Naše legende

Zgodbe | mar. '10

Jože Trobec

 Akademski slikar Jože Trobec je eden tistih srečnežev, za katerega se je že v zibeli vedelo, da bo slikarstvo zaznamovalo njegovo življenjsko pot. Vile rojenice so mu postregle z obilo talenta, ki pa ga še vedno in čeprav vstopa že v tretje življenjsko obdobje, še ni do konca izkoristil. Kranjčan od glave do pete je svoja rosna leta preživljal še z dvema sestrama in bratoma na Primskovem pri Kranju.
»Moja mama, sicer gospodinja, se nikakor ni strinjala z mojimi malarskimi željami in nagnjenji. V njenem svetu so bili lepi ljudje inženirji, grdi so bili komunisti, umetniki, pa seveda pijanci. Kljub temu sem odšel v ljubljanske Križanke na šolo za oblikovanje, se tam izučil risarske obrti in skupaj z Rudijem Španzlom občudoval profesorja Toneta Žnidaršiča, ki je zame najboljši slovenski risar vseh časov. Takole je govoril spoštovani profesor: za oceno tri zna najboljši dijak, za štiri znam jaz, za pet pa samo bog. Amen!«
Študij slikarstva je Jože nadaljeval na akademiji za likovno umetnost. Tam seveda niso prav radi videli »izučenih malarjev«, ki so prihajali na akademijo iz Križank, toda šola za oblikovanje je bila vsaj za Trobca dobra popotnica za nadaljevanje slikarske kariere.
»Še posebej ponosen sem na vrhove slovenskega slikarstva, na moje profesorje Gabrijela Stupico, Maksima Sedeja in grafika Rika Debenjaka. Pozneje sem imel možnost nadaljevati študij slikarstva v Parizu. Na počitnicah ob morju sem namreč spoznal francoske oblikovalce avtomobilov, ki so me vabili v to pregrešno privlačno Meko svetovnega slikarstva. Toda nisem se odločil za to. Še danes ne vem, ali sem ravnal prav; včasih se mi zdi, da je to edina stvar v mojem življenju, za katero mi je res žal!«
Pravega slikarstva se Jože nikoli ni prav lotil. Bolj ga je zanimalo grafično oblikovanje.
»Igralci imajo službo v Drami ali kakem drugem poklicnem gledališču. Slikarja pa nihče ne vzame v službo. Atelje je draga stvar. Da lahko prideš v grafično mapo v ZDA, je treba komisionarju odšteti lepe denarce, denimo od 100.000 dolarjev do milijona. Seveda je potem zaslužek velik, a kaj, ko polovico pobere komisionar. Tudi v Jugoslaviji je bilo podobno. Številke sicer niso bile tako vrtoglave, pa vendarle. Na začetku svoje slikarske poti sem se udeležil razstave v Beogradu. Predstavil sem svojo novo figuraliko, za katero je ugleden kritik napisal oceno, ki jo je plačal organizator. Povabljen pa sem bil tudi na obisk h kritiku. Naredil pa sem veliko napako: tja sem prišel brez kuverte in moja nadaljnja usoda je bila zapečatena, vsaj v Beogradu! Tako je to. Vse skupaj je ena sama trgovina. Treba pa je bilo preživeti, zato sem se posvetil grafičnemu oblikovanju. V Jugoslaviji sem bil svoboden umetnik in moram reči, da se je dalo dihati. V Republiki Sloveniji imam status samostojnega kulturnega delavca, pa se ne da dihati. Vsa čast kleparjem, vodovodarjem in drugim - z njimi smo pri davkih in še marsičem drugem veselo izenačeni ... Kakšna pa je naša kulturna politika? Staro mestno jedro v Kranju so obnovili z državnim in evropskim denarjem, v čudovito obnovljena stara stanovanja pa so naselili ljudi, ki so na solidarnostni lestvici dobili največ točk. Narobe svet! Le programi in samo programi so tisto, kar bo staremu jedru obnovilo kulturno življenje, ne pa kitajske in albanske slaščičarne  ...«
Jože Trobec je širši javnosti postal znan leta 1984, ko so njegovega Vučka izbrali za maskoto zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Bosanci pa so poleg srebrnega Jureta Franka posvojili še enega Slovenca - Jožeta Trobca in njegovega Vučka.
Sicer pa je njegova velika ljubezen karikatura. Z njo je Jože vsekakor v vrhu slovenske ustvarjalnosti. Njegovih 196 karikatur v svinčniku na predzadnji strani revije Studio tvori zares mogočen opus. Kljub izbruhu računalništva, digitalizacije in drugih sodobnih umotvorov Trobčeva karikatura še vedno nastaja »na roke«, sicer ne več v svinčniku, pač pa v akvarelni tehniki.
Obe hčeri, Špela slika in ustvarja v Španiji, Neža pa skupaj z očetom goji animacijo in poje, sta poroštvo, da umetnost v družini Trobec ne bo zamrla.


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media