Če nočeš zakrneti – delaj!

Zgodbe | mar. '10

Dr. Aleksandra Kornhauser Frazer, ugledna profesorica in znanstvenica ter slovenska ambasadorka znanosti je med drugim tudi direktorica Mednarodnega centra UNESCO za kemijske študije na Univerzi v Ljubljani. Poleg raziskovalnega dela, raziskovala je zlasti zlasti alkaloide in antibiotike, se je vse življenje posvečala tudi pedagoškemu poslantvu. Prejela je številna domača in mednarodna priznanja ter leta 1999 – kot prva in še vedno edina ženska – najvišjo japonsko nagrado Honda.

Zdaj živi in deluje v Oxfordu, vendar redno prihaja v Slovenijo, kjer je še vedno mentorica podiplomcem in vodi projekte v sodelovanju univerz in industrije.  

Začetek vašega strokovnega dela je temeljil na pedagoškem poslanstvu, ki ste se mu, ob raziskovalnem delu, posvečali vse življenje …
Res, v svojem življenju – nabralo se mi je 83 let – sem sodelovala pri izobraževanju stotin študentov, ki so postali profesorji in inženirji, številni tudi magistri in doktorji znanosti, med njimi je kar nekaj vodilnih raziskovalcev in gospodarstvenikov, univerzitetnih profesorjev, uglednih javnih delavcev. Ob srečanjih se največkrat iskreno razveselimo, obudimo spomine in si povemo, kaj vse nas je doletelo, dobre in tudi slabe izkušnje. Kadar so moji nekdanji študenti ustvarjalni realisti in optimisti hkrati, sem zadovoljna, če pa so me na skupnem strokovnem področju prehiteli, vem, da mi je uspelo kot učiteljici. 

Od nekdaj ste poudarjali nujnost tesne povezanosti raziskovanja z gospodarstvom. Kako ocenjujete to sožitje v zdajšnji Sloveniji?
Za močno podporo povezovanju raziskovanja in izobraževanja z gospodarstvom so številni razlogi. Najprej gre za interes znanosti same, ki mora širiti in preverjati svoje dosežke – in praksa je zahteven laboratorij. Zame je raziskovanje kot gojenje semena, čim bolj izbranega, čim boljšega. Brez odličnega semena – tega predstavljajo dosežki temeljnih raziskav – so vsa razvojna prizadevanja na majavih temeljih. Vendar to seme ni namenjeno samo za nekakšnim znanstvenim zbirkam - treba ga je tudi posejati, dosežke temeljne znanosti je treba obdelati za prenos v proizvodnjo, za varovanje okolja in zdravja. Tam je treba seme vzgojiti do žita za naš kruh – pri čemer morajo sodelovati raziskovalci v razvojnih projektih. In slednjič, žito je treba tudi zmleti in speči kruh ter ga prodati. Pri razvoju proizvodov pa se raziskovalci učimo od gospodarstvenikov.
Kot prodekanica Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana moram skrbeti za sodelovanje z industrijo in sem kar optimistična. Ta šola, ki deluje šele dobrih pet let, je med svoje partnerje pritegnila več kot dvajset, po večini velikih podjetij, ki postavljajo razvoj kot svojo ključno nalogo. Njihovi vodstveni in raziskovalni strokovnjaki so sprejeli pobudo te šole ter skupaj s temeljnimi raziskovalci določili svoje razvojne projekte in vanje usmerili študij svojih sodelavcev za vzgojo magistrov in doktorjev znanosti. Vendar so ti nazivi samo ”stranski produkt” projektov – glavni dosežek je prispevek k reševanju razvojnega problema neposredno v podjetju. Dolgoročno in pomembnejše pa je oblikovanje mešane raziskovalne ekipe, ki ostane skupaj ter širše in globlje obdela razvojne probleme in pri tem ne pridobiva zgolj vrhunske usposobljenosti, temveč prepoznava tudi nove razvojne možnosti.
To je sicer trda, vendar varna pot, ki zanesljivo, čeprav počasi, korak za korakom pelje k cilju. Vendar prav tak način udeležence prepriča veliko bolj kot visoko doneče politične floskule. Nezaupanje v ”temeljne raziskovalce kot neuporabne filozofe” ter v ”samo štacunarsko razmišljajoče industrijce” tako postane preteklost. Kadar vodilni raziskovalci pozabijo, da so profesorji, in postanejo prijatelji, ki jim industrijci zaupajo, vem, da je dosežen glavni cilj. 

