Klic lahko reši življenje

Klic lahko reši življenje

Zgodbe | maj '10

Pred dnevi je, žal kar preveč neopazno minila 30-letnica svetovalnega telefona Klic v duševni stiski, ki deluje pri kliničnem oddelku Centra za mentalno zdravje Psihiatrične klinike Ljubljana. Ob jubileju jim je čestital tudi predsednik republike dr. Danilo Turk in med drugim dejal, da so v tem času mnogim polepšali dan, marsikomu rešili življenje, vsem pa svetovali z dobrim namenom in v prepričanju, da opravljajo koristno in nujno potrebno dejavnost. To pa je bila tudi priložnost za pogovor z idejno snovalko Klica v duševni stiski prof. dr. Onjo Tekavčič Grad, ki je pred tremi desetletji zaorala ledino na tem humanitarnem področju.

 

Po poklicu ste, kot sem prebral, klinična psihologinja specialistka. Kaj to pomeni in kakšna je razlika s psihiatrom?
Naj povem, da več kot 30 let delam z bolniki. Predvsem nisem nikakršna papirnata strokovnjakinja, saj sem vsak dan v stiku z ljudmi. Iz tega tudi črpam svoje izkušnje in znanje. Osnova za ta poklic je diploma na oddelku za psihologijo filozofske fakultete, nato pa štiriletna specializacija, ki zahteva znanje s celotnega področja ter kar nekaj podiplomskih tečajev iz psihopatologije, psihodiagnostike in psihoterapije. Pri psihiatrih pa poteka osnovni študij na medicinski fakulteti in imajo nekoliko drugačen potek specializacije, se pa prekrivamo v nekaterih smereh. Bistvena razlika pa je, da so psihiatri specialisti za patologijo in za duševne bolezni, psihologi pa delujemo na podlagi predznanja o tem, kako deluje človeška psiha. Psihiatri lahko predpisujejo zdravila, psihologi pa pomagamo bolnikom na področju podrobne diagnostike, na podlagi različnih testov, projektivnih tehnik, opazovanj in vprašalnikov, iz česar lahko sestavimo podrobnejšo sliko posameznika.

Kdo so potem terapevti?
Lahko oboji. Verjetno mislite na psihoterapevte, njihovo delo pa zahteva dodatno psihoterapevtsko izobrazbo. In prav to počnem tudi sama. Ukvarjam se z ljudmi, ki jih pestijo hujše stiske. Tako že dve desetletji vodim tudi ambulanto za žalujoče, kamor prihajajo po pomoč ljudje, ki so nenadoma izgubili bližnje. S tem sem se srečala v poznih osemdesetih letih v ZDA in potem začela njihovo izkušnjo uresničevati doma.

Kot psihoterapevtka?
Da. Ambulanta je začela delovati leta 1989. Mnogi, ki so izgubili bližnjega zlasti zaradi samomora, žalujejo drugače. Predvsem razmišljajo o vzrokih za samomor, imajo morda psihične težave, iščejo svojo novo pot za prihodnost, se celo obtožujejo, čeprav niso nič krivi. Na začetku smo delali v skupinah, zdaj pa predvsem na podlagi osebnih pogovorov, saj ljudje svoje intimne občutke raje izpovedujejo v osebnem stiku. Vsebino smo potem razširili tudi na druge nenadne in nepričakovane smrti, ki jih ljudje ne pričakujemo. Starše najbolj prizadene otrokova smrt, kar je ena najhujših izgub in se z njo najteže sprijaznijo. Srečujem se z vrsto tragičnih primerov, ko so nekateri imeli več otrok, tudi štiri, a so zaradi različnih razlogov umrli pred starši.

Predvsem ste v javnosti znani kot vodja svetovalnega telefona Klic v duševni stiski.
Začeli smo leta 1980, torej še v nekdanji Jugoslaviji. Takrat smo imeli v Sloveniji najvišji odstotek samomorov, ki pa se je potem počasi zmanjševal, zlasti po letu 2005. Leta 1953 je začela delovati prva telefonska krizna linija v Angliji, tako da je bil za takratne socialistične dežele zamik kar kratek. Večinoma so o tem začeli razmišljati šele po letu 1990, kaj šele, da bi ustanavljali ambulante za žalujoče. Nekatere države teh dejavnosti za pomoč svojcem po samomoru sploh še nimajo, tudi v sicer naprednejših zahodnih državah ne.

