Ribe se lovijo na trnek,ljudje na besede - avgust
Včasih se mi zdi, da bi se morala še enkrat upokojiti. Prva upokojitev mi ni prinesla tistega, kar sem si predstavljala in pričakovala. Namreč sproščenega miru, uživanja življenja od jutra do večera, lahkega in sladkega spanca, pohajanja v naravi, zabijanja časa s prijatelji, branja knjig do onemoglosti, poslušanja glasbe, ki mi je všeč, skratka vsega tistega, kar sicer rada počenjam. Zgodilo se je vse drugače. Spanec ni dolg in lahek, časa za prijatelje in glasbo skoraj nimam, berem premalo, samo pred spanjem, saj oči hitro odpovedo pokornost. Ker torej ni tako, kot sem si predstavljala, sem sklenila, da se bom še enkrat upokojila. Takrat s premislekom. In poletje je ravno pravi čas, da storim, kar sem se namenila. Privoščila si bom vse, kar sem prej naštela, in to s sladoledom in čokolado vred. A meni je prav lepo, če se primerjam z Jožetom.
Ob novem letu je šel v pokoj in od takrat se bolj malo vidiva. Pravi, da se po njem ves čas pase nekakšen neugotovljivi virus, ki mu jemlje moči in zdravje. Po tihem mislim, da ima prilagoditvene težave, da mu telo odpoveduje, ker mu manjka žar, ki ga je gnal v službi, da je bil najboljši na svojem področju. Res da se je tam v zadnjem času veliko jezil na šefa in včasih tudi na sodelavce, a to sodi zraven, da se razburjaš in jeziš, tako žar ne popušča in raven adrenalina, kot temu rečejo zdravniki, ali eros, kot mu pravijo pesniki, obvladuje življenje vse do upokojitve. Pa potem?
Slovenska vojska si je edina doslej omislila predupokojitvene seminarje za aktivne vojake, kajti pravijo, da je prehod v pokoj pri njih še mnogo bolj stresen kot pri nas, civilistih. Da padajo v globoke depresije, čemur seveda sledijo fizične bolezni, osamljenost in na koncu izključenost iz družbe.
Pri neuniformiranih poklicih je malo verjetno, da bi jih kdo hotel izobraziti o času v tretjem življenjskem obdobju. Zato bi se morali o tem poučiti dovolj zgodaj kar sami.
Ne omenjeni prijatelj Jože ne jaz se nisva pripravila na spremembo po upokojitvi. O tem bi bilo treba misliti prej, takrat še, ko smo svoje moči vlagali v vzgojo otrok, pridobivanje denarja za njihov študij, v pomoč, da so si ustvarili samostojno življenje, pri tem pa pozabili nase. Zato mnogi potujejo, ko stopijo v pokoj. Drugi spet, ki so bili politiki, nadaljujejo agitacijsko pot v nevladnih organizacijah in opozarjajo na podle nakane oblasti, ki se izživlja nad staro generacijo. Tretji polnijo praznino z jedačo ali pijačo, četrti čemijo pred ekranom in se prepuščajo virtualnemu svetu čustev iz telenovel ali TV dnevnikov, ki med seboj kar tekmujejo, kateri bo bolj grozljiv. Umori, prometne katastrofe, eksplozije, postreljeni talci, mučeni zaporniki, sestradani afriški otroci, povodnji - o vseh teh katastrofah poročajo novinarji s terena s kričečimi glasovi. Adrenalin se dvigne in upokojencu se zdi, da se je pomladil za nekaj let.
V resnici pa upokojenci potrebujemo samo vedro čelo, prijatelje, pesem, tu in tam še kaj za pod zob, da bi bili srečni v svojem okolju in zadovoljni sami s seboj.
Treba se je le vrniti v svet enostavnih čustev, kakršne imajo vnuki okrog nas.
Poletje je ravno pravi čas za razmislek. Če vas žene k jadikovanju, zapojte eno domačo, pa čeprav le sami sebi.
