ANKETA: Bi šli v dom starejših?
V domovih za starejše že dolgo ne dobiš le hrane in potrebne nege, če jo seveda potrebuješ, pač pa ti tudi vse operejo in zlikajo, stanovalci lahko v domu pojejo, plešejo, pletejo, telovadijo, gledajo filme, hodijo na izlete, se udeležujejo razstav, pevskih in gledaliških nastopov in še marsičesa. Ker vemo, da mnogi seniorji, čeprav težko živijo sami, nočejo niti razmišljati o selitvi, smo nekaj znanih osebnosti vprašali, ali se bodo, ko bodo starejši, odločili za odhod v dom.
Mojca Senčar, zdravnica in predsednica Europe Donne: »Ko bo čas, bom šla v dom tudi zato, ker so moji otroci še mladi in jih ne želim obremenjevati s svojo morebitno onemoglostjo, pa tudi zato, ker imajo pravico, da živijo svoje življenje. Domovi so potrebni, saj nudijo varnost, družbo, ustrezno oskrbo in nego. Najraje bi stanovala v domu v Trnovem v Ljubljani, v svoji sobi s kopalnico.«
Danica Simšič, predsednica Spominčice – slovenskega združenja za pomoč pri demenci: »Želim si, da bi čim dlje polno in ustvarjalno živela. Sem pa prepričana, da bom, če bo le mogoče, šla v oskrbovano stanovanje, ko bom še vitalna. Da si ustvarim nov krog prijateljev in da se bom lahko posvetila stvarem, ki me že od nekdaj zanimajo, a zdaj zanje nimam časa. Z domom, kjer je moja mama, imam dobro izkušnjo. Tam se vedno kaj dogaja, če hočeš, pa imaš svoj mir.«
Manca Košir, profesorica in novinarka: »Zagotovo bom odšla v dom, ko bom stara, ker želim biti med ljudmi. Poleg tega nočem obremenjevati svojih otrok in vnukov. Naj živijo svoje življenje in naj me obiščejo, kadar jim bo poželelo srce. Resda še ni takih domov, kot bi si jih sama želela, zato bom še malce počakala z odhodom. Potem se bom pa prijavila s prijateljico, s katero sva že dolgo dogovorjeni, da se bova v istem domu skupaj starali«.
Bojan Emeršič, igralec: »Kakovost domov starejših občanov je največkrat odvisna od vodstva in osebja, zato so nekateri bolj, drugi spet manj prijazni. Ko se je moj kolega Polde Bibič odločil za življenje v domu, smo se njegovi kolegi veliko pogovarjali o tej odločitvi in jo podprli. Tudi sam bi odšel v dom, če bi ostal sam in bi mi možnosti to dopuščale. Ko bi začutil, da sem svojcem v breme, bi jih želel razbremeniti. Potem bi hodil še ven nastopat, če bi me povabili.«
Ana Kranjc, profesorica in soustanoviteljica univerze za tretje življenjsko obdobje: »Že zdaj slabo vidim, ker pa mi na starost grozi slepota, bom seveda morala v dom, saj nisem vajena živeti v temi. Ko bom presodila, da ne morem več skrbeti zase, se bom brezpogojno odločila za selitev. S tem si bom izboljšala kakovost življenja. V domu se lahko vključiš v številne dejavnosti, povabiš, kogar hočeš, in razbremeniš otroke. Zaskrbljujoče pa je, da mnogi upokojenci ugašajo v pasivnosti in nič ne počno.«
Marija Ilijaš Koželj, ginekologinja: »Dobre in slabe strani domov za starejše občane sem imela priložnost spoznavati, ko sem obiskovala mamo, ki je zadnjih deset let življenja preživela v domu. Ne znam si predstavljati, da bi pri vseh svojih obveznostih bolje poskrbela za mamino varnost in družbo. Dokler bom lahko sama skrbela zase, zagotovo ne bom šla v dom. Mislim pa, da bi se v prihodnje morali domovi preoblikovati in prilagoditi generaciji upokojencev, ki prihaja.«
Marija Triplat, predsednica Lions kluba Barje v letu 2008-2009: »Res je, da domovi starejših niso več to, kar so bili. Žal pa si modernejših in udobnejših domov zaradi visokih cen in nizkih pokojnin ne more privoščiti vsak upokojenec. Sama bi se odločila za bivanje v domu šele takrat, ko ne bi več mogla skrbeti zase. Od svojih najbližjih ne pričakujem pomoči, saj imajo sami veliko obveznosti, pa tudi vsak ima pravico živeti svoje življenje. V bistvu bi dom jemala kot hotel, ki mi nudi vso oskrbo.«
Nataša Kelhar, samostojna kulturna delavka: »Do doma nimam nobenih predsodkov. Vendar želim, če mi bo zdravje le dopuščalo, aktivno preživeti starost v hišici na podeželju, kot je bilo to dano moji stari mami. Rada bi sama skrbela zase, kolikor dolgo bi se dalo, tako kot moji stara mama in mama, ki še vedno, pri triinosemdesetih, skrbi zase. Zato pa je treba živeti zdravo, se veliko gibati in na življenje gledati skozi rožnata očala.«
Magda Žezlina, mariborska varuhinja bolnikovih pravic: »Na to, da bi šla kdaj v dom za starejše občane, res še nikoli nisem pomislila. Imam sina, na katerega lahko računam, da bo poskrbel zame, če ne bom mogla sama, in še hčer, na katero se prav tako lahko zanesem. Mislim, da mi v dom za starejše ne bo treba.«
Darko Kranjec, predsednik SMS - Zeleni: »Če bi dom potreboval, bi se odločil za selitev. Menim, da domska oskrba omogoča druženje v krogu vrstnikov, omogoča socialne stike, razbremenjuje svojce in nudi vse potrebne storitve. Potrebno pa bo več narediti za odpravo negativnih stereotipov o domovih in poiskati tudi druge oblike pomoči za starejše. Pri tem je treba delovati v duhu medgeneracijskih povezav. Pa tudi domovi bi morali postati bolj prijazni do starejših!«
Mateja Kožuh Novak, zdravnica in predsednica ZDUS: »Prostovoljno se ne bi odločila za življenje v domu starejših, razen seveda tedaj, ko bi nujno potrebovala oskrbo. Menim, da je domsko varstvo le izhod v sili. Če pa bi že šla v dom, bi želela biti sama v sobi. Zagovarjam oskrbo na domu, ker je bolj osebna in prijaznejša, saj ostajajo ljudje tam, kjer so vse življenje živeli. Prav pa bi bilo, da bi vsak upokojenec imel toliko denarja, da bi si lahko plačal oskrbovalnino v domu starejših ali pa pomoč na svojem domu.«
Lilijana Kornhauser Cerar, zdravnica v ljubljanski porodnišnici: »Imam dobro izkušnjo z bivanjem svoje tašče v domu na Taboru in bi v primeru, da ne bi mogla skrbeti sama zase, zanesljivo postala stanovalka doma, seveda, če bi mi spričo dolgih čakalnih vrst uspelo najti prosto posteljo. Tako bi bilo poskrbljeno ne le za mojo varnost in oskrbo, ampak za normalno življenje sinov in njunih družin. V domu je obilo možnosti za pestro življenje.«
