Mož mnogih talentov

Mož mnogih talentov

Zgodbe | mar. '10

Prof. dr. Antona Dolenca, dr. med. mnogi poznajo kot zdravnika in slikarja. V svojem poklicu je kot redni univerzitetni profesor, doktor medicinskih znanosti in predstojnik inštitutov za patologijo in sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani ter kot avtor številnih strokovnih knjig in člankov dosegel vrh poklicnega uveljavljanja. Objavil je več kot 500 strokovnih in publicističnih člankov in napisal dve knjigi o medicinski deontologiji.

 Povsem neznano pa je, da je Anton Dolenc vse življenje pisal tudi pesmi. Več kot 2000 jih je nastalo in pred nedavnim je izšla zbirka 150 pesmi z naslovom Harfa v molu, ki jo je prof. dr. Dolenc dopolnil s svojimi skicami. Zbirka je izšla v počastitev njegove 80. obletnice, ki jo bo praznoval letos.
Rodil se je v Rečici ob Savinji, kjer je bil njegov oče znan rezbar in pozlatar. Že kot otrok je gledal in občudoval, kako nastaja umetniško delo.
»Doma sem imel zgled, kako se ustvarja likovno delo. Pri očetu je bilo vse urejeno, vse je delal po načrtu in svojih strogih načelih, ki jih je pridobil na ljubljanski obrtni šoli pri profesorju Repiču za podobarstvo in profesorju Franketu za slikarstvo. Toda živel je na podeželju, na obrobju družbe, imel je razmeroma malo naročil, tako da se je težko prebijal skozi življenje. Zelo zgodaj me je vzel v uk. Še dobro se spominjam, da sem imel kakih pet let, ko mi je dal listič, na katerem so bile odtisnjene različne predloge, in je rekel: 'Riši!' Tako sem bil že v osnovni šoli znan kot dober risar.«
Mama je bila zanj vzgled hišne mravljice ali čebele. Sto stvari je delala in najraje bi jih naredila kar naenkrat. »Od nje sem se najbrž navadil, da sem postal človek, ki dela z veseljem in strastjo, včasih tudi na račun počitka.«
Gimnazijska leta je preživljal v nekdanjem marijanišču, zdajšnjem Dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani. Dolenc tu ni le slikal, pač pa je igral tudi violino.
»V DIC smo živeli napol zaprti kot v kaki vojašnici. Svoj odnos do kulture pa smo si smeli ustvariti čisto po svoje. Izdajali smo hišno glasilo 'Mi mladi', imeli smo stenski časopis, kjer sem bil ilustrator, sodeloval je moj prijatelj Lojze Kovačič in številni drugi, denimo Janez Menart, Ciril Zlobec, ki je svoje pesmi recitiral vsako soboto, ko smo imeli plesno prireditev z dekleti iz sosednjega internata - Doma Anice Černejeve. Seveda sem igral v dijaškem ansamblu in užival ob popularni glasbi tistega časa. Mnogi takratni dijaki so postali imenitneži slovenske poezije in kulture. Najbolj skrivnosten od vseh pa se mi je zdel Dane Zajc, s katerim nisva bila zgolj znanca, pač pa tudi prijatelja vse do njegove smrti. Ob tem velikanu slovenske poezije sem se zmeraj počutil le kot precej sproščen Slovenec.« Zato mu je posvetil čudovito pesem, ki priča o njunem prijateljstvu, objavljena pa je v že omenjeni pesniški zbirki.
Dolenčevi dijaški prijatelji so pričakovali, da se bo vpisal na likovno akademijo ali da bo morda študiral glasbo. Pa ni bilo tako. Vpisal se je na medicino.
»To so napake, ki se v življenju zgodijo človeku. V peti gimnaziji me je doletela tudi petošolska ljubezen. To je bilo dekle iz delavske družine v ljubljanskih Mostah. Ko sem začel hoditi z njo, sem imel naenkrat polna ušesa medicine. Ona in njen brat sta kasneje oba postala zdravnika. Jaz pa sem imel slab zgled pri očetu, saj sem videl, kako težko smo se prebijali skozi življenje, zato se nisem upal odločiti za študij likovne umetnosti. Sošolca Jože Stabej in Janko Kos sta me prepričevala, da bi se vpisal na komparativno književnost, kar mi je tudi ležalo, a dokončno sem se odločil za medicino. Videl sem, da je to lep poklic, ki koristi ljudem, kot je to počela moja mama, ki je bila diplomirana babica. Medicina zahteva vsega človeka in ga tudi izpolni. Ni mi žal, da sem se tako odločil.«