Prvi koraki so bili verjetno tudi pri nas vse prej kot lahki?
Tako imenovana krizna linija je bila takrat za Jugoslavijo popolna neznanka. Tudi sami smo sprva tehtali, kaj bi bil za nas najboljši model. V Angliji so orali ledino Samaritani kot laiki in prostovoljci, vendar pod vodstvom znanega anglikanskega pastorja Chada Varaha. Po enomesečnem obisku pri njih sem menila, da bi bilo pri nas v takratnih razmerah kaj podobnega težko organizirati, zlasti kar zadeva prostovoljstvo, saj je bilo pri nas mogoče podobno delovati le v okviru uradne institucije. Zdaj so seveda povsem drugačni časi, vendar je še vedno naša prednost, da delujemo pri Psihiatrični kliniki Ljubljana. Predvsem zato, ker smo svetovalci za nudenje pomoči po telefonu resnično strokovno usposobljeni in lahko laže poiščemo najprimernejše strokovne rešitve. Sprva smo se spraševali, ali nas bodo ljudje sploh klicali. Takrat tudi ni bilo toliko telefonov kot danes, mobilnih pa sploh ne. Vendar nas je število klicev takoj presenetilo. Začetne dvome je učinkovito zmanjšalo predvsem dvoje: na eni strani strokovna utemeljitev in velika zagnanost pionirjev, na drugi pa usmerjanje in podpora najuglednejših strokovnih "botrov". Tako je klicev iz leta v leto več.

Dosegljivi ste le ponoči – med 19. in 7. uro. Zakaj?
Odgovor je preprost. V nekdanji skupni državi je bilo zdravstvo dobro urejeno, vendar predvsem čez dan, ponoči pa je bilo pomoči manj in bila je tudi teže dostopna. Psihične stiske in krize pa so najhujše ponoči, ko se problemi kažejo v mnogo hujši luči kot podnevi. Prav ponoči prizadeti najbolj potrebujejo nekoga, da jih posluša, se z njimi pogovarja, jim svetuje in jih razbremeni. To velja še zlasti za tiste, ki razmišljajo o samomoru. Naše linije so najbolj zasedene nekako do polnoči in potem spet proti jutru, ko mnogi ne morejo spati, kar je lahko že eden od znakov njihove depresivnosti.

Torej so vas k odločitvi vodile izkušnje?
Odločali smo se na podlagi tujih in domačih izkušenj, tudi o načinu dela, saj so lahko v tujini podobne službe prostovoljne ali plačane, laične ali profesionalne … Mi smo se odločili za nekakšno kombinacijo. Takrat se je tudi naš mentor prof. dr. Lev Milčinski zavzel za te rešitve, prav tako pa tudi vodilni na psihiatrični kliniki - prof. Kobal, prof. Lokar in drugi. Brez njih nam zagotovo ne bi uspelo uveljaviti tega projekta. Začeli smo resnično iz nič. Tudi mene so nastavili kot mlado začetnico, vendar so imeli zaupanje, kot so mi kasneje pripovedovali, da bom uspešna. Na to se pogosto spomnim, ko se sprašujemo o sodelovanju mladih. Takrat smo popolnoma na novo sestavili ekipo in se zavedali, da še kako potrebujemo dodatno, pravzaprav kar stalno usposabljanje.

Kako ga zagotavljate?
Doslej smo organizirali 18 polletnih tečajev, kar pomeni ne le veliko organizacijskega dela, temveč tudi sodelovanja naših vrhunskih strokovnjakov. Na prvih tečajih so predavali ljudje, ki še nikoli niso delali na telefonski krizni liniji, imeli pa so obilo drugih znanj, ki so bila potrebna, zdaj pa so skoraj vsi predavatelji in vodje delavnic strokovnjaki z izkušnjami pri delu na telefonu. Tako izobrazimo vsako leto blizu 40 novih sodelavcev, od katerih ponudimo sodelovanje le kaki desetini, kar povemo že pred začetkom tečaja.

Tolikšno je zanimanje pa tako velik osip …
Vedeti morate, da vsi dobijo veliko visoko kakovostnega znanja in pridobijo veščino komuniciranja s tistim, ki kliče, ali kasneje v praksi z bolnikom. Večinoma gre za študente medicine zadnjega letnika ali za mlade zdravnike, za psihologe, socialne delavce, diplomirane medicinske sestre in druge, ki lahko pridobljeno praktično in teoretično znanje še kako uporabijo v svojem profesionalnem okolju. Prav to znanje komuniciranja in vodenja pogovora pa je tisto, kar pogosto manjka diplomantom teh fakultet.

