Pristaniški Lent je znova zaživel s kulturnim festivalom
»V času moje mladosti je bil Lent zelo zanemarjen kraj starega dela Maribora ob levem bregu Drave, na katerega so tako domačini kot obiskovalci večinoma gledali poniževalno in ga imeli za nekaj manjvrednega v mestu. Čeprav je bilo v tem predelu, ki se je razvil predvsem kot pomembno obdravsko pristanišče, resda vse dokaj zanemarjeno in zapuščeno, me je že kmalu močno pritegnila njegova razgibana arhitektura. Tako sem kot otrok – živeli smo pol ure stran na Studencih - semkaj zahajal s starši po nakupih ali pozneje kot gimnazijec hodil tod mimo na obisk k teti Irmi in stricu Rihardu,« se spominja tega, zanj najljubšega dela Maribora pred in po drugi svetovni vojni upokojeni 77 – letni gledališki in filmski igralec ter pedagog Polde Bibič. Kot dijak in študent se je velikokrat sprehajal po Lentu in ga tudi fotografiral; tja je rad zavil pravzaprav ob slehernem obisku svojega rojstnega mesta, denimo ob zadnjem Boršnikovem srečanju.
Toda čeprav je zadovoljen, da so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začeli Lent načrtno obnavljati, se le težko sprijazni s sedanjo podobo, saj meni, da bi morali v veliko večji meri ohraniti njegovo staro avstro-ogrsko stavbno in siceršnjo zasnovo. Ta je bila nekaj prav posebnega in zato bi jo morali v čim večjem obsegu obdržati, ne pa da so že ob gradnji jezu v Melju za hidroelektrarno Zlatoličje v letih 1966 – 1967 porušiti toliko dragocenih zgradb. Med njimi tudi znamenito vodno utrdbo iz druge polovice 16. stoletja, imenovano Benetke, ker je segala daleč v rečno strugo. V tej pristaniški hiši ostrogaste oblike, ki jo vidimo sredi panoramske fotografije iz leta 1912, je bila do druge svetovne vojne znana gostilna Pri Cvirnu. »V njej je bila, ko sem imel sedem let, tudi svatba ob poroki mojega strica in tete in dobro se spomnim, kako imenitno se mi je zdelo, da smo sedeli tako rekoč 'sredi' Drave,« pravi Polde Bibič, ki je z dvajsetimi leti zapustil Maribor in odšel študirat igralstvo na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljano ter po diplomi tam tudi ostal.
Dravske Benetke so imele predvsem urbano vrednost
Mariborske Benetke, s katerimi se je zaključil jugozahodni krak mestnega obzidja, resda niso imele večjega arhitektonskega pomena, ugotavlja umetnostni zgodovinar Jože Curk v izčrpnem vodniku po mestu, vendar je bila njihova urbana vrednost toliko pomembnejša, kar dokazuje sedanja puščobnost tega dela Lenta. Razen Benetk so tedaj podrli tudi večino hiš ob Dravi v starem delu mesta, vse do Pristaniškega stolpa, katerega oglati prednik je nastal okoli leta 1310. Sedanji okrogli bastijon pa so postavili po turškem obleganju leta 1540, ko so ga z Benetkami povezali z obzidjem, v katerih so bila mestna vrata. Njegova stožčasta streha je v 17. stoletju pogorela, nakar so mu nadzidali tretje in po letu 1835 še četrto nadstropje ter ga opremili s sedanjimi okni in vrati, ob tem pa mu zasuli klet. Tedaj je dobil tudi streho z vetrniki, ki jo je leta 1937 delno uničil ogenj, zato so jo v petdesetih letih minulega stoletja obnovili in je ostala nespremenjena do današnjih dni.
Stari obrambni stolp, ki ga je graški fotograf A. Schlauer 1. maja leta 1914 posnel z vhodne strani, je osrednji motiv na drugi objavljeni razglednici, ki je bila 3. decembra istega leta odposlana na Dunaj. Njegova slikovitost izpričuje živahen dnevni utrip na Lentu oziroma v Pristanu, kjer so prevladovali trgovci, obrtniki, pristaniški in skladiščni delavci, krčmarji. Tudi Pristaniški stolp so po tem, ko je mesto postalo varno pred morebitnimi napadalci, začeli uporabljati za skladišče in celo proizvodne namene. Za to zgradbo se je med ljudmi ohranilo tudi ime Sodni stolp, ki naj bi izviralo iz srednjega in začetka novega veka, ko so zlikovcem sodili na magistratu, medtem ko so smrtne obsodbe opravljali na morišču zunaj mesta.
