Za slovenske zmage
Še kar prebiramo različne trditve in razlage, kdo je pravzaprav zaslužen za slovensko osamosvojitev in demokratizacijo naše družbe. Ni prvič, ko nekateri skušajo »popravljati« zgodovinska dejstva, da bi svojo vlogo bolj poudarili in obenem zmanjšali zasluge drugih, ki jim zavoljo takega ali drugačnega razloga ne ustrezajo. Težava pa se pojavi, ko se oglasi kaka priča, ki z navajanjem dejstev postavi na glavo take »reinterpretacije zgodovine«. Kaže, da se je nekaj takega zgodilo tudi ob 20. obletnici Demosa.
Prizadevanja za spremembo političnega sistema so se začela že zdavnaj prej, vsaj sredi šestdesetih let. S prvoborci so bile vedno težave, vselej so se imeli za tiste, ki so znali »videti v prihodnost«; bili pa so tudi taki, ki njihovim zamislim niso slepo sledili, zato si jih razglašali najmanj za sumljive, če že ne za sovražni »agenti«. Zdajšnji »prvoborci« dvomljivce v njihove »zgodovinske zasluge« razglašajo za »jugonostalgike«, za bolj ali manj odkrite zagovornike totalitarnega komunističnega režima. Pri tem seveda molčijo, da so sami brez zadržkov sprejemali vsa »darila« totalitarnega režima - štipendije, državna stanovanja, udobne in dobro plačane službe itd. Daleč od tega, da bi lahko enopartijski politični sistem označili za demokratičnega, vseeno pa je enačenje razmer v Sloveniji s tistimi v nekdanji DDR ali v Romuniji skregano z zdravo pametjo. Prav tako tudi izenačevanje družbenih podsistemov, kakršna je, denimo, policija z njeno tajno službo vred.
Tudi osamosvojitev Slovenije je tema, s katero nas po dvajsetih letih skušajo spreti, ko hočejo »osamosvojitveni kapital« pripisati zgolj tistim, ki so se v začetku devetdesetih let povezali v Demos. Za ta projekt so si veliko prej in z večjim tveganjem prizadevali gospodarstveniki, kulturniki, novinarji in tudi politiki, ki so ustvarjali pogoje, da smo se leta 1991 osamosvojili in tudi formalno spremenili politični sistem. Velika večina o svojih zaslugah ne govori, če jih o tem vprašaš; preprosto rečejo, da so storili, kar sta jim velevala srce in razum. Tudi v tem primeru je povezovanje demokratizacije in osamosvojitve Slovenije s padcem berlinskega zidu zgodovinsko netočno in za resnične protagoniste tega procesa v Sloveniji tudi žaljivo.
Vse tiste, ki bi si radi s selektivnim razlaganjem dogajanj v Sloveniji in Jugoslaviji pripisali večje zasluge, kot so jih v resnici imeli, pa kaže spomniti še na eno okoliščino, ki je odločilno pripomogla, da smo zgodovinske premike dosegli z bistveno manj težav kot v kaki drugi državi. Gre za vlogo medijev in novinarjev. Nanjo pa politiki praviloma »pozabijo«, saj bi s tem priznali, da je bil projekt zgodovinskih sprememb utemeljen ob veliki mobilizaciji javnosti, česar pa brez novinarjev in medijev ne bi mogli doseči. Velika večina naših državljanov zagotovo ni brala Nove revije. Skratka, prelom, ki smo ga doživeli leta 1991, je bil v največji meri posledica »domačega vrenja«, ki se je začelo veliko prej.
