Slovenija kot Atlantida

maj '10

Zgodba o nastanku vesolja pripoveduje tudi o njegovem neprestanem večanju. Zgodba o Sloveniji, čeprav v primerjavi teh razsežnosti le zgodbica, pa je o neprestanem krčenju in usihanju.

Na severu naj bi naši predniki segali do Donave, vsekakor je bil del strnjeno slovensko naseljenega prostora Celovec, severno kulturno žarišče našega prostora. Takšno vlogo je na zahodu igral Trst s povsem slovenskim zaledjem, in še toliko bolj Gorica. Na jugu pa je slovenska – tedaj pač kranjska – meja segala čez Pazin, kjer je bilo slovensko semenišče, do krajev na morski obali, od Brseča do Reke in po prepustitvi tega mesta Ogrski, do Volo(v)ske. Plovba, na primer iz Kopra po Jadranu na odprto Sredozemsko morje, ni bila nikoli vprašljiva in je dobila leta 1717 z razglasom svobodne plovbe po Jadranu cesarsko potrditev.

A če je meja na Soči vzdržala celo v krvavem vrtincu prve svetovne vojne (če izvzamemo izgubo Slovenske Benečije), se je meja na severu od srednjega veka vztrajno pomikala proti jugu. Mladi Jožef Stefan, poznejši fizik mednarodnega pomena in slovesa, je bil v dijaških in študentskih letih slovenski pesnik. O svoji ožji domovini Koroški je nameraval napisati knjigo, podobno kot jo je o Kranjski napisal dve stoletji prej Valvasor. Toda ko je doštudiral in postal univerzitetni profesor na Dunaju, je namesto v slovenski besedi pisal le še nemške razprave. Vabila na Prešernovo proslavo od slovenskih študentov na Dunaju ni sprejel. Odkril je fizikalni zakon o sevanju, s katerim se je zapisal v kulturno zgodovino bolj, kot bi se s knjigo o Koroški. Toda umrl je zagrenjen in veliko prezgodaj.

Za južno mejo vemo, kako je Slovenija neprestano izgubljala kos za kosom obale in čvrste zemlje za njo. Do največje izgube je prišlo po prvi svetovni vojni, ko so Italijani zasedli prostor do Planine. Slovensko ozemlje je bil za velike evropske države in Ameriko le drobiž, s katerim so plačali Italiji enega od obeh prestopov na drugo frontno stran v obeh svetovnih vojnah. Za tolažbo je država SHS Sloveniji brez kanca morja nekako dodelila uporabo Sušaka. V drugi svetovni vojni so Italijani zasedli »ljubljansko provinco«, s slovenskim glavnim mestom vred. Po vojni je bilo treba italijanski preobrat znova nagraditi s slovenskim ozemljem. Ne zavezniki ne Tito niso spremenili te očitne krivice, za tolažilno nagrado pa so bila mesta Koper, Izola in Piran s Portorožem, ki so bila romanska od antike. Zgodilo pa se je nekaj drugega: dele ozemlja v Istri, ki so bili pretežno slovansko naseljeni, pozneje pa beneški-italijanski, si je s spretno diplomacijo in tiho, a učinkovito podporo od vseh strani pridobila Hrvaška. Slovenski akterji so podlegli pritiskom in niso storili nobenega učinkovitega koraka.

A zgodilo se je še nekaj hujšega: mednarodno veljavno načelo, da naj ostanejo meje tam, kjer so bile v času razpada Jugoslavije, so poteptali. Celo hrabri branitelji slovenske suverenosti so iz še neugotovljenih razlogov popustili ozemeljskim zahtevam naših južnih sosedov, in to kos za kosom, kot so z dobro premišljeno in načrtno tehniko majhnih korakov v praksi uresničevali Hrvati. Nihče od ustavno zadolženih za celovitost slovenskega ozemlja ni branil narodnega ozemlja in rojakov, ki so se s temi operacijami znašli čez noč na tujem. Hrvaški mednarodni lobi je deloval enotno, njihovo pomorsko pravo ima tradicijo in visoke strokovnjake. Nič od tega pa ni bilo na delu s slovenske strani. Nepojmljivo se je zemljiško-knjižna dokumentacija o poteku meje po Savudriji »izgubila«. Ali je Kardelj zares pomotoma zamenjal reki Dragonjo in Mirno? Kaj pa Bavčar, v katerega so bile uprte oči množic med afero četverice, zakaj je dopustil postavitev hrvaškega mejnega bloka na slovenskih tleh. Janša prav tako ni storil odločilnega koraka. Zunanji minister Rupel se je objemal s tistimi, ki so si potem prisvojili slovensko ozemlje. Podobno kot Pahor s hrvaško premierko. Podpisal je arbitražno pogodbo, za katero je zagotavljal, da odpira Sloveniji prosto pomorsko pot. Kmalu je o tem prenehal govoriti, še vedno pa ponavlja, da je za Slovenijo tako dobro. Čim slabše, tem bolje?

Čeprav na tej strani že zmanjkuje prostora, zapišimo vsaj še to, da se bo vedlo, če že ne moremo tega, kar bi še pravočasno preprečilo novo zgodovinsko krčenje Slovenije. Po mednarodnem pravu, za katerega nam naši »strokovnjaki« še niso povedali, kje govori nam v prid in s tem podpira vsaj približno izenačeno pozicijo, naj bi šla meja po sredi zaliva, kjer pa res ni še nikoli potekala. In kot v posmeh ob vsem tem: kupujemo nekakšno bojno ladjo! Le kaj bo branila, kje bo lahko plula, že kako se bo obrnila? In še ni konca: ogrožena so tudi slovenska posestva na drugih južnih in vzhodnih obmejnih območjih. To pa je veljalo prihraniti za konec in za piko pod klicajem: pri vsem tem nas prepričujejo, da se je v vse bolj globaliziranem svetu nesmiselno zavzemati za državne meje. Postane nam kar nerodno, nekateri se počutijo celo krive. Le tega nam ni še nihče povedal, zakaj, za vraga, pa se potem sosedje, ki jim morja zares ne manjka, tako grebejo za vsako ped njegove obale. In že rišejo zemljevide, na katerih med Hrvaško in Italijo sploh ni kakšne druge države. Bo res izginila, kot nekdaj skrivnostna Atlantida?