Prisega na avtentična ljudska oblačila
Jožica Šmid je v triindvajsetih letih sešila že 35 gorenjskih noš, in to večinoma za akademsko folklorno skupino Ozara s Primskovega v Kranju, ki je v 61 letih, kar obstaja, orala ledino pri pravilnem oblačenju slovenskih folklornih skupin.
Pri tem 80-članska skupina pevcev, pevk, plesalcev in godcev posebej opozarja na ime upokojene kuharice iz OŠ Jakoba Aljaža v Kranju Jožice Šmid, ki je lani spet izdelala deset ženskih štajerskih noš za nove članice. Zdaj pa v njenem kabinetu nastajajo gorenjske noše. »Kril in modrcev ne šivam po osebnih merah plesalk, ampak jih polovico naredim za večja, polovico pa za manjša dekleta. Pri tem upoštevam tudi posebnosti, ki sem jih spoznala v vseh teh letih krojenja, šivanja,« naniza nekaj podatkov o svojem delu. Z možem Branetom, ki je dolgoletni umetniški vodja skupine in bo kmalu stopil v upokojenski stan, zdaj snujeta noše slovenskih prebivalcev iz Istre. Spletu teh novih plesov z desetimi pari bo mogoče zaploskati šele čez nekaj let, tako zahtevno je to delo. Šmidova namreč prisegata le na popolnoma identična ljudska oblačila in na izpiljen nastop na odru.
V folklorni skupini Strmol, ki sodi v DU Cerklje, se je Jožica prvič v življenju pridružila plesalkam. Tam zdaj na pobudo dr. Bojana Knifica šivajo nove gorenjske noše iz Prešernove dobe. Moške kostume so sicer dali narediti krojaču, ženske obleke pa bodo ukrojile, sešile ter okrasile kar plesalke same. Dogovorile so se, da bo ob torkih zvečer pod Jožičinim vodstvom in s pomočjo Pavle Janežič, ki je naredila odlične noše iz časa pred prvo svetovno vojno, vsaka delala to, kar zna.
Ženske gorenjske noše je naša sogovornica naredila tudi za Folklorno društvo Ivan Laharnar s Šentviške Gore, pa za šaleško folklorno skupino Koleda iz Velenja, za slovensko otroško folklorno skupino v Berlinu in po posredovanju Mirka Ramovša tudi za učenko v Združenih državah, ki je v njej odlično predstavila Slovenijo. Za rokavce porabi od 16 do 25 ur, prav toliko za krilo z modrcem ter kakih šest ur za predpasnik. Skupaj kakih 60 ur za nošo, pri čemer ne upošteva zamudnega iskanja blaga in drugih potrebščin doma in v tujini. Zadnje blago s črtami sta z možem po desetih letih iskanja odkrila v Stockholmu. Noše šiva s šivalnim strojem, na roke pa mora zašiti spodnji rob krila, gubice v pasu, nabran predpasnik, pa različne trakove, vrvice in celo zlate okraske.
Dom Šmidovih je v enem od kranjskih blokov, kjer med slikami, knjigami, fotografijami in spominki pritegne obiskovalčev pogled tudi velika Prešernova plaketa MO Kranj ter Maroltova listina. To dokazuje njuno zasvojenost s petjem pri ženski skupini Bodeče neže, nekdaj v zboru Musica viva, zdaj pa v ŽPZ Lipa in pri moški skupini Kranjski furmani.
