Za slovenske zmage julij avgust
Bržčas se poletnih mesecev najbolj veselijo mladi. Zlasti tisti, ki so uspešno končali šolsko ali študijsko leto. Toda vseh vendarle ne čaka dvomesečno brezdelje. Pravzaprav smemo reči, da bodo večino med njimi pestile skrbi, kako si ustvariti možnosti za življenje na jesen, ko se bodo znova odprla vrata šol in fakultet. Za najmlajše bo večji del teh skrbi na plečih staršev, drugi pa bodo mrzlično iskali prostor v študentskih domovih in morebitno priložnost za občasno delo, ki bi nekoliko izboljšale njihov gmotni položaj. Socialne razmere mladih bodo zagotovo še naprej tema številnih razprav in obenem svojevrsten kazalec (ne)uspešnosti vladne socialne in gospodarske politike.
Za mlade ljudi, ki šele iščejo svoje mesto v družbi, je značilno, da jim ne pridejo do živega razlage o globalnih vzrokih za zdajšnjo krizo, da je zanje pomembno živeti polno življenje. Pri tem se radi primerjajo z vrstniki v drugih okoljih, zlasti v tistih okoljih, kjer ne poznajo težav, kakršne so dandanašnji značilne za našo družbo. Zgledujejo se po vzornikih, ki jim jih ponujajo mediji. Čeprav so te »predstavitve« pogosto v velikem nasprotju s stvarnim življenjem, mlade pritegnejo zgodbe o blišču in lahkem zaslužku, zato tudi sami iščejo možnosti lahkega zaslužka. Srečanje s kruto vsakdanjostjo je pogosto boleče in pušča globoke rane, ki jih čas zlepa ne zaceli. Zato mladi pogosto iščejo izhod v mamilih in alkoholu. Predvsem starši pa bi morali tem vprašanjem nameniti več pozornosti, a kaj, ko se tudi starejši pogosto soočajo z brezizhodnostjo svojega socialnega položaja.
Socialne razlike so sestavni del tekmovalne družbe, vendar je naloga odgovorne politike, da poskrbi za tiste, ki so najbolj ranljivi. Povečevanje prepada med tistimi, ki imajo veliko in preveč, ter tistimi na družbenem obrobju, je še posebej značilno za tako imenovane tranzicijske države. Po padcu berlinskega zidu se je, denimo, skokovito povečalo število prišlekov iz vzhodnoevropskih držav, ki so na Zahodu iskali boljši kos kruha. Tako ni le berlinska postaja ZOO zgovorna podoba razočaranj, ki jih ti »iskalci sreče« doživljajo na idealiziranem Zahodu, kjer se skušajo preživeti s prostitucijo, s prodajanjem mamil in z drugimi kriminalnimi dejanji. Za mnoge bodo sanje o lepem življenju za zmeraj ostale zgolj sanje.
A ne le v Nemčiji, tudi pri nas se soočamo s takimi tragičnimi zgodbami. Na policiji vedo povedati, da se je kar nekaj »podjetnikov« obogatilo s trgovanjem z »belim blagom« iz Romunije, Ukrajine, srednje in daljne Azije. Tudi to je ena od žalostnih posledic novodobnega »podjetništva«, ki ga vodi zgolj dobiček in je nesreča drugih pravzaprav priložnost za lahek zaslužek.
V Sloveniji niso socialne razmere tako dramatične kot v številnih drugih tranzicijskih državah, čeprav se tudi pri nas skuša uveljaviti logika »svobodnega trga«. Pa vendar, brez zadrege lahko ugotovimo, da so se v zadnjih dveh desetletjih za dobršen del prebivalstva poslabšale socialne razmere. Za te ljudi je slaba tolažba ugotovitev, da je drugim še slabše.
Še najboljša pot do družbe blaginje je zagotoviti mladim možnost kakovostnega izobraževanja. Temu cilju mora biti podrejena tudi socialna politika. Znanje namreč ne more biti privilegij bogatih in v tem gre pritrditi politiki, da je treba spremeniti dozdajšnjo politiko štipendiranja. Prav tako kaže znova premisliti o kreditiranju študija. Tako naj država uvede možnost najemanja posojila za študij, ki ga uspešnim študentom ne bo treba vračati. S tem bi študente spodbudili k temu, da bi čim hitreje dokončali študij. Zdajšnji študentski voditelji pa se, žal, bolj ukvarjajo z nasprotovanjem zakonu o malem delu, s čimer v bistvu skušajo ohraniti razmere, ko peščica funkcionarjev in posrednikov »malega dela« polni svoje žepe na rovaš tistih, na katere se formalno sklicujejo. Resnici na ljubo je treba še povedati, da se to ne dogaja zgolj tedaj, ko gre za študentsko populacijo.