Zavarovana gizdalinka

Prosti čas | maj '10

Med posebnostmi slovenske flore se pomladi šopiri močvirski tulipan, a rastlino včasih imenujejo tudi gizdava logarica in še kako drugače. Vsaj pomladi potrebuje veliko mokrote in zaradi izsuševanja mokrišč je pri nas čedalje redkejša in je tudi z zakonom zavarovana.

Zato nam ne bi smelo priti niti na kraj pameti, da bi to rastlino v naravi trgali ali izkopavali. V prodaji je dovolj v vrtnarstvih pridelanih čebulic, ki jih ponujajo kot mešanico v vrečki. Iz take vrečke sem neke jeseni posadil čebulice doma v vrtu in eden od pridelanih cvetov je na sliki. Slovenska imena za to rožico so ob omenjenih še kockarica, lugovski cvet, pirhki in podobno. Med Nemci je znana kot Kiebitzei (tako marogasta naj bi bila jajca pribe, ptiča močvirskega okolja) ali kot Schachbrettblume po kvadratkastem vzorcu šahovnice. Menda naj bi temu primerno mesto imela tudi na sosednjem Hrvaškem, kjer se njen cvetni vzorec zrcali celo na državni zastavi.

Za botanično razgledanost je dobro vedeti, da je močvirska logarica (Fritillaria meleagris) skupaj s precej podobno gorsko logarico (F. tenella) edini predstavnik svojega rodu v naši flori. Le upamo lahko, da jo bo spoštovanje paragrafov (vrsta je zavarovana od leta 1949) obvarovalo pred dokončnim iztrebljenjem. Močvirska ali gizdava logarica je najpogostejša na Ljubljanskem barju, posamično pa naletimo nanjo tudi v porečju Pesnice, Polskave in Ledave. Na vrtu je logaricam všeč obrobje tolmuna, kjer že rastejo kalužnice in kamor sodijo tudi japonske perunike. Soseščina vrtnega bajerja naj ima neprepustno dno, na katerem se ustavlja iztekajoča se voda, ki se preliva čez rob “velike luže”. Čebulice so brez oplutenele lupine in jih zato ne smemo pustiti presušiti. Če je že treba, jih hranimo v šoti ali pesku, sadimo pa jih jeseni za 3 do 4-kratno debelino čebulice globoko. Med splošnimi vrtnarskimi pravili je to izjema, ki jo moramo upoštevati. Pomladno izkopavanje in presajanje v cvetu je za rastline tudi v vrtu zelo moteče, saj je presajanje možno šele po cvetenju, ob koncu rasti, ki se konča maja do junija. Logarice naj ostanejo več let na enem mestu, pri presajanju pa drobne čebulice lahko ločimo od tistih v cvetni velikosti. Razmnoževanje s semenom je za domačo rabo nekoliko preveč zahtevno.

Perunike in orlice

Boljše barvne kombinacije, kot je modra z rumeno, skoraj ne najdemo. Prav to pa je mogoče v vrtu pričarati z orlicami in bradatimi perunikami, ki cvetijo hkrati v najlepših majskih tednih. Za orlice (Aquilegia) je znano, da glede partnerstva niso čisto nič čednostne in zato je potomstvo vedno tvegana loterija. Po barvi in višini enotne sestoje dosežemo le s setvijo precej dragega semena hibridnih sort, znanih kot F1. Zato pa sami izbiramo barve in vse druge sortne lastnosti iz mavrične pestrosti perunik. Rodovno ime Iris namreč še iz časov antične grške mitologije pomeni mavrični obok. Zato pa sodobne sorte spet in spet dokazujejo skoraj neskončne možnosti genske kombinatorike. Pri bradatih perunikah že zdavnaj ne poznamo samo rumenih in modrih cvetov, temveč se navdušujemo še nad mnogimi drugimi odtenki in barvnimi kombinacijami. Posebno cenjene so novejše sorte z rožnatimi cvetovi ali pa z intenzivno oranžno-rdečo bradico. Nekaj prav posebnega so »vesoljčki« (po angleško jim rečejo space age irises), pri katerih se bradica podaljšuje v rožiček ali v žličast izrastek. Vsekakor so žlahtnitelji perunik v svetu in pri nas v zadnjih desetletjih barvno in oblikovno zelo napredovali. Zares, v mednarodnem registru sort imamo skoraj dva ducata slovenskih sort perunik! Če orlice vedno sejemo, perunike vedno množimo z razsajanjem korenik. To lahko izjemoma storimo tudi ob cvetenju, čeprav je bolje počakati nekaj tednov, da se nove korenike okrepijo. Če se orlice zadovoljijo tudi s polsenco, pa bodo perunike cvetele le na polno osončeni gredici.