Eden naših politikov je izjavil, da bo naša država že čez nekaj let postala svetilnik Evrope. Kaj kot znana optimistka porečete k tej trditvi? Še posebej zato, ker ste pred leti izjavili, da imamo vse možnosti, da dosežemo lasten čudež.
Tiste izjave o Sloveniji kot svetilniku Evrope našemu politiku ne gre preveč zameriti, saj je to že nekakšna evropska moda. Navsezadnje je vsa Evropska unija z lizbonsko deklaracijo leta 2000 samovšečno zapisala, da bo "Evropa 2010 najbolj kompetitivna, dinamična, na znanju zgrajena ekonomija na svetu". Pravzaprav se temu ne bi smela posmehovati, saj svojim študentom kar naprej pridigam: "Vsaj ciljajte visoko, saj boste tako ali tako niže zadeli!" In vse kaže, da bo tako tudi z lizbonsko deklaracijo.
Evropska unija vidi rešitev v bistveno hitrejšem ustvarjanju novega znanja in njegovem takojšnjem vključevanju v nove, mnogo zahtevnejše proizvode in storitve. V ospredje prihajajo visoke tehnologije. Vsak sektor, vsaka tehnologija ima lahko svoje "high-tech" proizvode. Kriterij za to je delež znanja v strukturi vrednosti proizvoda. To je prav gotovo priložnost tudi za Slovenijo, če bo znala raziskovati, razvijati in izobraževati.
Kaj so vzroki, da se lizbonska deklaracija – naj to priznamo ali ne – kaže vse bolj kot politična pravljica? "Policaj" EU za to področje, European Innovation Scoreboard (EIS) je postavil 25 indikatorjev, s katerimi meri napredek in tudi zaostajanje. Kot nevarni indikatorji so poudarjeni: pomanjkanje mladih diplomantov naravoslovja in tehnologij, prenizka vlaganja v ciljne raziskave, premalo vzgoje za podjetnost, premalo skrbi za razvoj teoretskega znanja do neposredno uporabne ravni. 

In kje smo potem mi - kot svetilnik?
Najbrž nekje v zamegljeni prihodnosti, vsaj upam … Poglejmo to bolj objektivno. European Innovation Scoreboard 2008 razvršča države na področju visokih tehnologij v štiri skupine: vodilne, na tiste, ki sledijo, na tiste ki dohitevajo, ter na tiste, ki zaostajajo. V svetovnih razsežnostih še vodita ZDA in Japonska, v EU pa so vodilne zlasti Švedska, Danska, Finska, Nemčija in Velika Britanija. Pred Slovenijo je še trda pot navzgor.Vendar še vedno trdim, da imamo vse možnosti za lasten čudež – in Slovenijo primerjam s Finsko, ki se je prebila med vodilne. Finci so na mrzlem, pol leta temnem obrobju, mi pa imamo enega najlepših, svetlih in toplih koščkov v srcu Evrope. Finci vodijo v izobrazbi, so svetovno usmerjeni, vzgajani k podjetnosti in vsi poleg finskega govorijo tudi angleški jezik – tu bomo morali več storiti za naše šolanje in zlasti za vzgojo v podjetnosti, ki je v učnih programih še vedno odrinjena med skoraj neprimerne vzgojne cilje. Naš svetilnik bi bila lahko kombinacija odličnega izobraževanja in raziskovanja v neposredni povezavi z razvojem gospodarstva, ki bi vključevala veliko podjetnosti in disciplinirano sistematično delo. Če se bomo obotavljali, s tem svetilnikom ne bo nič – tudi drugi namreč razvijajo svoje žaromete. Preden pa bi imeli ambicije svetiti drugim, bo treba najprej posvetiti nekaterim doma. 

