni delavci med drugim ukvarjajo tudi z nasiljem v družini, izvajajo varovalne ukrepe, kadar pride do nasilja ali zanemarjanja, in krizne intervencije, pri čemer se povezujejo s podporno mrežo služb, saj so starejši pogosto med najranljivejšimi žrtvami takih situacij. Prav tako pogosto potrebujejo pomoč pri usmerjanju med sistemi, zlasti med dolgotrajno oskrbo in pravicami socialnega varstva. V labirintu birokracije se pogosto ne znajdejo. Tudi sama bi si želela, da bi bila zakonodaja manj zapletena, postopki pa krajši in preprostejši.
Če ne veste, katere pravice vam pripadajo, vprašajte.