Trdno v sedlu življenja

Zgodbe | mar. '10

»Naslov knjige Ženska na konju je nekoliko metaforičen. Konj je zelo pogost umetniški motiv likovnega upodabljanja in raziskovanja, ki se mu posveča tudi moj življenjski sopotnik Vasko, jaz pa z besedo razkrivam zgodbe iz najinega dolgoletnega skupnega življenja. Življenja z mojim moškim, umetnikom, ki vsak na svoj način raziskujeva isti medij – moškega in žensko,« je zapisala Ana Četković – Vodovnik v svoji knjigi, ki je izšla pred nedavnim.

Knjiga, ki zasluži posebno pozornost zaradi iskrene pripovedi o iskanju sožitja, kar je prvinsko in dovolj zapleteno hrepenenje skorajda pri vsakem življenjskem paru, ni njen prvenec. Izdala jo je kot ženska zrelih let, kar zaradi resnosti in premišljenosti pri razčlenjevanju tega večnega razmerja in skrivnosti sožitja v življenju, ki je pri njiju potekalo od mladostnih dni, veje iz sleherne napisane strani. Pred tem je izšlo že kar nekaj njenih del, ki jih je posvetila predvsem mlajšim. Hkrati je bila kot profesorica pedagogike in psihologije na seznamu razmišljujočih in branih avtorjev različnih strokovnih edicij. Širša javnost pa jo je še posebej spoznala z njeno knjigo Voščila - Dotiki besed, ki je izšla pred osmimi leti. Ne le zaradi prodane naklade, temveč ker je celoten izkupiček prek Unicefa namenila otrokom sveta. Postala je največja donatorica te humanitarne organizacije v Sloveniji ter njena častna članica. »Napisala sem jo kot spodbudo za obujanje stikov med ljudmi, za iskanje oblik in možnosti, s katerimi bi laže premagovali vse večjo medsebojno odtujenost. Prijazne besede imajo veliko moč,« poudarja.
V knjigi Ženska na konju govori o »iskanju resnice o medsebojnih odnosih med moškim in žensko, kar je radikalen proces, v katerem mora vsak pri sebi najti svojo svobodo, svojo potrditev ne glede na ceno,« pravi. Njene izkušnje so še toliko bolj dragocene, ker sta morala s partnerjem premagati marsikatero oviro, pa naj je šlo za miselnost ali za tradicijo. Življenjski sopotnik, akademski kipar in slikar Vasilij Četković – Vasko, klasičen Črnogorec, je zagotovo, če sodimo po njenem opisu, v svojem bistvu ohranil vse nacionalne gene in prirojene značilnosti, ki so v ponos slehernemu pripadniku njegovega naroda. In zato ji moramo še kako verjeti, da »ni bilo lahko postati ženska njegovega življenja« ter da je bilo z njenim umetnikom »lepo živeti, vendar tudi zelo težko«.  

Simbol krilatega Pegaza

Morda v prispodobi najbolj odkrito govori o svojem življenju, ko zatrjuje: »Konj je nekaj najlepšega v stvarstvu. Če spoznaš konja, si spoznal svet. Konjska toplota me pomirja in odnaša. V meni zbuja občudovanje in strahospoštovanje. Je lep, inteligenten in vzdržljiv, muhast in hiter, za takim, kot je moj, se dvigajo oblaki prahu. Z njim sem prehodila in pretekla mnogo poti. Se vzpenjala in padala z njega. Sedeč brez sedla, se zdaj trdno privajam njegovim ledjem in spuščam na nove steze brez vajeti, stremen, plašnic ali biča … Ne bojim se več njegove divje premoči in padcev. V ritmu enakomernega galopa se varno zibljem na njegovem gladkem, upognjenem, bolj kot kadarkoli čvrstem hrbtu, ki zna voljno, zanesljivo, celo s hvaležnostjo nositi svoje breme …«
In očitno skupaj s soprogom odstirata svojo resnico o krilatem konju Pegazu, ki je bil sveta žival Pozejdona, grškega boga morja. »Tovrstne legende nazorno kažejo,« razlaga, »zakaj je konj v grškem svetu simbol neobrzdane ljubezenske sle, poželenja in plodnosti. Erotike … In po starodavnem šamanskem verovanju je konj simbol intuicije, navdiha, poetike, miline in božanske moči." Zato mu je očitno njen umetnik Vasko postavil spomenik prav v njunem zdajšnjem domovanju, v Rogaški Slatini, na Pegazovi ploščadi. Podaril ga je občini. »Prek znane grške mitologije in legende iz leta 1687 lahko beremo, da je krilati konj Pegaz s svojim kopitom blizu Rogatca in cerkve sv. Križa odprl lastni vrelec, ki danes krasi zastavo in grb občine. Je njen heraldični logotip in za prihodnost obetavna blagovna znamka. Tudi za tretje tisočletje,« pripoveduje gospa Ana. Kmalu je sledil še kip Ženska na konju, ki je navdihnil tudi naslov in likovno podobo njene knjige; odlit v bronu stoji pred kulturnim domom v Slovenskih Konjicah.
V Rogaški Slatini, kjer sta se s sinovoma ustalila pred leti, imata gnezdo v Vili Golf, kjer Ana domuje in piše, Vasko pa ima na Ivanovem hribu atelje in galerijo. Vendar jima zagotovo ni bilo lahko doseči, da so ju domačini vzeli za svoja. O tem ji je ljudski ustvarjalec Nani Poljanec ob izidu njene knjige napisal prisrčno pismo. »Redkokdaj vidiš v Rogaški Slatini dva zakonca vajinih let, da se sprehajata objeta. Bravo! A je za druge to taka sramota ali pa je vsa njihova ljubezen že izpuhtela ...«
In očitno je res, da so njune poti tesno povezane. Prav zdaj skupaj snujeta odkritje spomenika Almi Karlinovi, ki se bo zgodilo za celjski občinski praznik v aprilu. V mestu, kjer sta preživela kar lep del njunega življenja. Tudi v celjskem Narodnem domu bodo že v bližnji prihodnosti pripravili promocijo njene knjige. »Prihaja pomlad,« mi je dejala, »in mislim, da bodo dogodki in vsebine, ki naju čakajo te dni, resnično v skladu s praznikom, ki je posvečen ženski.«


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media