Kjer (še) bruhajo vulkani - Islandija

Prosti čas | maj '10

Po gospodarskih težavah in devalvaciji islandske valute nam je postala ta otoška država veliko dostopnejši cilj. Otok je najbolj enostavno raziskovati na organiziranih izletih turističnih agencij ali z najetim avtomobilom. Spričo redke poseljenosti kaže razmisliti tudi o kampiranju, saj je kampov več kot dovolj.

Med potepanjem po otoku je treba računati s pogostim vetrom in dežjem. Na Islandiji poznajo celo »vodoraven dež«, saj zaradi močnega vetra dežne kaplje nosi naokrog vodoravno, tako da lahko kar pozabite na dežnik! Vreme je res sila spremenljivo. Tudi v poletnih mesecih se lahko v manj kot uri izmenja prav vse: sonce, megla, grozeči oblaki, dež in z malo smole tudi sneg. Nič čudnega, da se na Islandiji ves čas sprašujejo, kakšno bo vreme. Precej natančna vremenska napoved je k sreči ves čas na voljo na svetovnem spletu, pa tudi obveščenost s pomočjo radijskih postaj je zelo dobra.

Glavna, blizu 1500 kilometrov dolga cesta okoli otoka je na mnogih predelih makadamska, a lahko prevozna. Kljub temu domačini premorejo veliko terenskih avtomobilov, saj jim v zimskih razmerah pride štirikolesni pogon zelo prav. Še zlasti v redko naseljeni notranjosti, kjer so ceste speljane kar prek rečnih korit. Uradno so ceste v notranjosti odprte le v poletnih mesecih, a še to le za terenska vozila. Po njih pa se vsako leto zapodi kar nekaj drznih turistov z osebnimi vozili, ki lahkomiselnost marsikdaj plačajo s prevrnjenim avtomobilom v rečni strugi.

Nemirna zemeljska notranjost

Islandija – Ledena dežela, kot so jo poimenovali prvotni prišleki, večji del leta še zdaleč ni uklenjena v sneg in led. Otok so v preteklosti močno preoblikovali vulkani, velik izbruh v prejšnjem stoletju pa je povzročil celo nastanek novega otočka. Pod zemljo se še vedno marsikaj dogaja, o čemer priča tudi marčni izbruh vulkana 120 kilometrov vzhodno od prestolnice. Iz dober kilometer dolge razpoke je začela pritekati lava, zato so preventivno evakuirali kakih 500 domačinov, zaprli lokalne ceste in prepovedali polete v okolici.

Vulkanska aktivnost je kriva tudi za eno največjih otoških znamenitosti – za gejzire. Tako se imenujejo vrelci termalne vode, ki v časovnih presledkih brizgnejo vročo vodo visoko v zrak. Ti pojavi so dobili ime po tukajšnjem vrelcu Geysir, ki pa je pred leti nehal bruhati vodo. K sreči je v bližini gejzir Strokkur, ki vsakih nekaj minut brizgne vročo vodo in paro tudi več kot dvajset metrov visoko. Ob tem najbolj spektakularnem gejziru na otoku se vedno tare radovednežev.

Vulkanska aktivnost je za Islandce pravi blagoslov. Vrelci vroče vode namreč omogočajo pridobivanje električne energije ter ceneno ogrevanje bivališč in velikih rastlinjakov. Slednji so nujnost, saj na Islandiji lahko na prostem pridelujejo predvsem krompir in nekatera žita za potrebe živinoreje. V ogrevanih rastlinjakih pa pridelujejo različno zelenjavo, predvsem paradižnik, solato, zelje in kumare. Z malce več truda in s precejšnjimi stroški pa lahko v njih dozori tudi tropsko sadje, vštevši banane. Sadje Islandci večinoma uvažajo. V jesenskih mesecih pa jedilnike vendarle lahko popestrijo z domačimi borovnicami, ki jih je vsepovsod v izobilju. V rastlinjakih za prodajo gojijo tudi kaktuse, orhideje in drugo eksotično rastlinje.

Neskončni pašniki dajejo dovolj hrane za nepregledne črede ovac, marsikje se jim pridružijo še znameniti islandski konji, redkeje tudi krave. Živali večji del leta preživijo na prostem. Tako so mlečni izdelki in meso ekološko precej manj sporni kot podobni izdelki iz drugih evropskih držav. Enako velja tudi za ribe, saj je morje sorazmerno čisto. Na otoku je namreč zelo malo industrije, na ozemlju, velikem za pet Slovenij, pa živi le kakih 300.000 prebivalcev.

V deželi škratov

Nepredvidljivo delovanje ognjenikov je najbolj spektakularno v okolici jezera Myvatn. Na njegovi gladini se zrcali kakih petdeset otočkov, ki so podobni majhnim kraterjem. Na obzorju se dviguje več ognjeniških žrel in tu res dobiš občutek, da si na drugem planetu. Nič čudnega, da so prav na teh peščenih prostranstvih vadili astronavti pred poletom na Luno. Prav od blizu si je mogoče ogledati blatne vrelce vroče vode, poduhati po žveplu smrdečo paro ali si privoščiti kopanje v termalni vodi.

