''Prva pomoč'' iz kuhinje
Pot na počitnice sredi poletne vročine je vedno stresna, tudi če imamo v avtomobilu klimo. Gneča na cestah nas spravlja ob živce, nepredvidljive situacije lahko povzročijo bruhanje, migrenske glavobole, pomanjkljiva higiena pa pripomore k driskam in podobnim nevšečnostim. Vse te drobne malenkosti, ki se utegnejo kopičiti, nam lahko pokvarijo dopustovanje.
Tokrat sem zbrala nekaj preprostih nasvetov, kako si lahko pomagamo s hrano in omilimo težave.
Bruhanje lahko zaustavimo s pitjem po požirkih rahlo oslajenega metinega čaja. To počnemo v kratkih presledkih ves čas vožnje. Čaj pomirja želodec in s tem zavira refleks, ki povzroči bruhanje. Toda pazimo: narobe je, če pijemo kamilični čaj, mleko in mlečne izdelke, saj spodbujajo bruhanje!
Med bruhanjem izgubljeno vodo in minerale nadomestimo s pitjem rahlo oslajenih pijač ali rahlo slanih juh. Priporočljivi so tudi sadni žele bomboni. Poleg tega se pri pogostem bruhanju pojavi pomanjkanje kalija, zato moramo zaužiti banane, rozine, fižol, krompir in špinačo, stebelno zeleno, redkvice in paradižnik.
Na poti in na cilju, še zlasti v prenapolnjenih vročih kampih, se kaj rado primeri, da nas doleti driska. Najhitreje jo ustavimo s probiotičnimi dopolnili v kapsulah. Izbiramo take, ki imajo vsaj pet vrst probiotičnih bakterij. Ponavadi drisko ustavijo že tri ali štiri kapsule, ki jih pogoltnemo s kozarcem vode. Le pri zelo hudih oblikah driske je treba postopek ponoviti čez nekaj ur. Probiotične bakterije so živi mikroorganizmi, ki ob zaužitju pridejo v debelo črevo, se tam naselijo in, če jih je dovolj, dobro delujejo na gostitelja, torej na človeka. Zakaj kapsule? Zato, ker probiotične ali mlečnokislinske bakterije v jogurtih niso dovolj, saj do črevesja ne pridejo v zadostnih količinah. Velika večina jih propade že v kislem želodcu ali pozneje v neugodnih razmerah v črevesju. Če jih vanje pride dovolj, kar dosežemo s kapsulo, se tam celo razmnožijo in pozitivno vplivajo na prebavo. Vedeti moramo, da se ''dobre bakterije'', kot jim tudi pravimo, v črevesju ne naselijo za stalno in jih moramo vedno znova nadomeščati s hrano.
Pogosta težava na poti in dopustu je migrena. Vzrokov zanjo je veliko - od stresa, vročine, hrane do hormonskih motenj, pa še kaj bi se našlo. Naravna zdravila zoper migreno so kava z limono, kar so poznali že stari Rimljani, potem ingver, ki ga kot prašek raztopimo v kozarcu vode. Podobno delujejo flavonoidi iz jagodičja, zato si v mešalniku zmešamo napitek iz borovnic, brusnic, malin in ga spijemo. Namesto aspirina zaužijmo pet ali šest marelic, saj imajo veliko naravne salicilne kisline. Ta je tudi v malinah, slivah, ananasu, češnjah, dateljnih in pomarančah. Ljudsko zdravilo proti migreni je tudi rožmarin, ki ga skuhamo kot čaj.
Dobro naravno zdravilo za migreno so pekoča paprika in feferoni, saj vsebujejo kapsaicin, ki deluje kot lokalni anestetik. Pekočo papriko razrežemo na manjše koščke, povohamo in pojemo skupaj s semeni. Kapsaicin zmanjšuje izločanje nevrotransmiterja, ki prenaša bolečinske signale v možgane. Ko papriko položimo na jezik, pekoči okus sporoči možganom, naj izločijo endorfin kot naravni telesni narkotik, ki zaustavi bolečino. Črni in beli poper pa vsebujeta piperin, ki je po zgradbi podoben morfiju in deluje podobno kot paprika.
