Njegovo veličanstvo je kitara
Težko si je predstavljati nekoga, ki tako kot profesor Ljudmil Rus skoraj 50 let dela isto: vodi enega najstarejših kitarskih ansamblov na svetu. Z njim še vedno nastopa, hodi na revije in tekmovanja, z njim je osivel, a ostal tudi mlad, prisrčen, aktiven. Napisal je tudi knjigo o zgodovini klasične kitare, ki je ni mogel nasloviti drugače kot Njeno veličanstvo kitara in njeni podaniki.
S svojim znanjem in bogatimi pedagoškimi izkušnjami je izšolal številne odlične kitariste, kot so Tomaž Rajterič, Mladen Bucić, Katja Porovne Silič, Gregor Avsenik in številni drugi, s katerimi je na mednarodnih tekmovanjih pobiral najvišja priznanja in nagrade. Je tudi častni član Društva slovenskih učiteljev kitare - EGTA.
»Glasba je lahko včasih tudi usoda,« pravi prof. Ljudmil Rus. »Mislil sem, da bom kot psiholog pomagal otrokom in odraslim v njihovih stiskah, a sem pristal v glasbi in tega nisem nikoli obžaloval niti za trenutek.«
Odraščal je v času, ko življenje ni bilo tako naklonjeno glasbi, kot je danes. Ljubljana je premogla le eno glasbeno šolo in glasbene vzgoje so bili deležni le redki. Od glasbil je bil najbolj v modi klavir, ki je moral stati v salonu vsake boljše meščanske družine. Če ni bilo klavirja, je morala na steni viseti vsaj kitara.
»Prva zaresna glasba, ki sem jo bil deležen, so bili promenadni koncerti v parku Zvezda in Tivoliju. Name so naredili silen vtis.« Prvo kitaro mu je prinesla botrica in mu spremenila življenje. Kitara ga je zastrupila in zasvojila. Posvetil se ji je tudi profesionalno.