Čeprav se prof. dr. Dolenc ni odločil za študij slikarstva, pa je vse življenje slikal. Ustvaril je velik opus slikarskih del, s katerim je v slovenski likovni umetnosti navzoč že pet desetletij. Imel je več sto samostojnih in skupinskih razstav. V svojih delih se je poglabljal predvsem v dve temi. Slikal je človeka, prikazoval njegovo stisko, bedo, a tudi lepoto. Znal je upodobiti njegovo delo, se poglabljal v življenje ribičev, mornarjev, prodajalk in čakajočih žensk. Vseskozi je z občudovanjem slikal gracilnost žena in deklet, a vedno na samosvoj, ekspresiven in zanj prepoznaven način. Druga tema slikarja Antona Dolenca pa je krajina. Poglabljal se je v urbano strnjeno pozidavo obmorskih naselij in njihovo preraščanje v brezdušno razčlovečenost velikih mest. Tako ne preseneča, da so ga 1966. leta sprejeli v Društvo slovenskih likovnih umetnikov.
»To je bila zame velika čast. Postopek sprejema v društvo je bil na visoki ravni. Na domu me je obiskala komisija velikih mož slovenskega slikarstva, ki si je ogledala moja dela. Sestavljali so jo Zoran Didek, Božidar Jakac, France Mihelič in Maksim Sedej. Šele potem, ko so proučili moja dela, so me sprejeli v DSLU. Še zdaj se spominjam, da je Jakac rekel: 'Roke so pomembne pri človeku, ta fant pa zna risati roke.' To mi je pomenilo skoraj toliko kot diploma na medicini. In še danes me v slikarstvu prvenstveno zanima človek, njegov obraz in njegove roke, saj iz rok, iz dela raste človek. In ker sem prišel iz socialnega obrobja, je tudi socialna tematika tista, ki me je pritegnila. Zame je človek velik, zato ga obdelujem v figuraliki, ekspresionistično, razpotegnjeno, z velikim rokami, z malo manjšimi glavami in z značilnimi oblačili. Tako se na mojih slikah vrstijo figure od ribičev do hlapcev Jernejev, ki sem jih skušal upodabljati zadnjih štirideset let. Morda pa je bila moja želja postati član DSLU povezana tudi z mladostnim prestižem. Morda sem mislil: če je oče podobar, sem lahko jaz član DSLU, če je mama babica, sem lahko jaz zdravnik. Morda je bil to obračun s prejšnjo generacijo.«
Zelo težko pa si je predstavljati človeka, ki je v mladosti slikal, igral na violino, bil vajen nastopanja, celo tekal na predavanja, ki je dosegel vrhunsko potrditev svoje strokovnosti, je pa hkrati tako sramežljiv, da svojih pesmi ni pokazal javnosti, čeprav jih že desetletja dolgo pisal. »Enostavno tega nisem razglašal. Pisal pa sem veliko in rezultat tega je kar zajeten opus. Najprej je nastajal na listih, potem sem dal to pretipkati, uredil v zvezke in se še sam čudil, da se je nabralo toliko pesmi.«
In če so Dolenčeve slike ob vsem opisanem tudi polne živih barv, s katerimi je nadomeščal temne lise, ki so ga prebadale v napornem dolgoletnem delu, ko se je srečaval s smrtjo, so morda zanj tudi izhod, potešitev in katarza. Zato bi morda kaj podobnega pričakovali tudi od njegovih izpovednih pesmih, a ni tako. Anton Dolenc pojasnjuje:
»Smrt je bila moja delodajalka. Vsak dan sem se srečal z ljudmi, ki so za vedno odšli. Ob svojem delu sem doživel marsikaj, izvedel za največje tragedije, za največje nesreče. Ob tem se je v meni porodil občutek sočutja, žalosti, razočaranja. In treba se je bilo izprazniti, na določen način pozabiti na vse hudo. Toliko bolj, ker sem vedel, da bo naslednji dan prinesel nove žalosti, samomore, nezgode, ki spremljajo ljudi na njihovih poteh in jim predčasno jemljejo to, kar pravzaprav nima cene, življenje, pa čeprav vemo, da je vsak, ki se rodi, obsojen na smrt. Vse hudo je bilo treba iztisniti iz sebe, pozabiti. Ne nazadnje vem, da v čakalnici smrti vsi pridemo na vrsto. Lepo pa je, če živimo prav in zadovoljni. Kako to doseči, je odvisno predvsem od nas samih, če smo dovolj čvrsti, da se zoperstavimo vsemu, kar nas ogroža, zavaja ali preizkuša. Če nam uspe, lahko v miru zaspimo in si rečemo: spet je minil še en lep, poln in uspešen dan.«


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media