Pogosto nas na morju presenetijo sončne opekline. Prva pomoč so tri limone, ki jih stisnemo v pol litra vode. S to ''limonado'' premažemo kožo in pustimo, da se osuši; seveda se umaknemo v senco. Limonin sok hladi, razkuži in spodbuja naravno regeneracijo povrhnjice. Ko se osuši, naredimo zdravilno oblogo iz 250 dag skute, dveh jedilnih žlic medu in soka ene limone. Nanesemo jo na kožo in po 15 minutah speremo. Šele zdaj namažemo kožo z dobrim zaščitnim oljem. Pri hujših opeklinah na kožo naribamo več plasti korenčka, ki hladi, zdravi kožo in preprečuje nastanek mehurjev. Pri alergijah na sonce se namažimo z navadnim jogurtom.
Pikom komarjev se lahko izognemo, če zmeljemo limono z olupkom vred in se s tem namažemo. Aroma citronske kisline, ki je v olupku, odvrača komarje. Če so nas komarji ali drugi insekti že pičili, pa prerežemo čebulo in z njo drgnemo boleče mesto. Podoben učinek ima zdrobljeni peteršilj. Čebula je zelo priročno zdravilo tudi pri nepredvidenem prehladu, ko se nam čez noč zaprejo dihalne poti. Razrežemo jo in postavimo blizu postelje. Izhlapevanje snovi iz čebule nam začuda hitro omogoči odprtje dihalnih poti, lažje je dihanje in spanje. S čebulo lahko naredimo tudi obkladke za na prsi, ki pomagajo pri izkašljevanju.
Vnete oči pozdravimo takole: naribamo peteršiljevo korenino in sesekljamo sveže peteršiljeve liste. Vse skupaj zgnetemo, oblikujemo ''blazinice'' in jih položimo na oči. Mirujemo vsaj eno uro.
Zlasti starejši se na poti in na dopustu utegnejo srečati z nespečnostjo. Blažimo jo z veliko skledo solate, kar so priporočali že stri grški misleci. Če dodamo še puranji zrezek, bomo spali še bolje, saj puranovo meso vsebuje triptofan. Za posladek si privoščimo banano. No, staro ljudsko zdravilo proti nespečnosti sta mleko in med.
Pogosto je problem tudi vnetje sečil. V tem primeru je treba uživati veliko brusnic in borovnic. Brusnice preprečujejo, da bi se bakterije vgnezdile v mehurju in sečevodu, odplaknejo bakterije v urin, od koder se izločijo. Svež sok iz borovnic pomaga tudi pri vnetju grla in odpravlja afte. Če mu dodamo še žajbljev med, bo to dober ''sirup'' proti kašlju.
Na poti nas ''srečujejo'' tudi poškodbe. Velike je treba zdraviti v bolnišnicah, za drobne pa poskrbimo sami. Že staro ljudsko zdravilo pri obtolčeninah je zelje, ki ga v listih ovijemo, denimo okoli kolena. Zelja ponavadi nimamo takoj pri roki, zlahka pa najdemo mrzel kamen, ki ga položimo na poškodbo. Pri manjših površinah si pomagamo z limoninim sokom. Z napol prerezano limono drgnemo po obtolčenini, lahko pa rezine limone povijemo prek poškodbo. Limonin sok ustavi krvavenje iz manjše ureznine in praske in hkrati razkuži rano. Protivnetno delujejo omega 3 maščobne kisline, torej ribje olje. Zaužijemo ga v obliki kapsule, da deluje v telesu. Izkazalo se je tudi kot zdravilno pri dojenčkovi vneti ritki in pri drobnih vnetjih na koži odraslega človeka. V ta namen kapsulo z ribjim oljem preluknjamo in olje odcedimo na vneti del.
Za konec še nekaj lepotilnega.
Peteršiljeva voda je dobra proti sončnim pegam. Vzamemo pest peteršilja, ga sesekljamo in damo v liter vode. Pustimo čez noč, naslednje jutro pa si s tekočino umijemo obraz in kožo na predelih, kjer imamo sončne pege. Za zmanjševanje gub si zjutraj in zvečer umijemo obraz z vodo, v katero smo stisnili kar veliko limoninega soka.
Marija Merljak, univ. dipl. ing. živ. tehn.
Kapljice zdravja
Prav vsako telesno funkcijo usmerja in določa pretok vode. S pravo količino vode življenjsko pomembni organi dobijo dovolj hormonov, encimov, neurotransmiterjev in hranil za učinkovito delovanje.
