Ukrainska iskanja samobitnosti
Janez Korošec
Marsikdo niti ne ve, da je Ukrajina po velikosti skoraj tridesetkrat večja kot Slovenija, po številu prebivalstva pa petindvajsetkrat. Mnogi jo žal najbolj poznajo po Černobilski tragediji aprila 1986. Pogosto si jo predstavljamo le kot nekdanjo sovjetsko republiko, ki se je z referendumom leta 1991 osamosvojila in postala članica Skupnosti neodvisnih držav. V teh novih razmerjih se zdaj ubada s svojimi križi in težavami, ki pa so precej bolj zapletene od tistih, ki so pestile Rusko federacijo.
Zaradi delitvenih razmerij na podlagi planskega gospodarstva v Sovjetski zvezi, pretirane usmerjenosti v težko industrijo in energetske odvisnosti, so se kljub ugodnim razmeram za kmetijstvo, saj so nekdaj veljali za žitnico Evrope, znašli v hudi gospodarski in socialni krizi. Predvsem gre za veliko nezaposlenost, za kričeče razlike med mesti in podeželjem ter obalo in notranjostjo, kot tudi za siromašenje na eni in brezobzirno bogatitev novih milijarderjev na drugi strani socialne lestvice.
Njena zgodovina je neverjetno pestra. Že dejstvo, da imajo o posameznih dogajanjih povsem različna mnenja ukrajinski in ruski zgodovinarji, kar še posebej velja tudi za politike, dovolj pove o aktualnih sporih in nasprotovanjih, ki se tačas začenjajo že pri vprašanju identitete naroda in jezika. Ob tem je potrebno vedeti, da predstavljajo skorajda četrtino prebivalstva Rusi, predvsem na jugovzhodnem delu države, da so bile do osamosvojitve vse šole le v ruskem jeziku in da ga je zdaj zamenjala ukrajinščina. ki je nekoliko drugačna, vendar je dokaj težko zaznati razlike v govoru in pisavi. Povsem razumljivo je tudi, da se Ruska federacija še dolgo ne bo sprijaznila z razpadom in izgubo republik. Še posebej Ukrajine, katere ime v bistvu pomeni obmejno oziroma oddaljeno pokrajino in so jo Rusi tako tudi obravnavali.
Vendar je bila nekdaj, predvsem kot evropska dežela na pragu Azije, vse prej kot obrobnega pomena ...
