Mira Dobravec: Če seješ, kaj zraste

Zgodbe | maj '10

Tako pravi Mira Dobravec, pred dvema letoma upokojena publicistka, 60. »Leta kar zapiši s številko«, pravi, »do tega nimam nobenih zadržkov.« Nasprotno: »Prepričana sem: moj čas se šele začenja!«
Pogovor poteka v garaži, ki to ni več, ker si jo je sogovornica uredila v svetlo prebivališče. Ko vstopiš, začutiš pozitivno energijo. Veliko svetlobe, nekaj barvnih žarišč, nekaj funkcionalnih kotičkov, pomembni predmeti že ob vhodu, povsod pa cvetje. Hiša se je vedno prilagajala spremenljivim potrebam velike družine (4 otroci, zaenkrat 9 vnukov). Mira v spodnji etaži varuje njene temelje.

Praviš, da že 25 let pišeš različna besedila, pretežno za otroke. In da se boš lotila knjige. Kakšno je temeljno sporočilo tvojega pisanja?
»Rada bi ljudem sporočila, da je svet lep, da je življenje lahko lepo, če se tako odločiš. Da imaš vsako jutro na izbiro dober ali slab dan. Kakor se odločiš. Več kot daš, več imaš.«

Kako bi označila svoje življenje?
»Življenje se mi zdi kot šola. Marsikaj počneš, tudi neumnosti, se zaletavaš z glavo v zid, hočeš, da je vse po tvoje …«

Ampak?
»Ampak življenje gre po svoje in naposled je tako najbolj prav.«

Si verna?
»Prepričana sem, da ima vsak v življenju svoje poslanstvo. In da imajo stvari svoj smisel. Verna sem in prepričana, da vsi potujemo domov. Nekateri si zlatijo svoje kupeje, toda naposled vsi prispejo na zadnjo postajo, ko je treba izstopiti.«

Zdi se, da je v našem času več dvomov kot vere?
»Do vere moraš skozi dvome. V tem prepričanju me potrjujejo življenjske izkušnje. Iskala sem tudi druge odgovore, a sem prišla nazaj na rožni venec moje stare mame.«

Cerkvi marsikaj očitajo …
»Marsikaj upravičeno. Toda zavedam se, da je grda podoba Cerkve tudi moja odgovornost. Kar se mi pri Cerkvi kot organizaciji zdi najbolj narobe, je pomanjkanje interne refleksije, kritike, povratnih informacij.«

Kako pa gledaš na neverne?
»Ali to so? Nanje gledam predvsem z ljubeznijo, prizadene me, kadar naletim na nestrpnost. S te ali one strani. A sem prepričana, da so ljudje v bistvu dobri.«

Pogorela vam je hiša …?«
»Da, to so bili hudi časi. Mož je bil šest let zelo bolan. Toda prav ta čas je bil tudi zelo lep in bogat. Leta 2000 pa nam je pogorela hiša. Rešili smo se iz nje, a vse nam je zgorelo. Najbolj mi je žal knjig. Nato pa se je zgodil čudež! Prišli so dobri ljudje, mnogih nisem poznala in marsikomu se nisem utegnila niti zahvaliti. Naj se jim zahvalim na tem mestu. Prišel je prevoznik in odpeljal ostanke na deponijo. Prihajali so dobri ljudje, vse organizirali, postorili, zbrali denar. Nekoč je prišel ves razred, delali so ves dan. Sami dobri ljudje. O tem bi rada napisala knjigo.«

Knjigo o vrednotah?
»Pravijo, da smo izgubili vrednostno orientacijo. Toda vse temeljne vrednote so še vedno, tako kot sta sonce in ljubezen, pa če to priznaš ali ne. Vse te vrednote so od nekdaj. Vrednote so, le ljudje tavajo v temi. Na srečo ne vsi in ne vedno.«

Vrednote, ki jih ne moreš kupiti?
»Na dnu vsakega srca je potreba po ljubezni, dobroti, varnosti, sreči. Z denarjem tega ne moreš kupiti, kot piše v romanu V vrtincu, kupiš lahko le nadomestke. Ta miselnost se že uveljavlja, in to skupaj s spoznanjem, da več kot na enem stolu ne moreš sedeti. In da ni treba iti daleč, če hočeš kaj lepega videti, doživeti, le globlje moraš.«

Še o tretjem življenjskem obdobju?
»Premišljujem, koliko časa se človek pripravlja na drugo življenjsko obdobje, v tretjega pa kar pade. Včasih je stara mati sedela za pečjo, luščila fižol in pripovedovala otrokom pravljice. Zdaj pa stari ljudje pogosto živijo brez smisla. Ker pravijo, da se mlajše generacije nimajo več česa naučiti od starejših. Vendar sem prepričana, da ni tako. Res je vsakdo pogojen s predsodki svojega časa. A življenje je kljub mnogim spremembam v bistvu še vedno isto, strah je isti, ljubezen ista, pričakovanja prav tako. Največji pomen pripisujem hrepenenju. Po sreči, lepoti, kakor si to kdo predstavlja.«

Kaj je v življenju najbolj narobe?
»Ločenost ljudi. Pa neenakosti: na eni strani so v svetu presežki, na drugi pomanjkanje. A naj ponovim: prepričana sem, da je na dnu vsakega človeka dobrota, ljubezen. Samo različno globoko je to zakopano. Zelo zaupam mladim ljudem, sposobni so in veliko premišljujejo. Nekateri že vidijo globlje, drugi spoznavajo, kaj vrednote niso. In se bodo prevesili na drugo stran. Tisti, ki so v tem dlje, lahko pomagajo. Starejši so lahko dober zgled. Toliko o sejanju in o tem, kaj zraste. Če ne seješ, pač ne zraste nič.«