Naše legende: Simona Juvan

Zgodbe | maj '10

Čas, v katerem živimo, je čas motenih čustev. Latinska beseda utilitarismus, po mnenju upokojene radijske napovedovalke Simone Juvan, zaznamuje ta čas. Pomeni pa načelo koristnosti, po katerem so merila človekovega delovanja korist in sreča, pa tudi težnja, da pri vsaki stvari dosežeš osebno korist.

»Strašno rada se spominjam starih časov. Ti spomini so trden temelj in so mi v pomoč, ko mi je hudo. Rosna leta so mi tekla na kmetiji v Ratečah, kjer se je govorilo v ziljskem narečju. Oče, gozdarski inženir, in mama, učiteljica, sta bila z dekretom poslana na službovanje v Nazarje v Savinjsko dolino, kjer sem se tudi rodila. Za kak mesec ali dva so me posodili starim staršem v Rateče, kjer pa sem ostala do drugega razreda osnovne šole.«

Starša sta se potem ustalila v Kranju. Rada se spominja svojih gimnazijskih profesorjev, še posebej profesorja Petrača. Znameniti Kropar je pozneje postal eden glavnih fizikov ameriške vesoljske agencije NASA. Simoni, ki ji je bila matematika dnevna in nočna mora hkrati, je prisodil oceno 3. To pa ji je takrat pomenilo, da drugih, večjih težav v življenju ni več!

Življenje ste tako rekoč posvetili radiu!?

»Tako je. Moje delo ni bilo le služba radijske napovedovalke, bilo je način življenja. Nekoč sem že povedala: radio in jaz sva kot stara zakonca. Tako dobro se poznava, da lahko molčiva, ne da bi bila v zadregi; dobro veva, kaj kdo misli in ali sploh kaj misli, kdaj misli, kako misli. Nama ni treba več misliti, ker drug o drugem vse veva. Seveda pa ne veva vsega, ker drug o drugem vsega nikoli ne izvemo. Nekoč sem nekje prebrala, da mož in žena, oba naslonjena na isto blazino, vendarle sanjata različne sanje.«

Rdeča lučka na mikrofonu v studiu pomeni neposredno zvezo z nekom nevidnim, pogovor z neznanimi poslušalci!

»Da, čeprav zame to nikoli niso bile poslušalke ali poslušalci. To je bila vsaka poslušalka zase in vsak poslušalec zase.«

Ali imate rade svoj materni jezik?

» Ne le za ljubezen, pri meni gre preprosto za zasvojenost. Starši in stari starši so me tako vzgojili. To je jezik mojih prednikov, to je jezik mojega, vašega, našega in ne vem še čigavega Trubarja. Ta jezik me določa. V tem jeziku lahko povem čisto vse, kar čutim, kar mislim, kar se z menoj dogaja, kar bi rada sporočila. Ni besede, ki bi mi manjkala in bi jo morala iskati v kakem tujem jeziku. Slovenščina ni le lepa, je najlepša. Ne le zaradi Prešerna, tudi pisatelj Andrej Hieng je pisal v takem jeziku, da me je ob branju spreletaval srh ... Pa mnogi drugi tudi.«

Drznost upati si več, je danes slogan novodobnih radijskih govorcev!?

»Če je to povezano z zrnom soli, če je duhovito, je to v redu. Žal pa je vse preveč čvekanja zgolj zaradi čvekanja. Vsak tak govorec in duhovitež bi se moral pogledati v ogledalo in takoj oditi. Sicer se to zgodi samo po sebi, le velikokrat prepozno!

Nekoč, no, ne tako zelo nekoč, je govorec sedel za mikrofon, pripravljen s pomočjo svojega znanja, pa tudi z urednikovimi navodili in lektorjevimi napotki ali morda z nasveti starejšega kolega. Danes pa mladenke in mladeniči, z diplomami v žepu, a žal premalo opismenjeni, rinejo v oba elektronska medija. Toda ne kamera ne mikrofon ne odpuščata. Ni ga še bilo junaka, ki bi ju prinesel okoli!«

Ste pri svojem delu šli kdaj čez rob?

»Tudi to se je zgodilo. Bilo je v tistih časih, ko je rajnka SFRJ že pošteno pokala po šivih, le da mi tega še nismo dobro vedeli. V enem od slovenskih časnikov sem prebrala, da tiskani mediji v Beogradu v svojih športnih rubrikah vztrajno pišejo Kopar namesto Koper. Časnik zaključuje z mislijo, kako bi bilo, če bi mi slavnemu nogometnemu klubu Crvena zvezda rekli Rdeča zvezda. Torej tistega dne je morala biti postavitev zvezd in sonca v sozvočju z mojo umestitvijo v vesolju. V moji glavi se je nekaj posvetilo, reklo je klik in pri branju športnih novic je bil izid na nogometni tekmi Rdeča zvezda - Partizan 2:1.

Tisti hip mi je bilo jasno, da sem šla čez rob. Takoj za tem me je klical Marjan Lah, ki je pripravljal športna poročila za osrednji TV Dnevnik, ali sem morda imela to tudi tako napisano ... Za kratek čas so me umaknili od mikrofona in mi na snemanjih gledali čez ramo, kaj berem. Potem pa se je vse skupaj poleglo.«

Društvo radijskih napovedovalcev je lani Simoni Juvan podelilo kristalni mikrofon za življenjsko delo.