Kaj stebri, solidarnost!
Zveza društev upokojencev Slovenije je v sodelovanju z Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije organizirala okroglo mizo z naslovom »Pokojnine včeraj, danes, jutri. Na njej naj bi odgovorili na vprašanje, kako zagotoviti dostojno življenje ne le sedanje generacije upokojencev ampak tudi tiste, ki se bo upokojila čez 10 in več let. Vsi udeleženci so bili enotni, da bo takšno življenje lahko zagotovilo le obvezno pokojninsko zavarovanje (1. steber), ki temelji na načelu medgeneracijske solidarnosti. To pa ne pomeni, da nasprotujejo razvoju drugih oblik varčevanja za starost, so poudarjali. Kot tudi, da je pokojnina odvisna od delovne dobe in plače, zato je za zagotovitev primerne višine pokojnine neobhodno potrebno dvigniti raven nizkih oz. minimalnih plač zaradi katerih so danes številni upokojenci izpostavljeni tveganju revščine.
Profesor Jože Mencinger je poudaril, da ne pri nas ne v Evropski uniji ni mogoče pričakovati skorajšnjega navala mladih, ki bi množično vplačevali v pokojninske sklade. Prav tako se je po profesorjevem mnenju pokazala za zgrešeno Lizbonska pogodba, po kateri naj bi v Evropi gojili znanje in ga drago izvažali v Azijo, kjer imajo razen poceni rok tudi svojo pamet, enakovredno evropski. Tokratna kriza bo po Mencingerjevem mnenju hujša od krize v tridesetih letih in bo dolgotrajna. Zanašamo se lahko le nase. Zanesljivo bo treba delati dlje, saj bomo samo tako dlje časa solidarnostno vplačevali v pokojninsko blagajno in nato iz nje jemali krajši čas. Da pa so zasebni pokojninski skladi polomija, so pokazali milijoni delavcev, ki so ostali brez vplačanih pokojninskih zavarovanj v zasebne sklade v Ameriki in drugih državah s turboliberalno ekonomijo, pa tudi ljudje v državah nekdanjega vzhodnega bloka, zdaj članicah evropske skupnosti, ki so slepo sledile nasvetom iz Amerike.
