Rezija - ta pod Ćanïnawo sinco
Ni težko uganiti, da naslov omenja Kaninovo senco ... Rezijo obiskujemo zaradi izjemno lepe gorske narave in domala vzorno ohranjenega okolja, pa tudi zaradi zanimivih ljudskih običajev, pesmi in plesov, še posebej pa narečja.
Rezija je povsem razpoznavno vstopila v zavest vseh Slovencev pravzaprav šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Milko Matičetov tako rekoč genialno presadil iz rezijanščine Rožice ter ujel in udomačil Zverinice, skupaj stodvajset izvirnih pesmi in pripovedk.
Na severu se z vrha Kanina (2587 m) steguje razbrazdana skalna rama s triglavo Žrdjo / Sart (2324 m). Na jugu stoji nad Rezijo dvojno obzidje ostro nazobčanih in enakomerno visokih Mužcev / Monte Musi, ki ne premorejo nobenega dvatisočaka.
Dolina ob rečici Bili, Italijani jo imenujejo kar Resia, je dolga dvajset kilometrov, in to od avtoceste v Železni dolini do planine Kot, do kamor se je mogoče pripeljati z avtom.
Slovenci radi prisluhnemo rezijanščini ali rozajanščini, ki je mehka in zaradi naglašanja nekoliko pojoča, sicer pa se morda zdi starinska, a je predvsem preprosta in neposredna ter s presenetljivo jasnim besediščem. Medtem ko ima knjižna slovenščina 25 črk, jih ima rezijanščina devet več; poleg temnih ali zasoplih samoglasnikov (ä, ë, ï, ö, ü) še w, ć ter trdi in mehki g'.