Založniku pričujoče razglednice se je zdelo važno, da je na njej (v levem zgornjem vogalu) upodobil tudi mariborski grb, ki izvira iz 14. stoletja in ima obliko ščita ter domnevno podobo gradu na Piramidi, po katerem je mesto dobilo ime. Na rdečem (v tem primeru precej obledelem) polju je vhodni stolp z odprtimi vrati in dvignjeno mrežo. Na vsaki strani vhodnega stolpa je štirioglat stražni stolp s polkrožnim oknom, stranskim prizidkom in izstopajočim zobčastim nadzidkom. Med stražnima stolpoma je bel golob z razprtimi krili kot simbol Svetega Duha, ki bedi nad mestom.
Šajke je pregnala železnica, splave pa hidroelektrarna
Naš sogovornik nas posebej opozori na izvor ledinskega poimenovanja tega dela Maribora ob Dravi, ki izvira iz nemške besede za pristan (Länd) oziroma prostor za pristajanje (Lander) ter od tod najprej (1840) Lent in nato (1919) Pristan, vmes pa še nekaj drugih nemških izpeljank. Drugo največje slovensko mesto je namreč zaradi vodnate Drave že v davnini imelo nadvse pomembno prometno vlogo. Po reki so – najprej s splavi in od 16. stoletja s šajkami, t. j. oglatimi lesenimi tovornimi ladjami - prevažali zlasti les, železo in kolonialno blago iz alpskih dežel v Panonsko nižino. Ko so dravski splavarji pristali na Lentu, je bil za njimi najnevarnejši del poti, saj je bila reka od Beljaka do Maribora deroča in do odstranitve najhujših skalnih ovir leta 1819 tudi sila nevarna. Na Lentu so se splavarji in vozniki šajk, na katere so lahko naložili 22 do 28 ton blaga, odpočili in okrepčali, uredili in natovorili svoja plovila ter nadaljevali pot proti Osijeku, Novem Sadu, Zemunu, Beogradu, Bečeju, Zrenjaninu in vse tja do Črnega morja.
Promet na Dravi je dosegel vrhunec po otvoritvi Južne železnice, tako da je med letoma 1846 in 1864 šlo skozi Maribor po 700 do 800 šajk in 1100 do 1200 splavov na leto. Šele z zgraditvijo Koroške železnice Maribor – Celovec je začel promet s šajkami upadati, dokler ni leta 1886 povsem zamrl. Splavarjenje pa se je uspešno nadaljevalo in med letoma 1930 in 1934 so vsako leto sestavili po 2000 splavov, dolgih okrog 32 metrov in s po 80 do 90 kubičnimi metri pohorskega lesa v vsakem. »Pogled na množico splavov, privezanih ob obrežju Drave na Lentu, je bil res nekaj enkratnega, zato smo si otroci radi ogledovali dogajanje v mariborskem pristanišču, ki je bilo vedno zelo razgibano in zanimivo,« se vrača sedemdeset let v preteklost tega dela mesta pod Pohorjem, ki se je že nekaj let pozneje, po drugi svetovni vojni precej spremenil. Ko so leta 1947 zgradili mariborsko hidroelektrarno, je splavarstvu na Dravi dokončno odklenkalo in nanj od leta 1985 spominja le še vsakoletni turistični Splavarski krst.
Kakor je bil Lent in z njim Maribor nekoč znan predvsem po živahnem rečnem prometu, tako se je od leta 1993 mariborsko dravsko nabrežje v začetku poletja zarisalo v zavest domačinov ter blizu pol milijona obiskovalcev od blizu in daleč kot živahno kulturno in družabno središče z več kot štiristo prireditvami. Tako pridejo na svoj račun tako ljubitelji zabave kakor kulturne ustvarjalnosti, ki je (vsaj na področju teatra, opere in literature) po besedah enega najuglednejši slovenskih gledališčnikov in piscev (pred izidom je njegovo sedmo prozno delo Spominjarije) v Mariboru znova v velikem razmahu, kar ga neizmerno veseli. Zato ne skriva zadovoljstva, da bo njegov rojstni kraj, v katerem je v svoji bogati igralski karieri kot gost odigral tri glavne vloge, čez dve leti postal Evropska prestolnica kulture. »To si Maribor glede na njegovo ustvarjalno zaledje, kulturno tradicijo in organizacijske sposobnosti vsekakor zasluži. Hkrati pa sem prepričan, da bo to izvrstna priložnost za njegovo vnovično mednarodno uveljavitev ter potrjevanje lastne umetniške prepoznavnosti.«
