Rožna dolina je z novogradnjami izgubila svoj značaj

Zgodbe | jul. '10

Potem ko si je sedemdesetletni upokojeni svobodni filmski delavec Matija Barl na terasi svojega sedanjega domovanja v Marezigah najprej pozorno ogledal razglednici njegovega rojstnega kraja, je najprej spomnil na izvor imena tega ljubljanskega mestnega predela: »O nastanku krajevnega imena Rožna dolina obstaja sicer več razlag, vendar je slej ko prej jasno, da je dolina pod Rožnikom (394 m) dobila ime po tem kopastem griču, ki se dviguje med Grajskih hribom in vzhodnimi obronki Škofjeloškega hribovja in tako deli jugovzhodni in severozahodni del Ljubljane. Prvotno slovensko ime te vzpetine, na katere prisojnih pobočjih je v 15. stoletju rasla tudi vinska trta, je bilo Rusovec, po rusi - rdeči ilovnati zemlji, iz katere je sestavljena.«

Površni nemški oziroma avstro – ogrski zavojevalci, ki tega pojma niso razumeli, so ga, kot ugotavlja etnolog, kulturni in umetnostni zgodovinar Damjan J. Ovsec, napačno prevedli v Rosenbach (Rožni potok). Medtem pa so sami Ljubljančani pozabili na pravi slovenski pomen in so kasneje ime iz nemščine prevajali v slovenščino kot Rožnik. Sam grič ima precej pestro preteklost, saj je bilo tukaj sredi 15. stoletja zavetišče za gobavce in pozneje, v 16. in 17. stoletju pribežališče mestnih prebivalcev pred epidemijo kuge. Rožnik je skupaj s Tivolijem postal najbolj obljudena sprehajalna točka Ljubljančanov šele v začetku 19. stoletja, ko so uredili pot do vrha.

 Dolina pod Rožnikom – Rožna dolina

Sedanjo baročno cerkvico Marijinega obiskovanja, ki jo vidimo v ozadju starejše rožnodolske razglednice, so po sedmih letih gradnje na mestu prednice iz 16. stoletja po načrtih Tržačana Candida Zullianija sezidali leta 1747. Ko so v začetku 19. stoletja Francozi oblegali ljubljanski grad, so jo med topovskim obstreljevanjem močno poškodovali. Zato je po njihovem odhodu dobila novo fasadno členitev, po potresu pa je bila obnovljena tudi njena notranjščina, v kateri je oltarna slika Marijinega obiskovanja delo slikarja Jurija Šubica. Cerkev je obrnjena proti severozahodu, tako da se glavno pročelje dviga nad pobočjem in je tako v duhu baročnega časa vidna daleč naokrog. Hkrati pa je od nje čudovit razgled proti Krimu, Polhograjskim Dolomitom, Karavankam in Kamniškim Alpam.

»Moj stari oče Rudolf Barl, avstro-ogrski strojevodja, je bil s sosedom Obrsnelom dolga leta ključar v rožniški cerkvi, kamor je hodila k maši večina Rožnodolčanov. Še zlasti živahno je bilo ob cerkvenih praznikih, ko so bili pred cerkvijo Marijinega obiskovanja tudi živahni sejmi,« pravi Matija Barl, ki je z mamo Cvetko in očetom Vilibaldom ter sestro Tatjano in bratom Petrom živel v hiši na vogalu Večne poti in Ceste VII do svojega 22. leta starosti leta 1962, ko se je s trebuhom za kruhom odpravil na tuje in se vse življenje ukvarjal s filmom.

Pravzaprav se je z njim srečal že leta 1951, ko je v Galetovem filmu prepričljivo odigral naslovno vlogo Kekca, nato na AGRFT v Ljubljani študiral dramaturgijo, zatem pa je v štiridesetih letih bivanja v Nemčiji in Švici opravljal skoraj vsa dela, ki so potrebna, da nastane film: od rekviziterja do režiserja, od vodje snemanja do direktorja filma, od priložnostnega igralca do prevajalca, od scenarista in pisca dialogov do samostojnega producenta … Od tega je dvanajst let občasno filme snemal tudi v Afriki (Keniji, Tanzaniji, Ugandi, Gani, Senegalu, Maliju, Svaziju, Južnoafriški republiki).

