Milos - romantični biser Grčije

Prosti čas | jul. '10

 Milos – romantični biser Grčije

Grško otočje Kikladi je ena izmed zibelk antične kulture. Leži v Egejskem morju jugovzhodno od polotoka Atike. Več kot dvesto otokov je razmetanih v navideznem krogu (gr. kiklos – od tod tudi ime otočja) s premerom približno sto navtičnih milj. Kikladi niso le zgodovinski biser, temveč tudi turistični dragulj Grčije. Večino romantičnih predstav o tej državi smo si ustvarili prav iz filmov in fotografij, posnetih na teh otokih.

Turkizno morje, skalnati otoki, porasli z oljkami, peščeni zalivi, obkroženi z vulkansko obarvanimi stenami, ljubke bele hišice in cerkvice z modrimi kupolami, prijazni domačini, ki v senci trte pred taverno posedajo na preprostih lesenih stolih, pa oprtani oslički in med skalami raztresene ovce, impresivni sončni zahodi in bela jadra na obzorju so po eni strani sanjski, po drugi pa povsem stvarni in vsakomur dosegljivi Kikladi.

V otočju je nekaj otokov kar dobro znanih, denimo Naxsos, Mikonos in še posebej Santorini, ki so turistično izredno oblegani in temu ustrezno razviti. Zato ima tam romantika tudi visoko ceno. Veliko več pa je otokov, kjer je turizma bistveno manj, se pa zato na njih najde pravo, umirjeno grško otoško življenje.

Morda je med temi najlepši Milos, najzahodnejši otok Kikladov. Zaradi močne vulkanske dejavnosti v daljni preteklosti ga je doletela podobna usoda kot Santorini, saj ga je dobršen del raztreščilo v zrak in okolico, pri tem pa je nastala obsežna in globoka, s skalnatimi sfingami obkrožena laguna, kjer je zdaj tudi glavno pristaniško mestece Adamas. Simpatičen kraj s številnimi trgovinicami in restavracijami, je pa tudi veliko manjših hotelov, ki ne kazijo tipične mestne vedute. Hotelskih kolosov, kakršnih smo vajeni v Istri in Dalmaciji, tu ne boste našli.

Značilnost Kikladov je tudi, da se najlepše in najbolj zanimive stvari »skrivajo« više na otokih in ne ob obali. Zato se povzpnemo do Plake, največjega naselja in upravnega središča, ki kot na večini grških otokov leži na enem izmed njegovih vrhov in je tipičen primerek romantičnega grškega mesteca z belimi hišami, s tlakovanimi ulicami, z modrimi strehami, mlini na veter, s sredozemskim cvetjem in s prekrasnim razgledom na otok in morske širjave. Ogled Plake smo združili z občudovanjem sončnega zahoda, tega pa nadgradili z obiskom ene izmed vabljivih tavern, kjer nas je prijazni, a nevsiljivi lastnik s svojimi specialitetami in odličnim vinom zadržal do prvih jutranjih ur.

Strmo pod Plako, povsem na obali lagune leži miniaturno ribiško naselje Klima. Majhne, živobarvne kamnito-lesene hišice, ki se tesno držijo druga druge, premorejo največ sobo ali dve in so dandanes namenjene predvsem turistom. S svojo majhnostjo in barvitostjo predramijo spomin na pravljični otroški svet in popotniku prebudijo nezadržno željo, da bi se tu naselil vsaj za nekaj dni.

Največja atrakcija Milosa pa so zagotovo plaže. V času vulkanske aktivnosti si je tu narava privoščila pravi spektakel barv, oblik in materialov. Po lepoti prednjači Sarakiniko plaža, za katero bi bil boljši izraz Sarakiniko planet, saj gre za obsežno območje snežno-belega, nežno zaobljenega apnenčastega skalovja z manjšimi zalivčki, v katerih kristalno čisto morje razkazuje vse možne zeleno-modre odtenke. Na večino plaž lahko prideš peš po kopnem, še raje pa z najetim avtom ali skuterjem, nekatere pa so dosegljive le z jadrnico ali čolnom. Najem vozila, ki mimogrede sploh ni drag, je skoraj nujen tudi zaradi ogleda številnih antičnih najdišč na otoku. Poleg amfiteatrov, svetišč, grobišč in drugih ostankov je glavna zanimivost otoka kip znane Miloške Venere, ki je seveda kopija, saj je original »varno« spravljen v pariškem Louvru.

Otok Milos sicer s kopnim povezuje več rednih trajektnih linij. Moderne in hitre ladje vas iz izhodiščnih pristanišč Aten, Lavria in drugih vsak dan prepeljejo na večino otokov v Kikladih.

Mi smo otok obiskali z jadrnico med lanskimi prvomajskimi prazniki. Kamor smo se ozrli, vse v cvetju, travniške rastline, mak, tega res nismo pričakovali. Kopanja je bilo kljub toplemu soncu zaradi spomladanske temperature morja bolj malo, a nas je zato narava skozi vso pot nagrajevala s fantastičnimi pejsaži, ozaljšanimi s spomladansko cvetočim in dišečim rastlinjem, v čemer smo nemoteno uživali sredi zatišja turistične predsezone. Poleti je na Kikladih vroče, a hkrati tudi zelo vetrovno. Kaj pa jeseni? Grki pravijo, da je takrat tam najlepše: ravno prav vroče, morje ravno prav toplo, ravno prav zrelo sadje in najlepši sončni zahodi. Mamljivo!