Spoštljiva simbolika
V širšem prostoru osrednje in vzhodne Evrope so pokopališča urejena z znatnim deležem zelenja in okrasnih rastlin. Drugačna so pokopališča po Južni Evropi, v Franciji in v Latinski Ameriki, skoraj vedno so brez vegetacije. Prevladujejo elementi nežive narave z morebitnimi drevesnimi osamelci, v Sredozemlju predvsem s stebričastimi cipresami. Elegantno skromna so praviloma pokopališča evropskih severnjakov in Angloamerikancev: prednost imajo travnate površine s poglobljenimi kamnitimi ploščami, posamezni grobovi pa so le malokdaj uokvirjeni.
ečina pokopališč je izpostavljena soncu, zato se skoraj nikoli ne obnese zasaditev rastlin za senco. Odločamo se za sorazmerno pritlehno rastlinje, nižje cvetlice in predvsem za blazinasto razrasle trajnice, ki pa morajo dobro prenašati osončenost in občasno sušo. Nesporni favoriti preživetja so vsi netreski (Sempervivum) in homulice (Sedum). Živahnejšo cvetno barvitost pa ponujajo trajni nageljčki (Dianthus), aubrietije (Aubretia) in iglaste plamenke (Phlox subulata). Pri izbiri drevnine smo prav tako omejeni na nizke, pritlehne vrste. Je tudi nekaj izredno uporabnih sort brinov, pa tudi počasi rastoče stožčaste smrečice in pritlikavi bori so cenjeni. Posebej priporočljive so zasaditve z bršljani, ki kmalu prekrijejo vso površino, a zaradi tega niso nadležni. Vse omenjeno rastlinje lahko sadimo še ves oktober, da bodo gomile ob dnevu spomina lepo urejene.
Vsesvetnice, vahtnice, oktobrce ali krizanteme so med najpomembnejšimi pokopališkimi cvetlicami poznojesenskih dni. Bolj kot postavljaško krašenje z odrezanimi stebli velikocvetnih krizantem se uveljavljajo drobnocvetne sorte, vzgojene v posodah. Številčnost enojnih ali polnjenih cvetov v celoti nadomesti obilno razsežnost velikocvetnic. Pogosto pri njih zaradi cvetja skoraj ne vidimo listja, a vedno tudi od takšnih sort pričakujemo, da so všečnih barv in oblik cvetov in da so odporne vsaj na prvi mraz ter da niso preveč podvržene rastlinskim boleznim. Nekatere med njimi so prave trajnice.
