PORTRETI NAŠIH SODELAVCEV
Z Vzajemnostjo sodeluje veliko zanimivih ljudi, ki z bralci vsak mesec delijo svoje misli, znanje in nasvete. Nekateri imajo že dolga leta svoje rubrike, drugi sodelujejo z uredništvom nekaj manj časa. Marsikaterega bralca tudi zanima, kakšna osebnost se skriva za imenom, zato vam jih bomo v prihodnjih številkah predstavili tudi z malo bolj osebne plati.
Slavica Pogačnik – Toličič: Živeti za vrednote
Specialistka klinične psihologije Slavica Pogačnik-Toličič je v svojem dolgoletnem poklicnem delu pomagala številnim mladim ljudem skozi življenje in težave, ki jih prinaša s seboj
Vaše življenjsko vodilo?
Poštenost, ljubezen in sočutje do soljudi. Ob tem me vodi misel A. M. Slomška, da »bogat ni, kdor veliko poseduje, srečen je, kdor malo potrebuje.«
Kako bi se na kratko predstavili?
Slavica Pogačnik-Toličič, upokojena specialistka klinične psihologije, žena, mati in babica.
Kraji na vaši življenjski poti?
Rojstvo, otroštvo, srednje šolanje v Mariboru. Zatem sem bila eno leto učiteljica na osnovni šoli v Mokronogu na Dolenjskem. Psihologijo sem študirala na univerzi v Zagrebu in Ljubljani. Dve leti sem delala v Mariboru kot psihologinja, nato pa vse do upokojitve v Ljubljani.
Čas, ki ste ga preživeli?
Delo in družina so smiselno zapolnjevali moje dosedanje življenje. Dolgega časa nisem in ga tudi zdaj ne poznam. Težko pa se kljub letom sprijaznim, da življenje tako hitro mineva. Sicer pa niso pomembna leta, pač pa to, kako smiselno zapolniš svoj čas. Pred seboj imam vedno motiv, cilj in upanje.
Vaše poklicno delo in dosežki?
Po končanem študiju psihologije sem dve leti delala v Mariboru v Vzgojni svetovalnici kot prva psihologinja na tem področju. Vodja svetovalnice pa je bil ugledni pedagog in pisatelj prof. Gustav Šilih.
Po preselitvi z družino v Ljubljano sem se zaposlila v centralnem otroškem dispanzerju, opravila specializacijo iz klinične psihologije in bila vodja mentalno-higienskega oddelka /MHO/. To je bil prvi tak oddelek v Sloveniji. Zdaj pa je to delo razvejano in ponosna sem, da imamo vsi, ki smo pred pol stoletja orali skromno ledino na tem področju, toliko izvrstnih naslednikov. Hvaležna sem vsem, ki so mi omogočili tudi strokovno izpopolnjevanje v tujini o skrbi za duševno zdravje človeka. Centralni otroški dispanzer je bil tudi demonstracijski center za izobraževanju medicinskih in pedagoških delavcev. S področja razvojne psihologije sem napisala tudi nekaj knjižic ter prispevkov in jih objavila v različnih revijah in časopisih.
Rada sem delala z otroki, saj so najbolj iskrena in igriva bitja. Poglobljeno je bilo tudi svetovanje staršem. Na vse to imam lepe spomine.
Ljudje, ki so pomembni v vašem življenju?
Starši in družina! S področja psihologije pa naš veliki psiholog prof. dr. Anton Trstenjak. Pogovori z njim mi ostajajo v nepozabnem spominu. Njegove knjige vedno znova prelistavam in jih občudujem.
Tri vaše največje vrednote?
Ljubezen, obzirnost, resnica.
Vrednot se je treba učiti že od rojstva naprej in jih tudi živeti. Meni pomenijo tudi pogoj za mir in srečo in so mi življenjsko vodilo.
Če bi imeli možnost, kaj bi spremenili v svojem življenju?
Če bi mi bilo dano še enkrat živeti tako, kot sem, si ne bi želela ničesar spremeniti.
Vaš pogled na prihodnost?
Želim si, da bi se poleg naglega vsesplošnega napredka izboljšali tudi medčloveški odnosi. Za zdaj pa zaznavam napredek zgolj na tehnološkem področju. Več pozornosti bo treba nameniti tudi ohranjanju okolja, saj je sodobni človek močno načel ravnovesje »človek-okolje« in da je deloma celo ogrozil preživetje človeka kot vrste.
Vprašanje samemu sebi?
Naj mi bo dovoljeno, da uporabim misel Kahlila Gibrana: ne reci, »našel sem resnico«, marveč »našel sem drobec resnice«. Ne reci »našel sem pot do duše«, marveč »našel sem pot duše, ki gre svojo pot«. Duša namreč potuje po vseh poteh, ne potuje zgolj v eno smer smeri in tudi ne raste kakor trs. Duša se odpira kot lotos s tisočerimi cvetnimi listi.