»Toda čeprav sem več kot dve tretjini svojega življenja prebil daleč od doma, sem ostal Rožnodolčan, saj pripadnosti svojemu rojstnemu kraju ne bi mogel nikoli zamenjati ali zatajiti,« iskreno prizna Matija Barl in s posebno naklonjenostjo omeni hvalevredno dejavnost odbora srečanj veteranov Rožne doline, ki od leta 1986 z veliko zagnanostjo ohranja spomin na nekdanje življenje v tem lepem delu Ljubljane.

 

Močvirnat travnik z nekaj potočki

In kako se je to življenje začelo? »Kot mi je pripovedoval zgodovinar in časnikar Fran Vatovec, je bila Rožna dolina nekoč močvirnat travnik z nekaj potočki, ki so tekli z Rožnika, ter s tremi ali štirimi hišami: Habjanovo, Mikličevo, Marnovo in še eno. Podobno jo je opisal tudi moj oče, ko se je kot železniški uslužbenec leta 1913 vselil v novo zgrajeno hišo. Rožna dolina, kakršno poznamo danes, je v resnici začela nastajati po ljubljanskem potresu leta 1895, ki je porušil predvsem hiše ob levem bregu Ljubljanice, medtem ko je bil Vič manj prizadet. Tako se je Ljubljana spremenila v eno samo gradbišče in v desetih letih je zraslo 361 novih hiš. Le stežka pa so si opomogli delavci in obrtniki, zato so ustanovili Slovensko delavsko stavbno društvo, ki je svojim članom s posojili pomagalo pri gradnji hiš v Vodmatu, na Kodeljevem, v Trnovem in Štepanji vasi. Toda poceni zemljišč je kmalu zmanjkalo, zato so kupili velike travnike med železnico in Večno potjo v Rožni dolini. A ti so bili zamočvirjeni, brez jarkov in odtokov, cest in poti. Zato jih je bilo treba najprej meliorirati, kar pa je bilo drago.

Mnogi delavci, med katerimi je bilo največ 'tobakarjev' (to je delavcev Tobačne tovarne), železničarjev in zaposlenih na pošti, so se zato znašli v precejšnjih škripcih in tako so nekateri kupljeno zemljišče prodali, drugi pa so vztrajali. Ko so za te težave zvedeli njihovi rojaki, ki so za zaslužkom odšli v Ameriko, so zlasti nekdanji železničarji med izseljenci sprožili široko akcijo in zbrali dovolj denarja, da so zamočvirjeno zemljišče lahko izsušili in nadaljevali z gradnjo. Hvaležni Rožnodolčani so se jim pozneje oddolžili tako, da so viškemu občinskemu svetu predlagali označitev ulic s številkami, torej tako imenovani ameriški način, ki je kljub pomislekom nekaterih odbornikov naposled obveljal. Tako je sedemnajst rožnodolskih (in tudi petnajst glinških) ulic dobilo rimske številke. Soda števila so dobile ulice, ki teko vzporedno z železniško progo, liha števila pa ulice, ki so pravokotno na progo.«

Za to naselje je značilno, navaja etnologinja Polona Sketelj, da se ni razvijalo okrog starega jedra, temveč postopoma ob reguliranih cestah. Velikost parcel je bila odvisna od socialnega statusa njihovih lastnikov. Med železniško progo, Škrabčevo, Cesto I in Glinščico so se na parcelah, ki so merile okrog 6oo kvadratnih metrov, naseljevali predvsem delavci, medtem ko so območje ob Večni poti ter med železniško progo, Škrabčevo in Večno potjo zasedli bogatejši meščani, katerih parcele so sprva obsegale do 1600 kvadratnih metrov.

Za enodružinske hiše so obstajali trije tipski načrti z obveznim vrtom za najnujnejšo samooskrbo.

»Skupino prvih rožnodolskih hiš na zahodnem in severnem vogalu IX. in X. ceste prikazuje barvna razglednica iz obdobja pred prvo svetovno vojno, na drugi (iz leta 1922), za katero se je moral fotograf povzpeti na zahodni trakt viške cerkve sv. Antona Padovanskega, pa je upodobljen pogled proti severovzhodu z izstopajočo secesijsko zgradbo sedanje osnovne šole v ospredju,« je razložil razgledniška motiva zaprisežen Rožnodolčan, ki ob koncu prizadeto pravi, da danes Rožne doline, kakršno je doživljal on, žal ni več: »Z neskladnimi novogradnjami je izgubila svoj značaj, svoje bistvo, pri čemer so zaradi pregoste pozidave skoraj povsem izginili vrtovi med hišami.«


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media