Diplomati iz Slovenske hiše
Srečanja, ki so se nanizala v zadnjih nekaj tednih, so mi ponudila iztočnico za razmišljanje o diplomaciji. Kaj je to in kdo so diplomati? Kaj bi morali biti, pa to niso? Kaj so naša veleposlaništva?
Začelo pa se je z našim Martinom Krpanom, vendar ne na Vrhu pri Sveti Trojici, ampak v čudovitem skedenjskem okolju Škrabčeve domačije pri Ribnici. Tam sva v sedela z Milanom Jazbecem in kramljala o njegovi najnovejši knjigi Martin Krpan - diplomat in vojščak. Milan Jazbec, ki je avtor devetih knjig o diplomaciji, je literarno in strokovno domiselno orisal Levstikovega in našega junaka, ki je znal svojo mesarico, moč in zmago nad Brdavsom povezati s spretnim pogajalskim in diplomatsko uglajenim nastopom pred cesarjem.
Hkrati pa je s svojimi iznajdljivimi in pogumnimi nastopi Slovencem dal trajen zgled za samozavestno in neodvisno nastopanje. Morda Levstik v svojem času in razmerah Krpana ni upodobil v vseh teh razsežnostih, a je Milanu Jazbecu, ki je tudi sam diplomat, vsekakor dal bogato osnovo za predstavitev Krpana v sodobnem soju odnosov med državami ter vloge vojščakove palice in diplomatovega korenčka pri tem.
Malo kasneje sem na Brdu na povabilo predsednika Türka, ki sem ga tudi spoznaval kot diplomata v OZN v New Yorku, imel čast vnovič srečati nekdanjega generalnega sekretarja OZN Kofija Anana. Bilo je tik pred njegovim rojstnim dnevom in v slogu naših druženj v delegatskem salonu v času, ko je bil Annan še pomočnik generalnega sekretarja, sem mu z veseljem zapel Happy birthday, dear Kofi. Anan je v zadnjem desetletju veliko storil za preobrazbo in večjo učinkovitost svetovne organizacije.
A hkrati sem se spomnil našega pokojnega diplomata Ignaca Goloba, ki je v začetku devetdesetih let utiral (uradno kot novinarski dopisnik, ker si je Slovenija šele prizadevala za mednarodno priznanje in članstvo v OZN) pota slovenski diplomaciji v palači ob newyorški East river. »Tu sem in sploh smo vsi Slovenci tukaj zato, da podobo novonastale samostojne Slovenije približamo vsem tukajšnjim diplomatom. Če človek ni navzoč, o njem ne razmišljajo. Daleč od oči, daleč od srca,« mi je pogosto pripovedoval, medtem ko je imel vsak dan tri, štiri pogovore in sestanke z ambasadorji in visokimi funkcionarji iz generalnega sekretariata OZN. Po krpanovsko se mi je tudi nasmehnil, ko mi je razlagal, zakaj nosi kako lepo bonboniero tej ali oni tajnici. »Vsa pota k šefom vodijo mimo njih,« mi je pojasnil.
In ko smo nedolgo tega sedeli pri zajtrku, ki ga enkrat na mesec v Slonu pripravi ameriška gospodarska zbornica AmCham, sem o naši diplomaciji še bolj premišljal, ko sem poslušal našega zunanjega ministra Samuela Žbogarja. Spomnil sem se, kako sem pred dvajsetimi leti v New Yorku razmišljal o odprtju Slovenske hiše in še zdaj mislim, kako prav bi bilo, če bi se naša diplomatska predstavništva iz pisarniških uradnikov in piscev depeš preobrazila v prijazne in tvorne komunikatorje z javnostjo, delujoče iz slovenskih hiš, ki bi nekje v vrhnjih prostorih seveda še vedno imele pisarne, sicer pa bi bile na stežaj odprte za različne razstave, srečanja, degustacije ... Minister Žbogar je v razmišljanju o gospodarski diplomaciji že dal vedeti, da se trudijo, da bi naša veleposlaništva delovala čim bolj kot slovenske hiše in da bi dosledno uresničevala politiko odprtih vrat. Na veleposlaništvu v Londonu, denimo, že deluje center za promocijo slovenskega turizma. To je vsekakor že eden izmed prostorov slovenske hiše.
Da. Slovenska hiša. V njej pa krpanovsko gostoljuben diplomat. Tuj gost bi v tej hiši dobil vse. Dali bi mu pokusiti tudi izvrstna slovenska vina. Če bi bilo tega preveč, bi mu zoper mačka, denimo, lahko ponudili še kake Krkine tablete ...