Zlato rumeni divjakovec

Slovensko ime te trajnice spominja na podivjanost, agresivnost in invazivnost. V resnici pa je to prav prijetna in udomačena vrtna rastlina, ki s svojimi koškastimi socvetji morda spominja na arniko ali na nižjo travniško rastlino z imenom primožek. Tri vrste divjakovca so domače kar po vsem subalpinskem in alpinskem pasu Slovenije. Zelo lep je velecvetni divjakovec (Doronicum grandiflorum), ki se z višino rasti prilagaja življenjskim okoliščinam. Lahko ga je le za 15 cm, drugod spet seže pol metra visoko. Tolikšno višino bi namerili tudi v vrtu, kjer je posebno razširjena vrsta kavkaški divjakovec (D. caucasicum). Nekatere vrste v naravi cvetijo visoko pod gorskimi vršaci šele julija in avgusta, v vrtu pa skupaj s druščino čebulnic že maja. Divjakovec ima v tleh kratke, plazeče korenike, ki ostajajo zanesljiv ohranjevalec življenja v pozni poletni vročini, ko izgine večina listov in so cvetna stebla že zdavnaj suha in odmrla. Maloštevilčne sorte se med seboj neznatno razlikujejo, ena med njimi ima celo polnjene cvetove V naravi naseljuje ustaljene nanose grušča ter kamnite trate, redkeje skalne razpoke apnenčastih skeletnih tal. Nikoli ga ne najdemo v silikatnih masivih. To pomeni, da se tudi v vrtu dobro počuti zraven drugih kalcifilov, rastlin, ki skoraj ne morejo brez apnenca in bazične talne reakcije.

Domači in japonski jetrniki

Pošteno je, da niti na sedmograškega ne pozabimo. To bi bile tri najpomembnejše vrste in o nekaterih izstopajočih sortah mi s tanjšimi denarnicami lahko le sanjamo. Zato pa na pomlad barve preprostejših različkov tembolj razveseljujejo vrtnarjevo srce. Ob pogostem modrem jetrniku (Hepatica nobilis) imam tudi sam v vrtu še enojnocvetni najdenček v rožnati barvi ter polnjenocvetno temnorožnato sorto 'Rubra Plena'. Tudi bolj velikocvetni sedmograški jetrnik (H. transsylvanica) jim dela družbo in razrasla skupina je vse poletje prepoznavna po zaokroženo deljenih trikrpih listih, naš domači pa ima prišiljene konice. Japonski jetrniki so botanično le podvrsta navadnega, vendar so ljubitelji vzgojili množico zanimivih cvetnih oblik in barv. Te sorte je mogoče razmnoževati izključno z deljenjem po cvetenju in cena posamezne sadike se giblje nekako od dvajset pa vse do dvesto evrov.

Doma pripravim za nove sadike jetrnikov mešanico iz listovke, vrtne prsti in apnenčastega peska, saj v takem okolju rastejo tudi v naravi. Tudi setev rožnatocvetnih jetrnikov se mi je dobro obnesla in velik del potomcev se pojavlja v nežnih rožnatih odtenkih. Problem je le v tem, da staro in presušeno seme sploh ne kali, zato izvedenci priporočajo setev vsaj 48 ur po nabiranju.