Eden izmed najbolj zanimivih predelov v okolici jezera se imenuje Dimmuborgir. To je velikansko območje strjene lave, ki se je v stiku z vodo preoblikovala v fantazijske oblike. Nevsakdanje tvorbe so že od nekdaj burile domišljijo otočanov. Nič čudnega, da so Islandci nekoč verjeli, da so to v resnici škrati - troli. Škrati namreč okamenijo, kadar jih na prostem preseneti dnevna svetloba. Mnogi domačini še danes radi verjamejo v škrate.

Največji evropski ledenik Vatnajokull je velik skoraj za polovico Slovenije. Najenostavneje ga je občudovati pri slikoviti laguni Jokulsalron, kjer so posneli enega izmed filmov o Jamesu Bondu. Po laguni plavajo veliki kosi ledu, ki se s truščem lomijo od ledenika. Med njimi se pogosto za ribami podijo tjulnji in ptiči. Bližnji ledenik nudi številne možnosti za naporne trekinge. Nanje pa se je pametno odpraviti s katero izmed turističnih agencij, saj je lahko hoja po ledeniku zaradi številnih razpok in drugih pasti zelo nevarna. Na ledenik se podajajo tudi s terenskimi avtomobili in posebnimi snežnimi vozili.

Izpod ledenikov in iz gorate notranjosti otoka pritekajo številne reke. Mnoge se na svoji poti proti morju prebijajo tudi prek slapov. Eden izmed najbolj slikovitih je Gullfoss (Zlati slap) na reki Hvita. Visok je blizu trideset metrov, a se postavlja s stalnim močnim pretokom vode.

Slikovita prestolnica

Največ otočanov živi v prestolnici Reykjavik in okolici. Mesto je prav prijazno za bivanje, saj v njem ni velikih blokovskih naselij in nebotičnikov. Najprivlačnejše je staro mestno središče, kjer se je ohranilo več lesenih hiš iz 18. stoletja. Barvita pročelja prijazno vabijo v številne lokale in trgovine. V njih je mogoče najti tudi zanimive izdelke islandskih oblikovalcev in privlačna ročno pletena oblačila. Med sodobnejšimi zgradbami pritegne največ pozornosti Perla, velika steklena kupola postavljena na štirih velikanskih rezervoarjih s toplo termalno vodo. V tej nenavadni zgradbi občasno prirejajo razstave, vrhnji del z razgledno teraso pa je namenjen eni najdražjih restavracij v mestu.

Daleč najvišja zgradba v mestu je 75 metrov visok zvonik cerkve Halgrimskirkja. Razgled z njega seže vse do pristanišča, kjer na turiste čakajo prevozniki izletniških ladij. Z njimi se lahko odpravite na raziskovanje okolice ali na opazovanje kitov. V poletnih mesecih je kar precejšnja verjetnost, da boste naleteli vsaj na delfine. Če s kiti nimate sreče, pa se kaže odpraviti na severni del otoka, kjer lahko v okolici mesteca Husavik skoraj zanesljivo občudujete te velike morske sesalce.

V islandski družbi ni čutiti elitizma in razslojevanja. V majhni skupnosti vsakomur dopuščajo, da se izkaže. Islandci izdajo največ knjig na leto na prebivalca in temu primerno tudi zelo veliko berejo. Nič čudnega, saj segajo najstarejši zapisi (sage), napisane v njihovem starodavnem jeziku, tja daleč v 12. stoletje. Na svoj jezik, staro norveščino, so zelo ponosni. Skozi stoletja se ni veliko spremenil tako, da lahko berejo tudi najstarejše zapise. Danes pa predvsem skrbijo, da v islandščino ne bi vdirale tujke. Tako poseben komite skrbi za to, da vse nove predmete in pojme poimenujejo na novo.

Islandci se med seboj nagovarjajo po imenih. Tudi v telefonskem imeniku so razvrščeni po imenih. Priimki se večinoma tvorijo z očetovim imenom in s končnicama son (sin) in dottir (hči). Tako je na primer nekomu ime Hrafn Halvarsson (Hravn, Halvarjev sin), njegova sestra pa je Anna Halvarsdottir. Ženske po poroki po navadi obdržijo dekliški priimek.

Islandci zelo veliko delajo. To je morda tudi posledica trdega življenja v preteklosti in dolgih zimskih noči, ko sonca marsikje po več tednov sploh ne vidijo. Mnogi imajo tudi po več služb, a ob koncu tedna in v poletnih mesecih si privoščijo sprostitev v naravi ali v številnih lokalih v večjih mestih ...