V zadnjem času prihaja do nekakšnega razkoraka: na eni strani se zavzemamo za materialni razvoj, na drugi pa za vračanje k naravi in duhovnim vrednotam. Je to mogoče uskladiti?
Naj se nam zdi mogoče ali nemogoče – morali bomo! Svet smo že tako zasvinjali, da je ogrožen človekov obstoj. Za bogatejši del sveta je značilna zapravljiva potrošniška družba, ki se okorišča z nerazvitimi in jim je slab zgled. Svetovna revščina pa je srhljiva grožnja ne le zaradi nehumanosti, tudi zaradi nevdržnosti, ki vodi in bo še bolj vodila v terorizem in vojne. Za lačne “vračanje k naravi in duhovnim vrednotam” še ni rešitev.
Kljub tej zavesti pa pogosto naletimo tudi na zmotno prepričanje, da bomo vsi srečno živeli, če bomo le pravično delili bogastvo – kot da to bogastvo preskrbijo drugi, največkrat naj bi bila to kar država. Pri tem pa pozabljamo, da tistega, česar nimaš, ni mogoče deliti – da je treba dobrine (materialne in duhovne) najprej ustvariti.
Pot do skladnosti materialnih in duhovnih potreb in želja vodi predvsem prek vzgoje celovitih osebnosti, za katere je značilne razgledanost in pripadnost kulturi, pa ustvarjalnost in samodisciplina, širina in zlasti humanost. Vse to ostaja, dodana pa je usmerjenost v ustvarjanje dobrin po načelih trajnostnega razvoja. V teh mejah je glavna naloga, kako iz manjše količine enakih ali slabših surovin, s porabo manj energije, z bistveno manjšim onesnaževanjem okolja narediti več in boljše proizvode in storitve. Za doseganje tega cilja je treba nenehno ustvarjati novo znanje in ga neposredno povezovati s podjetnostjo.

 Ali lahko tudi v razmerah globalne znanosti ali v povezavah v EU govorimo o krepitvi domoljubja in podobnih vrednot?
Najprej urediva tole zmedo o domoljubju. Po večini imamo Slovenci globoke korenine, ki pa jih ne ustvarjajo politični razglasi. Domoljubje se rojeva v otroštvu in raste z našo kulturo, s prijateljevanji in prelepo deželico, v katero smo vsi zaljubljeni. Sama se ne vračam v Slovenijo na obisk, hodim domov med svoje, še vedno tudi delat, vselej pa zagotovo na sirove štruklje. V tem nisem izjema; ko sem svojemu asistentu, ki se je vračal z izpopolnjevanja v Washingtonu, po telefonu zabičala, naj ne zamudi letala, je odvrnil: “Komaj čakam, da grem domov. Če bom zamudil letalo, bom plaval.”
Kako pritegniti najboljše k sodelovanju? Vzemimo za primer tri mlade slovenske kemike na študiju v Oxfordu. Vsi trije so briljantni, zares sem ponosna nanje. Prvi je pravkar doktoriral – in podoktorsko mesto so mu ponudile kar tri svetovno vodilne univerze: Oxford, Cambridge in Harvard. Izbral je slednjo, ki ima na vseh lestvicah univerz že nekaj let prvo mesto na svetu. Drugi je tudi pravkar diplomiral – “s pušeljcem”, bi rekli pri nas. Univerza Oxford mu je takoj dodelila vrhunsko štipendijo za doktorski študij. Tretji je še mlajši, vendar že med petimi odstotki najboljših in nanj zagotovo že čakajo “lovci na talente”. Bodo ti trije za Slovenijo izgubljeni?
Nekateri menijo, da bi se morali vrniti v domovino. Kaj bi jim ponudili? O podobnih raziskovalnih možnostih v Sloveniji lahko večinoma le sanjamo. Prav tako je zelo malo verjetno, da bi za njihovo področje vlada ali kdo drug zgradil nove vrhunske raziskovalne zmogljivosti. Pa navsezadnje – čemu naj bi jih? Tako kot v gospodarstvu se danes tudi v znanosti bije konkurenčni boj (kdo bo prvi!) ter z njim svetovna delitev raziskovalnega dela in interesov. Naj torej tile moji trije v imenu domoljubja pozabijo na svoje raziskovalne želje, že kar strasti - in svoje talente žrtvujujejo na oltarju povprečnosti? Komu bi to koristilo?
Slovenci se moramo otresti svoje majhnosti in postati svetovljani. Biti moramo ponosni, če naši ljudje postanejo člani svetovnih vodilnih skupin. Obenem pa si moramo prizadevati, da bi ti najbolj uspešni v svojem delovnem okolju postali naši konzuli in ambasadorji znanosti. Naše mlade raziskovalce naj bi sprejemali na izpopolnjevanje in hodili bi naj k nam predavat in svetovat - najbolje v počitnicah, saj so sicer ti vrhunski strokovnjaki povsem razprodani. Morda bi iz njihovih vrst poleg gostujočih profesorjev lahko volili tudi ambasadorje znanosti? Morda bi lahko organizirali vrhunska letna ali dveletna srečanja najbolj prodornih znanstvenikov in se tistim, ki so prispevali največ, primerno častno oddolžili? Na taka srečanja bi lahko vabili tudi najbolj razvojno usmerjene gospodarstvenike. Možnosti so številne, uresničimo pa jih lahko z majhnimi stroški in z veliko osebnih stikov, prijateljevanja. 

