Generacije Y, X in Z o nujnosti skrbno premišljenih sprememb
Oni dan – bilo je 8. junija 2010 – je bilo v palači državnega sveta RS, ki si je že zacelila najbolj vidne rane po obmetavanju z granitnimi kockami, v dvorani pa je bilo ne glede na stran čutiti resignacijo zaradi razkola na pomorskem referendumu, nenavadno živahno.
Zbrali so se predstavniki treh generacij, ki jih čedalje pogosteje označujejo z zadnjimi črkami v abecedi. Te so v matematičnih enačbah pridržane za neznanke, tokrat pa je beseda zares tekla o neznanem, pa vendar predvidljivem – o osmišljanju življenja zlasti z gledišča medgeneracijskega sodelovanja. Šlo je za prireditev lani ustanovljenega Zavoda Ypsilon, v katerem se združujejo razumniki, stari med 20 in 30 leti. Generacija Y je v ta namen povabila tri nadvse ustvarjalne pripadnike najstarejše, še živeče generacije Z, da bi z udarnimi, dvajset minut trajajočimi in razmišljujočimi uvodniki utemeljili razpravo. Med srednjo generacijo X pa je bilo največ članov DS in tudi drugih, za to tematiko zainteresiranih obiskovalcev.
Imena vabljenih referentov so obetala zanimivo razpravo. Žal se je zaradi slabega počutja (95 let!) ni mogel udeležiti Niko Kavčič, v času FLRJ eden vodilnih slovenskih in jugoslovanskih bančnikov, ki je februarja letos dvignil veliko prahu z izjavo, da je treba politično levico osvežiti, zlasti pa vodstvo LDS s Katarino Kresal na čelu zamenjati, pa tudi Borut Pahor kot predsednik vlade naj bi bil pod vprašajem. Seveda je Kavčič sprožil burne reakcije tako v strankah in vladnih krogih, kot tudi v širši javnosti. Ni manjkalo diskvalifikacij, pa tudi pritrjevanj.
Brez Nika Kavčiča, ki bi prispeval svoj pogled, bi bil delež drugih dveh uvodničarjev nekoliko zožen, ko ne bi te čedalje bolj pereče problematike zajela zares poglobljeno. Psiholog prof. dr. Vid Pečjak, tudi pisatelj in ambasador RS znanosti, je posegel v preteklost vse do starih Rimljanov, ko so oblastniki nudili igre, če za obubožane ni bilo dovolj kruha in za vse pravega življenjskega smisla. Podobno je dandanes: ljudje nimajo dela, sredstev za preživljanje in enakovrednih pravic, namesto tega pa jim ponujajo lažne nadomestke. Najbolj sta prizadeta njihova svoboda in lastni jaz. Toda samostojni ljudje tako ali tako niso zaželeni: čeprav poganjajo razvoj, so za oblast moteči. Filozof Erich Fromm (živel je v 20. stoletju do leta 1980) je o tem napisal slovito delo Beg pred svobodo. Analiziral je zelo razširjen pojav, da se ljudje raje odrekajo delu svobode, kot da bi prevzemali odgovornost, ki jo zahteva prav nikoli do konca izbojevana in vedno znova ogrožena človekova svoboda. Oblastniki, ki igrajo na to karto, ponujajo različna slepila. Toda ta pot vodi v krizo, vidno navzven tudi že v ekološkem propadanju. Zato nam z vso resnostjo grozi nič manj kot uničenje civilizacije, je sklenil svoj uvodni referat dr. Pečjak, ki je pravkar pripravil za tisk knjigo o ogroženosti okolja in – človeštva.
Medtem ko je prof. Pečjak označil sebe za človeka, ki na pritiske odgovarja tako, da stori prav nasprotno, kot od njega zahtevajo, se je prof. dr. France Bučar, pravnik, publicist, predsednik prvega slovenskega demokratičnega parlamenta in oče slovenske ustave na kratko označil kot samorastnik. Človek, ki ga poznamo kot razumnika, ki naravnost in za najširše razumevanje tudi enostavno pove, kar je treba, je tokrat presenetil z izredno globino in pretanjenostjo svoje misli. Je človek samo odsev širše skupnosti, kot gledajo na to totalitarni sistemi, se je retorično vprašal, ali si sam določa pogled na svet, pripadnost in identiteto? Vse, kar mu onemogoča tako kakovostno samouresničevanje, je atentat na njegovo svobodo. Onemogoča ga v osmišljanju, če pa ne vidimo smisla, »visimo v zraku«.
Osrednji problem modernega človeka je osmišljanje pogleda na svet, je poudaril dr. Bučar. Ekonomija izhaja iz napačnega stališča, da je gmotni napredek neomejen in dela iz potrošnje malika. To pa svet in civilizacijo na njem v vodi propad. Tak pogled na svetovno dogajanje je mračen, saj vsi kazalci kažejo na katastrofo največjih razsežnosti. Vprašanje o tem, kako na zeleno vejo, je sila kompleksno, a brez temeljitega razmisleka o elementarnih stvareh ne moremo naprej. Sistem, ki ga imamo, v državnem in globalnem okviru dolgoročno ne zdrži. Če hočemo iz začaranega kroga, je potreben ozaveščen posameznik, ki bo sposoben premagati pritiske svojega okolja. Brez tega ni demokracije, kajti to je zahteven sistem, ki ga ni mogoče graditi in ohranjati brez ljudi s hrbtenico. Brez pokončnosti ni samostojnega in neodvisnega človeka, brez takšnih ljudi pa ne dolgoročno naravnane demokracije, zato je problem celovite osebnosti zdaj in tukaj pomembnejši kot vse drugo. Je nujen in neodložljiv!
Izzivov za razpravo je bilo po takih uvodnih razmišljanjih ugledne dvojice iz generacije Z več kot dovolj, a je za njen širši razmah je zmanjkalo časa. Dandanes je položaj mladih težji, kot je bil v naši mladosti, je dejal v razpravi prof. Bučar. Stiskali so nas od vseh strani, a smo se upirali. Življenje te mora temeljito obdelati, da na podlagi nezadovoljstva z obstoječim razviješ svojo upornost. Ko opazujemo, kako bo zaradi nenasitne požrešnosti globalizacija požrla samo sebe, razmišljamo tudi o razmerah v svojem ožjem okolju. Dandanašnji je v vseh generacijah preveč apatičnosti. Apatičnost pa je najhujše, kar lahko prizadene narod. Kar zadeva vlado, je najbrž celo zaželena, saj ohranja obstoječe stanje, medtem ko razmišljanje vodi v spremembe, te pa dvignejo na politično površje druge ljudi. Pri nas so stranke stopile v škornje nekdanje partije in zato ne more priti do potrebnih strukturnih sprememb (tudi ta misel je bila Bučarjeva). Ni ideje, kaj hočemo, kam gremo. A nas bodo razmere prisilile k spremembam. Tej misli so z aplavzom pritrdili pripadniki vseh treh generacij - Y, X in Z.
