Ognjevit nasprotnik stereotipov o starejših- Milan Pavliha

Zgodbe | jul. '10

Spoznajte jih

Ognjevit nasprotnik stereotipov o starejših

Milan Pavliha pravzaprav ni človek, ki bi ga bilo treba predstaviti v tej rubriki, saj je širši javnosti znan z različnih področji svojega prizadevnega delovanja, zlasti socialnega in glasbenega. Manj pa je znano, s kolikšno vnemo si prizadeva, da bi naša družba prenehala zapostavljati starejše ljudi in jih označevati s stereotipi ter z rabo besed »star« in »upokojenec«.

Pojma »star« in »upokojenec« po njegovem mnenju v semantičnem pomenu (semantika: veda o pomenu besed) nista ustrezni in ne primerni, ker pomenita izključevanje. Po navadi štejejo, da si star, ko dopolniš 65 let in sodiš v kategorijo ljudi, ki jim je treba zagotoviti primerno stanovanje, ki potrebujejo pomoč pri zagotavljanju normalnega življenja, ki so družbi v breme in ne v pomoč, ki ne dobijo posojila, ker bodo kmalu umrli, ker jih niti noben anketar noče vključiti med anketirance in še in še. Milan Pavliha na sebi dokazuje, kako neustrezen je izraz »star«. Letos spomladi je dopolnil 75 let, živi pa z enakim tempom in življenjskim slogom kot vse življenje. Nič ni izključujočega zgolj zaradi starosti. Ves svež je ob 10. uri prihitel na pogovor in se opravičil za pet minut zamude, ker je tudi to jutro tako kot druge dneve šel na Šmarno goro, potem se je bilo potrebno oprhati, preobleči in se s kolesom pripeljati iz Šiške v Bežigrad. Včasih, kadar nima vaj, gre na Šmarno goro tudi proti večeru. Toda orkester ima vaje skoraj vsak večer.

Milan s svojim klarinetom igra v folklorni skupini COF in v folklorni skupini Emona. Poleg rednih vaj imajo tudi veliko nastopov. Lani so Cofovci tri tedne nastopali po različnih krajih daljne Mehiki. Kot čudežno doživetje se mu zdi, ko mu je župnik v nekem kraju v Mehiki podaril zbirko mehiških kovancev z besedami, »ker ste tako lepo igrali na klarinet in me spominjali na mojega očeta.« Komaj je prišel z Mehike, že se je za teden dni z drugo folklorno skupino odpravil na gostovanje po Sardiniji. Potovanja, nastopi v različnih krajih, vsak dan iz hotela v hotel. Ali je človek, ki to zmore, »star«, razmišljam tudi sama, ko klepetam z Milanom Pavliho, upokojenim profesorjem pedagogike, ki je vse svoje življenje posvetil ranljivim skupinam ljudi, v mladosti zlasti otrokom in mladini, v letih po upokojitvi pa v združenjih, ki svojo dejavnost posvečajo starejšim. Termin »starejši« je primernejši, je procesualni termin, mi razlaga sogovornik. Ne pomeni izključevanja, zato ga tudi ne uporabljajo v drugih članicah EU.

Ljubezni moraš ujčkati

»Moje izkušnje potrjujejo, da je telesno kondicijo treba ustvarjati že v mladosti. To je dota za vse kasnejše življenje. To je naložba, ki jo je treba stalno bogatiti. Z veseljem in užitkom veliko hodim po hribih. Tudi v visokogorju sem že srečal starejše ljudi, kot sem sam, pa nihče ni začel hoditi v hribe šele pri sedemdesetih. Tudi gibalne sposobnosti, ne le umske in intelektualne, lahko ohranjaš še v pozni starosti. Vendar to ne sme biti naloga, ki jo opravljaš zaradi nuje. To mora biti tvoja ljubezen. Ljubezni pa moraš ujčkati. Z njimi je lepo živeti. Tudi z ljubeznijo do svojega telesa,« se namuzne. In takoj doda, da bi, če bi moral rangirati vse svoje ljubezni, zagotovo na prvo mesto uvrstil ženo in družino. Zdaj sta mu je v veliko veselje vnučka, najmlajši ima dobri dve leti. Z ženo se z njima veliko ukvarjata. »Človek mora v sebi ohranjati tudi igrivost, otrok v tebi ti osmisli življenje, ohranja radovednost, zato je tudi ukvarjanje z vnuki dobra priložnost, da človek ostaja mladosten tudi v svojem razmišljanju. Pomembno ti je, kako se počutiš, in ne, kaj imaš. Potreba po imeti ni več pomembna.«

V socialni zbornici je Milan Pavliha že dolgo dejaven. Zdaj je tudi član strokovnega sveta in zadovoljen je, da ga zbornica pošilja na različne posvete. Najbolj se posveča preprečevanju vse številnejših in raznovrstnih pojavov diskriminacije starejših in ustvarjanju možnosti za kakovostno življenje. Dejaven je tudi kot član kolegija vodstva ZDUS, vendar pa ob tem dodaja, da nasprotuje temu, da bi se ZDUS ukvarjal tudi s t. im. dnevno politiko. Dejaven je v Inštitutu Antona Trstenjaka, kjer sta v projektu »Starosti prijazna mesta« skupaj z dr. Božidarjem Voljčem, ki vodi ta projekt, že dobila ustrezna soglasja županstva za konkretne predloge, da bo mesto Ljubljana postalo kulturno bolj prijazno do starejših meščanov.

Stereotipi tudi v kulturi

Milan Pavliha se bojuje tudi za odpravo stereotipov o ljubiteljski kulturi. Tudi na tem področju je sam dejaven in pogosto občuti diskriminatorno ravnanje družbe do ljubiteljske kulture. Z njo se ukvarjajo številni starejši ljudje. Tudi v Godbi ljubljanskih veteranov, ki jo vodi, je večina godbenikov starejših, pa zato njihova glasba ni nič manj kakovostna. »Igramo z navdušenjem, z ljubeznijo.« Kot muzikantje so tudi ambasadorji dobre volje. Imajo celo svojo gorniško sekcijo. Lani, 28. avgusta, so imeli koncert pred kočo na Planiki. Navdušili so poslušalce, njihova glasba pa je odmevala vse do Vodnikove koče. Potem so se povzpeli na Triglav in tega dne imeli še dva koncerta.

Spet se vprašam, ali kaj takega lahko pričakujemo od ljudi, ki jih označujemo z izrazom »star«.

Gorniški koncert bodo imeli tudi konec letošnjega avgusta na Kofcah.

Marinka Levičar