Pogosto slišimo, da so starejši strokovnjaki odrinjeni in da to pomeni škodo za družbo, ki je vlagala v njihov razvoj. Kaj menite o tem? Kako drugi rešujejo ta problem?
Najbolj učinkovito je, da ne delamo problema iz tega. V ZDA ni starostne meje za upokojitev. Če si res dober, lahko delaš do smrti, če pa nisi, te ne glede na leta naženejo. Socialno to včasih ni, je pa učinkovito.
Pri nas je seveda miselnost drugačna. Pri šestdesetih ali najpozneje pri sedemdestih moraš za zapeček. Ko so mi ob sedemdesetletnici podelili državno nagrado za življenjsko delo v znanosti, sem jim v zahvali povedala, da so se prenaglili, saj kanim delati tako kot doslej do stotega leta– ko pa bom stara sto let, bom sedla s prijatelji in se ob kavici pomenila, ali ne bi kazalo začeti kaj novega …
Pogosto trčimo v navidezno ključno ugotovitev: stari bodo relativno dolgo obdobje preživeli v pokoju, kar pomeni manj možnosti za mlade, pritisk na pokojninske sklade, zdravstvene storitve in socialno oskrbo. Nekateri predvidevajo celo nevarnost upadanja BDP zaradi starajoče se populacije.

Kaj, če bi obrnili smer razmišljanja – starejši ne bi bili več grožnja, temveč obet. Na primer: robotizacija veliko bolj ogroža delovna mesta mladih, saj že odpravlja, še bolj pa bo na tisoče nekvalificiranih in nizko kvalificiranih delovnih mest, obenem pa odpira nova delovna mesta za vzdrževanje in napredek robotov. In za ta mesta ni bistvena mladost, bistveno je visoko znanje in izkušenost je lahko velika prednost. Takih področij je še veliko. Pogosto poudarjamo, da je lahko Evropa v tekmi z Azijo uspešna le z višjim znanjem, a ga obenem odrivamo v pokoj! Torej pozabimo na formalno starostno mejo za upokojitev, odprimo možnosti za delo glede na ustvarjalne zmogljivosti, ne pa glede na preštevanje let. Prehod v polno upokojitev naj ne bi bil le postopen – odhod v tak neustvarjalni pokoj naj bi vse bolj postajal izjema in ne pravilo. Ničkoliko upokojencev je že zdaj groza brezdelja in bodo z veseljem nadaljevali z delom – z ugodnimi pogoji pa bo njihovo število samo naraščalo.
Seveda ne moremo mimo dejstva, da z leti pridejo neizbežne zdravstene težave, ki zmanjšujejo možnosti potovanja na delo, pa tudi strnjenega, osemurnega dela. Torej je treba razmišljati o drugačnem načinu zaposlovanja. Vzor so nam lahko Japonci, ki snujejo decentralizirano proizvodnjo. Tudi za zahtevna dela kot prototipe razvijajo "proizvodne enote na kuhinjski mizi". Na razvoj takih tehnologij so osredotočili velik del razvojnih prizadevanj.
Velik delež proizvodnje in storitvenih dejavnosti bi bilo nogoče opravljati na domu, če bi se le odrekli zacementiranemu mišljenju, da je potrebna velika tovarna, kamor vsak dan delavci prihajajo na delo v izmenah. Računalniško vodena decentralizirana proizvodnja bi bila investicijsko cenejša, bolj humana ne le za starostnike, pač pa tudi za matere z otroki, manj bi pritiskala na prevozna sredstva in kopičenje toplogrednih plinov, manj bi zahtevala najrazličnejših servisov, vrh tega pa bi vsakomur omogočala prosto izbiro delovnega časa – torej delo ob času, ko je najbolj sposoben in razpoložen zanj.
Potrebna je torej sprememba miselnosti. Živimo v družbi, v kateri glavni motor ni več kapital, niti naravni viri ne in tudi ne ceneno delo; sodobno svetovno družbo poganja znanje. 

Ljudje, ki vas poznajo, govorijo o vašem mladostnem videzu. Kakšen je recept?
Ljudje, ki me poznajo, so večinoma mojih let in že bolj slabo vidijo ...
Kot recept za delovno sposobnost pa še za marsikaj drugega – pa bi lahko uporabili angleški pregovor: “If you don’t want to lose it, use it!” - če nočeš izgubiti (zakrneti), uporabljaj (delaj)!