Ali ni težko komunicirati po telefonu?
Izjemno težko in prav zato potrebujejo sodelavci obilo znanja in mirnosti v presoji, pa tudi strpnosti, vztrajnosti in topline do soljudi v stiski. Ne vidijo človeka, ne zaznavajo njegovih vidnih reakcij, gre zgolj za moč besede, v čemer pa je tudi čar tega poslanstva. Res pa je, da so ljudje po telefonu veliko bolj zaupljivi. Naše delo je še posebej zanimivo, ker nam ljudje zaupajo, ker veliko povedo o sebi. Mnogi med njimi si nikoli ne bi upali k psihiatru ali psihologu, tako pa lahko ostajajo anonimni in dobijo odgovor takoj, če je le mogoče, ni jim treba skozi različna sita ali prositi za napotnico, nemoteno se lahko pogovarjajo s svetovalcem. Mimogrede naj povem, da eden med nami dela že polnih 29 let, nekateri nekoliko manj, večinoma pa štiri do pet let. Delo svetovalca je precej stresno. Seveda pa se morajo vsi stalno izobraževati. Po telefonu namreč ni mogoče opravljati selekcije, saj lahko pokliče kdorkoli od duševnih bolnikov in tistih, ki pogosteje kličejo, pa taki, ki sploh niso bolni, zabredli pa so v bolj ali manj hudo stisko. Zato je potrebno imeti veliko predznanja in izkušenj pri delu z ljudmi, predvsem pa sposobnost, da se znaš vživeti v probleme človeka, s katerim se pogovarjaš.

Prej ste omenili, da je klicev vsako leto več. Lahko navedete nekatere značilnosti?
Število klicev se vsako leto poveča za blizu 400 do 500. Morda je zanimivo, da jih je največ maja in decembra. Največ jih sprejmemo med 19. in 22. uro. Približno 60 odstotkov tistih, ki kličejo, je žensk, 40 pa moških. Pri vsakem klicu skušamo ugotoviti njihov temeljni problem. V večini primerov je očitno na prvem mestu duševna motnja, v kar uvrščamo tudi depresivno razpoloženje, nihanje razpoloženja in podobno. Temu sledijo težave v odnosih med zakoncema, osamljenost in težave v odnosu med starši in otroci. Pogost vzrok je tudi telesna bolezen.

Ali imate kak podatek o starosti klicateljev?
Na naš telefon kličejo ljudje vseh starosti, od otrok, najmlajši je imel 11 let, in to večinoma zaradi različnih družinskih težav. Nekateri klicatelji so v zelo pozni starosti. Mislim, da je bil najstarejši star kar 92 let. Za starejše je največji problem, da ponoči ne spijo, da so osamljeni. Ko se staramo, imamo dejansko vse manj stikov s svojo generacijo, kar je pač zakon narave. Družine postajajo vse manjše, otroci odhajajo in vse manj je tistih, ki jim lahko zaupamo svoje intimne probleme in stiske. Zato je naš Klic v stiski lahko dobrodošel, predvsem pa spodbuden zavoljo medsebojnega sodelovanja. Večina starejših ima resda otroke in vnuke, vendar je intimne stiske težko zaupati mlajšim sorodnikom ali znancem.

Ste lahko bolj konkretni?
Lahko. Med tistimi, ki kličejo, prevladujejo družinski ali invalidski upokojenci, ki jih je 44 odstotkov, nato z 19 odstotki sledijo upokojeni in s 14 odstotki delavci v delovnem razmerju. Morda kaže še posebej prisluhniti podatku, da prevladujejo samski, nato tisti, ki živijo sami ali pa s starši. Kar zadeva depresivnost, pa ocenjujemo, da ženske pokličejo, ko znaki depresije še niso tako hudi, moški pa šele, ko so znaki depresivnosti izrazitejši. Na podlagi naših spoznanj približno tretjino tistih, ki so poklicali, napotimo po pomoč k psihiatru ali psihologu.

Razmišljate o prihodnosti Klica v stiski?
Predvsem upam, da bo naš telefon deloval še naprej. To je dejansko preventivna dejavnost na dolgi rok in v teh letih smo imeli skupaj več kot 140.000 klicev. Če že drugega ne, gre za množico ljudi, ki bi sicer iskali pomoč pri splošnemu zdravniku ali specialistu. To pa bi zagotovo pomenilo daljše čakalne dobe ali bi v posameznih primerih imelo celo nepredvidene usodne posledice za ljudi, ki potrebujejo takojšnjo pomoč. Brez pretiravanja lahko rečem, da opravljamo izredno pomembno vlogo v družbi.

V ZDA in v vrsti razvitih držav se že srednje premožni ljudje normalno pogovarjajo ali celo hvalijo s tem, da imajo svojega psihiatra ali psihologa. Pri nas pa je to še vedno nekakšna tabu tema, večina si sploh ne upa priznati kaj takega. Čemu?
Po mojem mnenju je vzrok v tem, da je še nedolgo tega naša družba delovala medgeneracijsko, saj so največkrat živele tri generacije v isti družini in si med seboj pomagale. V ZDA pa je družina zelo razslojena in individualistična. Mi šele prihajamo v takšne razmere in prepričana sem, da bodo ljudje vedno bolj potrebovali tako pomoč. Drugi vzrok pa je naša majhnost, saj živimo v krogih, ki se poznajo med seboj. Medsebojni socialni nadzor je veliko večji in lahko celo boleč, kot pa je, denimo, v New Yorku. Vsekakor pa drži, da še zlasti psihoterapevti omogočamo višjo kakovost življenja.

