Ljubiteljski arhivar

Zgodbe | maj '10

Alojz Zavrl iz Srednjih Bitenj že desetletja zbira dokumente o zgodovini kraja ter o življenju in delu sokrajanov. Omari s predali, v katerih so kuverte z več kot 1200 gesli in arhiviranimi članki pravi kar » moj internet«.

V šestdesetih letih je bil devet let direktor podjetja Kovinar v Struževem, ukvarjal pa se je tudi s politiko. Ko se je podjetje združilo s podjetjem TOSO in je nastal IKOS, se je VK finomehanik, ki je ob delu dokončal še srednjo ekonomsko šolo, poslovil od direktorskega položaja. A ni odšel iz podjetja, ampak je ostal ter pomagal izpeljati posel za vzhodnonemški tekstilni inženiring, ki je tudi z njihovimi posodobljenimi previjalnimi stroji opremljal tekstilne tovarne v manj razvitih državah, v Braziliji, Tuniziji, Egiptu, na Cejlonu itd. Bili so sicer najmanjša, le 120-članska tovarna tekstilnih strojev v nekdanji državi, ki pa je v celoti izpolnila vse, kar je obljubljala, obuja spomine zdaj že triinosemdesetletni Lojze.

V njegovi kuhinji s pogledom na očetov čebelnjak, za katerega zgledno skrbi nečak, so vsa pisarniška pomagala na točno določenem mestu. Vsak dan si najprej vzame dve uri časa za temeljit pregled časopisa, iz katerega izbere članke in jih razvršča v kuverte, ki so razvrščene po predalih. »To je moj internet,« označi zbrano v omari. Gesla so z drobno pisavo natančno popisana po abecednem redu.

Regres za kraljeve dinarje

»Od mladih nog so me zanimali papirji v arhivih. Brezplačno delo arhivarja je med tistimi konjički, ki mi zapolnjuje čas po upokojitvi. Rad pregledujem in urejam različno stare dokumente. Zadovoljen sem, da sem skoraj v celoti poskrbel za arhiv tekstilne tovarne Tezo, na katero me veže kar nekaj spominov. Šest let sem ob sredah urejal in proučeval v Gorenjskem muzeju več kot 2500 pisem, razglednic in dopisnic učiteljske družine Bregar. Gradivo je tudi izjemen dokument o I. svetovni vojni. Doma sem odkril bogato zbirko dokumentov o naši družini od 19. stoletja dalje. Zdaj se pripravljam, da bom uredil arhiv KS Bitnje in popisal razvoj lokalne samouprave. Sem še edini, ki sem v njenih organih sodeloval od 1945. leta in imam shranjene tudi vse dokumente. V veliko zadoščenje mi je, da sem poznal zelo razgledano Marijo Šifrer iz Žabnice in da sem pregovoril njenega sina, da je ohranil ta arhiv. Tudi v Žabnico sem se velikokrat peljal s kolesom, kjer sem uredil 14 map gradiva, ki ga zdaj proučuje kustodinja mag. Tatjana Dolžan Eržen. Opažam, da ljudje, pa tudi kolektivi ne arhivirajo dokumentov in da jim je le malo mar za lastno preteklost,« je nekako razočaran.

Alojz Zavrl je že 27 let vdovec. Vsak konec tedna pa ga obiščejo hčerke Jana, Metka in Mojca, ima tudi šest vnukov in pet pravnukov. Ob pogledu na skupinsko sliko na steni se spomnijo izleta z avtobusom, ki jim ga je pripravil na svoj 80. rojstni dan. Nekdaj je izlete pripravljal za bitenjske krvodajalce, ki jih je tudi vodil od leta 1970 pa skoraj vse do svoje upokojitve. Po vojni je ustanovil krajevno knjižnico, ki jo zdaj vodi hčerka Mojca, krajani pa so mu podelili častno članstvo. Med krajani je vpeljal spoštljiv odnos do knjižne dediščine. Če kdo ne želi več imeti doma določenih knjig, jih lahko prinese kar k njemu, da jih nato odda v knjižnico. V svoji knjižnici pa ima več kot tri tisoč knjig.

Veliko let je posvetil tudi numizmatiki. Nekoč je dal kar ves regres za nakup nekdanjega jugoslovanskega bankovca za deset tisoč dinarjev, ki pa zaradi II. svetovne vojne sploh ni prišel v obtok. A ker v družini ni bilo posebnega zanimanja za njegovo numizmatično zbirko, jo je izročil Gorenjskemu muzeju.

Lojze pravi, da po bolezni ne more več tako intenzivno delati kot prejšnje čase, a bo kljub temu uredil krajevni arhiv. Ugotavlja pa, da se starejši moški radi zasedijo, zaležijo ali celo zapijejo, medtem ko se ženske zanimajo za vse, hodijo na izlete, sodelujejo v krožkih, skratka, so vsestransko dejavne.