Vaš svetovalec mag. Janez Tekavc

Dobro je vedeti | mar. '10

Lastništvo stavbe

Krajani so s samoprispevkom in svojim delom pred leti zgradili stavbo, ki je bila namenjena delu več društev. Kasneje pa je bilo v zemljiško knjigo vpisano kot lastnik stavbe le gasilsko društvo, druga društva pa ne. Sčasoma je gasilsko društvo začelo prevzemati vse več prostora v stavbi, tako da ga ni več dovolj za druga društva in interesne dejavnosti. Bralca zanima, kaj lahko naredijo, saj se mu ne zdi prav, da stavbo, ki so jo krajani gradili skupaj, zdaj praktično zaseda le gasilsko društvo, ki drugim društvom določa zelo omejevalne pogoje uporabe prostorov, pri čemer se sklicuje celo na lastništvo.

Lastnik stavbe je tisti, ki določa, kako se bo stavba uporabljala in kdo jo bo uporabljal. Kako je bila stavba zgrajena pri tem ni pomembno, pomemben je vpis lastništva v zemljiško knjigo ter morebitne sklenjene pogodbe med gasilskim društvom kot zemljiškoknjižnim lastnikom objekta ter drugimi društvi kot uporabniki objekta. Če se je gasilsko društvo ob pridobitvi lastninske pravice in vpisu v zemljiško knjigo ali kasneje zavezalo, da bo drugim društvom omogočalo uporabo prostorov, je dolžno zavezo tudi spoštovati. Če pa se ni zavezalo za to, lahko samostojno gospodari s stavbo in samo odloča, kdo jo bo uporabljal in kdo ne. O tem lahko sklepa tudi najemna razmerja ter s tem določa ceno za uporabo prostorov.
A spričo dejstva, kako je bila stavba zgrajena, bi bilo prav, de bi gasilsko društvo upoštevalo, da so stavbo gradili vsi krajani ter je zaradi tega primerno, da imajo tudi vsa društva, ki delujejo v kraju, možnost uporabe prostorov. Vendar, kot že rečeno, gasilsko društvo je edini lastnik, s tem pa ima tudi pravico, da samo odloči, komu bo dovolilo uporabo stavbe in ali bo ta uporaba brezplačna ali za najemnino.

 Dedovanje

Bralec, ki živi z mamo in polsestro v isti hiši, čeprav v ločenih stanovanjih, ima občutek, da ima polsestra velik vpliv na mamo. Zato se boji, da bosta polsestra in mama sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju in se tako skušali izogniti temu, da bi bralec dedoval po materi. Zanima ga, kaj lahko stori.

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se tisti, ki preživlja, zaveže, da bo preživljal preživljanca, preživljanec pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je veljavna, če je sklenjena pri notarju v posebni obliki zapisa pogodbe. V pogodbi je lahko tudi določeno, da se preživljanec odpove pravici razpolaganja s premoženjem, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju.
Ker je pogodba po svoji naravi odplačna pogodba, premoženje, ki ga daje preživljanec, ni del njegove zapuščine. Tisti, ki preživlja, mora namreč skrbeti za preživljanca, mu kriti stroške, ga negovati, skrbeti zanj …, kar vse skupaj predstavlja plačilo za premoženje, ki ga dobi po smrti preživljanca. Vendar pa mora biti preživljanje resnično, vrednost preživljanja pa sorazmerna vrednosti prejetega premoženja. Če bosta torej mati in polsestra zgolj sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju, a do preživljanja v resnici ne bo nikoli prišlo bodisi zato, ker za to ne bo potrebe, bodisi zaradi tega, ker polsestra te prevzete obveznosti ne bo hotela izpolnjevati, se bo pogodba v smislu dedovanja štela za darilno pogodbo. V tem primeru bo bralec lahko zahteval, da se izročeno premoženje všteje v zapuščino, dedni deleži pa obračunajo tudi od tega dela premoženja. Če pa bo preživljanje resnično, tega vštevanja ne bo. Če bo do preživljanja sicer prišlo, vendar v manjši meri, bo lahko bralec zahteval, da se šteje v zapuščino sorazmeren del izročenega premoženja. Sodišče bo v zapuščinskem postopku bralca napotilo na pravdo, v kateri bo moral dokazati, v kolikšnem delu do preživljanja ni prišlo. Če bo v svojem dokazovanju uspešen, bo sodišče določilo delež izročenega premoženja, ki se všteje v zapuščino.
Bralcu predlagam, da najprej sam ponudi materi pomoč pri njeni oskrbi. Če bo za mamo res skrbela le polsestra, pa lahko spremlja to pomoč ter po materini smrti uveljavlja zahtevek, da se del izročenega premoženja všteje v zapuščino, ker ta pomoč bodisi ni bila opravljena ali vsaj ne v taki meri, da bi bila s tem odplačana vrednost izročenega premoženja. Če bo bralec tudi sam prispeval k preživljanju mame, bo prispevek sestre temu primerno manjši, kar pomeni, da bo s tem tudi večji delež izročenega premoženja, ki bo lahko na zahtevo bralca vštet v zapuščino.