Razvoj vaše stroke zagotovo zahteva obilo raziskovalnega dela, saj so spričo razmer vse večja tudi pričakovanja.
Seveda, na naši kliniki se ukvarjamo tudi s pedagoškim in raziskovalnim delom. Sama sem se v glavnem ukvarjala s preventivo samomorov in z raziskovanjem žalovanja. Tudi v tujini je nemalo zanimanja za naše znanje na tem področju, saj me vabijo na številna srečanja, kjer tamkajšnji kolegi šele začenjajo z organiziranjem pomoči žalujočim – lani, denimo, v Avstralijo in Italijo, pred tem pa v Izrael, Litvo, na Norveško, letos na Irsko. Ob tem gre tudi za vprašanje pomoči terapevtom in zdravnikom, ki so nepričakovano izgubili svojega pacienta, saj je storil samomor. To sploh ni obrobno vprašanje, kot si mnogi morda mislijo. Nemalokrat je to zelo resen problem za večino, ki se ukvarja z bolniki, da kljub znanju in izkušnjam pride do samomora pacienta. Podobno velja za učitelje in druge pedagoge, pa tudi za osebje v zaporih. Predvsem pa je bistveno vprašanje, kako pravočasno spoznati razmere, ki lahko pripeljejo do hujših posledic. Pri tem sploh ne gre samo za samomor, temveč za vsako nenadno smrt, ki posebej hudo vpliva na bližnjega. Večina si res lahko pomaga sama, mnogim priskočijo na pomoč svojci in prijatelji, nekaterim pa je zagotovo treba strokovno pomagati.

Medtem ko svetovalni telefon deluje ponoči, imate v Ljubljani še dnevni center za psihološko svetovanje.
Leta 2006 smo pri Slovenskem združenja za preprečevanje samomora s pomočjo mestne občine Ljubljana ustanovili tudi center za psihološko svetovanje. Odprt je vsak delovni dan med 12. in 20. uro. Presenetljivo veliko zanimanja je zanj, saj deluje na Mestnem trgu in lahko vsak za simboličnih pet evrov dobi strokovno pomoč, pri tem pa ne potrebuje nobene napotnice ali drugih dokumentov. Ljudje v stiski prihajajo in odhajajo po lastni presoji, se odločajo za osebni pogovor ali pa se vključujejo v skupine. Po tem vzorcu se vse bolj odločajo za podobne službe tudi drugod po Sloveniji.

Torej ste lahko za prihodnost vendarle optimistični?
Res smo včasih že razmišljali, da v zahtevnejših razmerah ne bo več mogoče obdržati preventivne službe, ki ne daje takojšnjih rezultatov ali pa so ti skriti 'zgolj' v zmanjševanju števila obiskov pri zdravniku splošne medicine ali specialistu. Vendar so se vedno našli dovolj vplivni posamezniki, ki so preprečili, da bi prenehala delovati služba Klic v duševni stiski. Mislim, da govorim v imenu stotisočev uporabnikov te službe ter njihovih družin, svojcev in prijateljev, da so jim za to vizionarstvo prav gotovo hvaležni. Upajmo le, da bodo tudi tisti, ki v teh težkih časih vodijo zdravstveno politiko, ohranili modrost in prepričanje, da je bolje preprečevati kot kasneje blažiti zamujeno.Prof. dr. Onja Tekavčič Grad je med drugimi uglednimi priznanji dobila tudi nagrado Farberow, ki jo vsaki dve leti podeljuje mednarodna zveza za preprečevanje samomora. Podelili so ji jo za izjemne dosežke na področju strokovnega dela z osebami, prizadetimi zavoljo samomora svojca.

 

Klic v duševni stiski deluje na številki: 01 520 99 00, vsako noč med 19. in 7. uro.

Za posvet na Centru za psihološko svetovanje - Posvet v Ljubljani (Mestni trg 8, tel. 01/251 29 50) se lahko odločijo vsi, ki so v duševni stiski zaradi študija, službe ali upokojitve, težav v medsebojnih ali partnerskih odnosih, zavoljo težav v družini, zaradi osamljenosti, brezvoljnosti ali preobremenjenosti. Priporočajo pa obisk s partnerjem, ko razmišljata o skupnem življenju, o načrtovanji družine, ko imata težave v partnerskem odnosu ali zato, ker otroci zapuščajo dom. Prav tako vabi center na obisk ljudi, ko izgubijo bližnjo osebo, ob večjih spremembah v njihovem življenju, ob občutku izgorelosti in še zlasti ob razmišljanju, da življenje ni več smiselno.


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media