Babice in dedki: svet skozi otroške oči
Otroci vidijo svet s svojimi očmi in včasih nas njihova zapažanja prav presenetijo. Zato bomo veseli, če nam boste poslali domislice svojih vnukov ali pa njihove likovne in literarne mojstrovine. Tokrat objavljamo dva spisa in risbici na temo staranja in starosti, ki so bili nagrajeni na 9. festivalu za tretje življenjsko obdobje.
Ko bom star, bom …
Oh, težko vprašanje. Kar dolgo sem moral o tem razmišljati. Zdaj sem star 11 let, kdaj pa bom sploh star in koliko moraš biti star, da si star?
O vsem tem sem se želel z nekom pogovoriti. Žal nisem izbral primernega trenutka, ker nihče v družini ni imel časa, da bi o tem govoril z menoj. Vsi so od mene starejši, to pomeni, ko si star, nimaš časa. To je bilo moje prvo spoznanje, drugo pa je to, da bom moral o tem razmišljati sam.
Ko bom star 17 let kot sestra Anja, bom moral razmišljati o svojem poklicu. Želim postati kuhar in planinski vodnik. Vendar mislim, da takrat še ne bom star.
Ko bom star toliko, kot sta moj očka in mamica, bi želel biti tak, kot sta onadva. Imel bi svojo družino in otroke, za katere bi skrbel in jim pomagal. Poiskati si bom moral ženo, kar pa ne bo lahko. Hodil bom v službo in skrbel za domača opravila. Rad bi živel na Gorenjskem, da bi lahko občudoval gore.
A tudi onadva še nista stara, torej moram razmišljati še naprej. Kdaj bom toliko star, kot sta moj dedek in babica? To bo čez 65 let. Oh, ne znam si predstavljati, kdaj bo to.
Želim pa si, da bi bil tudi jaz dedek in bi imel tako ženo, kot jo ima moj dedek. Zelo bi pazil, da je ne bi jezil, ker so babice zelo občutljive. Rad bi bil točno tak dedek, kot je moj. Skrbel bi za vnuke in jih spremljal v šolo. Imel bi jih zelo rad in rad bi jih imel veliko. Pripovedoval bi jim zgodbe iz svojega otroštva, pazil nanje, ko bi bili še majhni, in se z njimi igral.
Vsako nedeljo bi šel k maši, po kosilu malo zadremal in popoldne odpeljal babico na izlet. Hodil bi v gore in na sprehode. Nosil bi klobuk, če bi težko hodil, pa bi imel palico. Rad bi živel v hiši skupaj s svojimi vnuki. Pozimi bi skrbno kuril, da bi bilo toplo vsem v hiši. Želel bi si, da bi dolgo živel in me bi imeli vsi tako radi, kot imam jaz rad sestro Anjo, svoje starše, dedka in babico.
Žan Onuk, 6. razred, OŠ Šentjanž pri Dravogradu
Ko bom stara, bom …
Naj se vam predstavim. Sem Teja. Stara sem 65 let in sem upokojenka. Živim v hiši na deželi. Ko sem še hodila v službo, mi je čas hitro tekel. Ker pa sem samska, sem postala osamljena. Dnevi mi počasi minevajo in se vlečejo. Sklenila sem, da ne bom vsega življenja zapravila za posedanje in pospravljanje po hiši. Vpisala sem se v tečaj angleščine. Tam sem spoznala veliko prijetnih ljudi. Postali smo prijatelji, zato smo se začeli dobivati tudi tedaj, ko ni bilo tečaja. Hodili smo na kavice, v kino, v gledališče in tudi na večerje. Kar naenkrat nisem imela več časa za posedanje in dolgočasenje. Zelo smo se zabavali. Prišel je čas izpita in s tem tudi konec tečaja. Skupaj smo šli na večerjo in se tam dogovorili, da bomo šli na zasluženi enotedenski izlet v London. To se je res zgodilo. Čez nekaj dni sem že pripravljala kovčke in se odpravljala na letališče, kjer nihče ni manjkal. V Londonu smo se imeli čudovito. Z enim od sošolcev sem se še posebej zbližala. Ko smo prišli domov, smo naše prijateljstvo nadaljevali. Z gospodom, s katerim sva se zbližala, sva se čez nekaj časa poročila. Živiva v moji hiši na deželi in uživava mirno življenje.
Nauk te zgodbe je, da za ljubezen ni nikoli prepozno in življenje lahko uživaš tudi na stara leta.
Lara Hana Maček, OŠ Preserje
Matic Blazina, vrtec Vodmat, Ljubljana
Babica Cirila Katrašnik pa nam je poslala pesmi svojih dveh vnukov. Napisala je, da sta jo navdušili in spodbudili k razmišljanju. Morda navdušijo še koga ...
Žalost
Včasih se zgodi,
da prijateljstvo
se izgubi.
Solze tečejo navzdol,
nosek smrka,
joj, joj, joj!
Dolge so poti,
da prijateljstvo
se spet nazaj dobi.
Kristina Čop, 4. razred OŠ Zg. Gorje
Samota
Samota je vedno sama.
Sama v hiši, sama v šoli.
Sama je tudi povsod drugod.
Nekaterim je samota všeč,
nekaterim pa ne,
ker se najraje zapira sama vase.
Odpre se le določenim ljudem,
ki jih raje sama izbira.
Taka je samota.
Luka Čop, 7. razred OŠ Zg. Gorje
