Naše legende Boris Kopitar
Smejte se in svet se bo smejal z vami; jočite in jokali boste sami. S temi besedami in smehom Borisa Kopitarja sva začela najin pogovor. Boris je eden tistih, ki so imeli in imajo to srečo, da uživajo v svojem delu. Skoraj ne bi verjel, da nikoli ni bil redno zaposlen na RTV Slovenija. Bil je komercialist, zadnjih triindvajset let pa je delal na področju organiziranja izobraževanja odraslih.
Delo, po katerem večina Slovencev pozna Borisa Kopitarja, pa je tako rekoč njegov konjiček. Njegovo zborno govorjenje, odlično vodenje in predvsem pošten odnos do TV gledalca ali radijskega poslušalca, so tiste lastnosti, ki ga delajo verodostojnega.
»Moje sodelovanje z Radiom Ljubljana sega tja v sredino sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Občasno sem vodil javno oddajo Koncert iz naših krajev, potem pa pri tem delu zamenjal dramskega igralca Braneta Ivanca. Takratni kulturno zabavni program radia mi je bil pisan na kožo, še posebej njegov narodnozabavni del. Vodil sem tudi oddajo Prizma optimizma, namenjeno starejšim poslušalcem, pa studijsko – kontaktno oddajo Zavrtite, uganite in se pogovorite. Od leta 1980 sem kar deset let vodil sobotne in nedeljske oddaje Vala 202.«
Sliši se, kot, da je bilo vse tole lahko doseči ...
»Oh, kje pa. Na avdiciji za voditelje na Valu 202 nas je bilo skoraj 400. Le štirje smo bili izbrani. Takratna sita za izbor so bila zelo gosta. Tudi kasnejše izobraževanje je bilo zelo zahtevno. S hvaležnostjo se spominjam Ane Mlakar, Ajde Kalan, Tončke Godina, Nataše Dolenc, Vilija Vodopivca, Kajetana Zupana in še mnogih drugih radijcev, ki so me veliko naučili in mi pomagali v ta čudoviti medijski svet.«
Vsekakor je TV najbolj odmeven medij. Ko je leta 1987 Vili Vodopivec odšel z Radia na Televizijo v novoustanovljeno razvedrilno uredništvo, je k sodelovanju povabil takrat že izoblikovanega govorca in radijskega voditelja Borisa Kopitarja. Tam sta ga »v roke« dobila televizijska režiserja Fran Žižek in Dušan Hren.
»Ne boš verjel, Žižek mi je celo gibanje po sceni narisal kar na tla. Bil je izjemno strog in natančen. Z njim in z Dušanom Hrenom sem delal odmevne oddaje. Ena prvih je bila serija devetih oddaj poldrugo uro dolgega kviza »Poznate Jugoslavijo?«, sledile so oddaje z narodnozabavnimi ansambli pa Video meh, ki je bila prva vodena TV oddajo o domači zabavni glasbi. Pa Alpski večer, Po domače, Vsakdanjik in praznik in zdaj Glasbeni spomini.
Pri ustvarjanju TV oddaj sem spoznal veliko zanimivih ljudi. Sodelovanje z njimi je bilo čudovito. In tudi koristno. Slavko Avsenik mi je nekoč dejal: Boris, nikoli ne dovoli, da se aplavz konča po glasbi, že moraš v njegov izzven nadaljevati s svojim govorjenjem ...Trenutno najbolj uživam, ko brskam po narodnozabavnih arhivih. Tudi odmevi so dobri, kar potrjuje našo dobro naravnanost pri tem delu.«
Tudi njegova pot pevca je osupljiva. Ko se je leta l973 vrnil s služenja vojaščine, se je pridružil kamniško-domžalskemu ansamblu Kovinarji, s katerimi je sodeloval polnih deset let in z njimi obredel velik del Slovenije in Evrope. Eno sezono je sodeloval tudi z ansamblom Franca Miheliča, spet deset let je prepeval z ansamblom Nika Zajca.
»Poskusil sem se tudi v solističnem prepevanju. Začelo se je že leta 1973, ko sem sodeloval na tekmovanju »Prvi glas Gorenjske« in na nekaj koncertih osvojil zelo dobro drugo mesto, takoj za zdajšnjim županom Cerkelj na Gorenjskem Francem Čebuljem. Bolj zares se je moja solistična pevska kariera začela na pobudo skladatelja Milana Ferleža in pisatelja Ivana Sivca. Tako je nastal moj prvenec, kaseta z naslovom Žametne vrtnice, seveda ob pomoči imenitnih glasbenikov Vitala Ahačiča, Irene Vrčkovnik, Ivana Hudnika, Đura Penzeša, Iva Umeka, Tomaža Grintala in drugih. Uspešnica je vsekakor skladba Žametne vrtnice, ki sodi v železni repertoar prav vsake radijske postaje.«
Kaj pa humor, ki vsekakor sodi v širše območje tvojega dela na televiziji?
»Tu pa je težko določiti, kaj je za objavo in kaj ne! Kar je nekaterim 'gmajn', je za druge dobro in smešno.«
Komaj bi verjel, da vse to, kar dela in je delal Boris Kopitar, človek zmore v normalnem življenju. Morda pa je Boris znal dan raztegniti za kako urico ali dve? Sicer pa že zdaj uživa ob misli, kako bo po novem letu, ko bo že v pokoju, zavihal rokave in brisal prah po arhivih RTV in iz starih posnetkov delal nove, spet zanimive oddaje. Ali pa morda s svojim toplim glasom spletal venčke iz žametnih vrtnic.