Človeško telo je sestavljeno iz blizu 25 odstotkov trdne snovi in 75 odstotkov vode, v možganih je vode celo do 85 odstotkov. Že to dejstvo govori v prid tezi, da moramo piti veliko vode.
Mnogi pogosto rečejo, da sploh niso žejni, ker ne vedo, da so žejni! Žejo občuti že zarodek v materinem telesu, od zgodnjih odraslih let naprej pa ta občutek vse bolj peša. Zato postajamo vse bolj dehidrirani, ne da bi se tega prav zavedali. V telesnih celicah se odstotek vode s starostjo postopno zmanjšuje, kar zmanjšuje celično dejavnost. Posledice so vedno resne bolezni in ob drastičnem pomanjkanju vode tudi smrt. Znano je, da človek zdrži veliko več časa brez hrane kot brez vode. Do kronične dehidracije lahko pride tudi tedaj, ko je zunaj celic vode sicer dovolj, ker pa je zaprta tako imenovana vodna pot, voda ne more prodreti v celice.
Pogosto slišimo govoriti ljudi, da imajo čisto suha usta. To je že zadnji znak dehidracije! Še slabše pa je, da predvsem starejši ljudje sploh ne čutijo suhih ust in tudi zaradi tega ne potešijo žeje. Pri dehidriranem človeku se ne sproži spodbuda za pitje, marveč prav nasprotno: aktivira se telesni sistem varčevanja z razpoložljivo vodo. Sproži se histamin, ki je glavni možganski regulator varčevanja z vodo. Zavedati se moramo, da je v - nasprotju s splošnim prepričanjem – najslabše to, da hudo dehidracijo skušamo potešiti z oslajenimi, šumečimi pijačami, čajem, kavo ali alkoholnimi pijačami! Vse te pijače sicer vsebujejo vodo, vendar tudi dehidracijske snovi, ki še pospešeno izločajo vodo iz telesa.
Zlasti za sladkorne bolnike je izrednega pomena, da uživajo aminokisline in seveda – veliko vode. Pri sladkorni bolezni namreč možgani vedno poskrbijo za dvig krvnega sladkorja, ko jim zmanjkuje vode in soli. Podobno je pri psihičnih težavah, kjer lahko huda žeja ali dehidracija celo pripelje v depresijo, ki prizadene možgansko tkivo.
Koliko vode in kdaj?
Najprej moramo vedeti, koliko je izgubimo. Izguba vode je različna od človeka do človeka, pri vseh pa odvisna od zunanje temperature, fizičnega napora, spola in starosti. Telo odraslega človeka potrebuje v povprečju blizu tri litre vode na dan. Približno liter jo lahko dobimo s hrano, drugo moramo popiti. Najbolje v obliki čiste vode in ne različnih čajev, kav ali šumečih umetnih pijač. Eno izmed načel pravi, da se moramo opazovati sami. Kolikor vode zaužijemo, toliko jo moramo izločiti. Morda bi bilo pravilneje reči - kolikor je izločimo, jo moramo nadomestiti s svežo, čisto pitno vodo. Pomembno je tudi vedeti, da je treba piti vodo pred vsakim obrokom ter dve uri in pol po vsakem obroku in pred spanjem. To seveda ne pomeni, da vode vmes ne bi smeli piti, in prav tako, da ne bi smeli uživati sadnih sokov, spiti kozarca dobrega vina ob obroku, si privoščiti kavo ali čaj. Vendar vse te pijače niso v tolikšno pomoč pri delovanju celic kot prav voda. Voda se razmeroma hitro absorbira v kri in prek nje prehaja v celice. Če pa ji dodamo sladkor, potrebuje za ta prehod kar trikrat več časa. To je pomembno zlasti za športnike, ki naj ne bi med vadbo uživali močno oslajenih pijač, marveč le čisto vodo ali samo blago oslajene izotonične pijače.
Dehidracijo lahko odpravimo, vendar ne takoj! Telesne celice delujejo kot nekakšna spužva, zato traja kar nekaj časa, da jih napojimo. Lahko nekaj tednov, celo mesecev. Pri dolgotrajni dehidraciji se namreč zgodi, da postanejo celice manj prepustne za difuzijo vode tako navzven kot navznoter. Zato je dobro poskrbeti, da sploh ne pride do dehidracije in sicer tako, da se opazujemo: ali izločamo dovolj vode, kakšna je barva seča in ali je naša koža napeta in podobno.
