Dobra volja je najboljša - Janez in Magda Kovač

Dobra volja je najboljša - Janez in Magda Kovač

Zgodbe | jul. '10

SPOZNAJTE JIH

 

Dobra volja je najboljša!

Da je dobra volja v življenju res najboljša popotnica, s svojo vedrino in optimizmom potrjujeta tudi Janez in Magda Kovač, ki se zadnjih devet let, odkar je Janez v pokoju, najraje zadržujeta v Homu nad Šentrupertom. Tam sta si ob vinogradu s štiristo trtami zgradila prijetno zidanico, v kateri, kot pravi Magda, »že zjutraj, ko se zbudiš in slišiš ptičke peti, začutiš sebe, svoje kosti in svoje veselje nad življenjem«.

V tem okolju se Janez vrača v kraje svoje mladosti, ki jo je preživel v Dragi pri Šentrupertu, od koder ga je pot vodila najprej v šolo, nato na delo v Nemčijo, po vrnitvi pa si je v Ljubljani zgradil hišo in uspešno obrtno delavnico. »Po poklicu sem ključavničar, po duši pa sem bil in ostajam veseljak in muzikant! S harmoniko sva nerazdružljiva že od prvega razreda osnovne šole, vedno sva bila tam, kjer se je pelo in je bilo veselo,« se s hudomušnim nasmehom predstavi Janez in raztegne eno od svojih štirih harmonik.

Pa mu življenju ni vselej teklo gladko. Očeta, po katerem je podedoval veselje do harmonike, so med drugo svetovno vojno odpeljali z doma, ko je bilo Janezu komaj devet mesecev. Mati se je s šestimi otroci težko prebijala na majhni kmetiji, a ji jih je uspelo spodbuditi, da so si pridobili izobrazbo in s tem možnosti za boljše življenje. Tudi kasneje Janezu usoda ni prizanašala: v prometni nesreči je izgubil prvo ženo in dalj časa sam skrbel za dva otroka, dokler se ni k njemu preselila Magda s svojo hčerko. V zrelih letih je zaradi obolele hrbtenice in leve noge prestal več operacij, iz vseh hudih preizkušenj pa ga je reševala neuničljiva dobra volja. Skupaj z njim je vedno pripravljena na šalo in smeh tudi Magda, s katero se že trideset let podpirata v dobrem in slabem, saj imata, kot povesta, za seboj že »devet let zakonskega življenja na enaindvajset let podlage«.

Med prijatelji in sosedi sta zelo priljubljena in vselej dobrodošla gosta. Rada imata ljudi okoli sebe, na njuno trgatev jih pride tudi po trideset. Poznata skoraj vse ljudi v okolici in vsak, ki ga pot zanese mimo njune zidanice, je vedno povabljen na kozarček. »Ljudje so tu zelo prijazni in družabni, življenje teče čisto drugače kot v mestu,« hvalita svojo sosesko. Za vinograd in velik zelenjavni vrt zaradi Janezovih težav s hrbtenico večinoma poskrbi Magda, ki ji delo nikoli ni v breme: »Rada delam predvsem zunaj, v naravi, seveda tudi kuham, a kuha se kar samo, jaz samo v štedilnik naložim drva in uživam zunaj!«

Za prijatelje Janez še vedno z veseljem raztegne svojo »ljubico harmoniko«, ki ga spremlja na vseh poteh. Najmanjšo harmoniko iz svoje zbirke je v mladosti nesel celo pod vrh Triglava in ker se boji višine, »se je ves tresel in so prsti kar sami igrali«. Ne igra pa več na porokah in drugih praznovanjih, na katerih se je razdajal v mlajših letih, tudi v časih, ki sta jih s prvo ženo in otrokoma preživela na delu v Nemčiji. Na ta čas vežejo Janeza lepi spomini, nikoli ni imel domotožja, dobro se je počutil na delovnem mestu, veliko se je družil s sodelavci, prijatelji in sosedi. K njegovi priljubljenosti je poleg znanja nemškega jezika in pridnosti pri delu največ pripomogla harmonika, na katero se je kot otrok naučil igrati popolnoma sam, po posluhu. Sprva je igral le z dvema prstoma, šele kasneje mu je z nasveti pomagal izkušen harmonikar.

V Nemčiji se mu je pri prenavljanju stanovanj, česar se je lotil zato, da bi dopolnil družinski proračun, pripetilo marsikaj zanimivega. »Polaganje tapet v novih stanovanjih je kar nekako šlo, po prvem poskusu lepljenja tapet v stari hiši, pa so me še dolgo v sanjah preganjali trakovi tapet, ki so naslednje jutro bingljali s sten in s stropa,« se zdaj Janez lahko smeji ob spominu na neizkušenega, a podjetnega prenovitelja.

Janez in Magda občasno živita tudi v Ljubljani, vendar najdeta svoj mir in življenjski smisel med prijaznimi dolenjskimi goricami in ljudmi, ki ju obkrožajo. Ko sta obiskala prijatelje v Kanadi, kjer sta si med drugim ogledala tudi Niagarske slapove, sta se dokončno prepričala, da imata Ameriko kar doma! Sprehodi po prelepi naravi, vinograd, doma pridelana zelenjava, gobe, ki jih oba navdušeno nabirata, srečanja z ljudmi in veselo druženje s prijatelji, petje v pevskem zboru (Janez sodeluje kar v dveh zborih), balinanje – kaj naj bi si še želel človek v obdobju, ko mu ni treba več vsako jutro v službo?

Pavla Rapoša Tajnšek

Fotografija: Tatjana Rodošek

 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media