Portret naših sodelavcev SAVINA VYBIHAL

Zgodbe | jul. '10

PORTRETI NAŠIH SODELAVCEV

Savina Vybihal:

Na prvem mestu ljubezen

Zdi se, da je ni stvari, ki Savine Vybihal ne bi zanimala, pa naj gre za naravo, družbo ali za človeštvo in slehernega posameznika. Z vsem je pripravljena navezati pristen odnos, skuša pomagati v težavah, a le, če je naprošena. Je profesorica športne vzgoje in trideset let vodi različne skupine. Skozi vse leto potekajo njeni programi za športno vadbo, sproščanje, mirnejše in kakovostnejše življenje, za bolj zdravo hrbtenico in krepitev splošne odpornosti, poleg tega pa vodi različne prireditve in radijske ter TV oddaje. Njena aktivna področja so pesništvo, slikarstvo in tudi nastopanje.

Videti je, da izžarevate pozitivno energijo? Nedvomno ste srečen človek?

»Zelo, ker sem uresničila skoraj vse svoje otroške sanje. Manj, ko vidim, da me čaka še veliko dela, ko bi z veseljem lenarila. Pa spet zelo, ker v svojem delu čedalje bolj tudi uživam.«

Imate formulo za tako življenje?

»Tako pravi Konfucij: Človek, ki naredi napako in je ne popravi, naredi drugo napako. Sebi to kitajsko modrost nadgradim: Če ne moreš narediti kaj dobrega, tudi slabega ne stori, raje se umakni. To pa pomeni, da težave rešujem in se ravnam po reklu, da človeka vse, kar ga ne ubije, krepi in bogati.«

Imate radi ljudi?

»Da in ne. Delam za ljudi in z njimi, a sem samotar, ljubim samoto. Sem pa tudi odprta za nekatere ljudi, čeprav jih je manj kot prstov na roki. Tem zares odprem tudi najbolj skrite kotičke svojega srca in me dobro poznajo. Rada imam ljudi, pred katerimi z lahkoto iz srca zavriskam, da sem zares srečen človek, kadar to začutim. Vsak vidi v meni to, kar zmore in hoče. Najbolj prav me poznajo otroci. Njim se z lahkoto odpiram in z njimi neizmerno uživam. Pustim se jim voditi in se od njih učim.«

Do sebe ste zelo strogi?

»Znam biti. Kompromis je pri meni odločitev. Izgovori so tisti, ki smo ali so jim ljudje najbolj zvesti. Laže se je izogniti, preložiti, obdolžiti druge kot pa kopati po sebi in se spremeniti. Potrebna je odločenost in vztrajnost. Pogosto drugi teže sprejmejo popravke in takrat si pač nenadoma čuden, drugačen in za nekatere nesprejemljiv. Zame je samodisciplina (osebni red) čista svoboda. To je sreča in ljubezen in miren spanec.«

Imenovali ste tri vrednote. Katero postavljate na prvo mesto?

»Na prvem mestu je nedvomno ljubezen.«

Kljub temu, da je to zelo izrabljana kategorija?

»Res gre za zelo izkoriščan pojem. Mislim pa na tisto ljubezen, ki je tako pretanjena, da je z besedami niti definirati ni mogoče. Ljudje pogosto ljubezen povezujejo samo z otroki in nasprotnim spolom in takoj vidijo povezavo s spolnostjo. Lepa ljubezen med moškim in žensko je nekaj čudovitega in nujnega, spolnost pa tudi in je gibalna sila življenja in užitek. O ustrezni vzgoji za ljubezen in spolnost pa ni pri nas ne duha ne sluha. Vsaj pri nekaterih, tistih, ki se imajo za poklicane, da razpredajo o tej temi, ne. Koliko ljudi pozna pravo ljubezen in se ravna po njenih načelih, se sprašujem tudi sama.«

Veliko omenjate starše?

»Naravno, saj sta moja prva največja učitelja, ki ju imam rada in ju zelo spoštujem. Oče je bil slovenski oče, zdaj je miren in tudi moder. Mama je bila vedno vsem na voljo. Živim in še želim živeti drugače od nje. Preveč pozornosti je posvečala drugim in premalo sebi. Iz tega sem se veliko naučila. Zelo sem ji hvaležna, da me je z lastnim zgledom oddaljila od cankarjanskega stereotipa. Želim jima, da nas zapustita, ko bo prišel njun naravni čas, da to storita s trezno glavo, zavestno in dostojanstveno.«

Povedali ste, da ste se veliko ukvarjali s čustvi, je bilo težko?

»Še vedno se. Najbolj sta me vedno prizadela zloba in usmiljenje. Slednje je najbolj ponižujoče čustvo, ki ga lahko dajemo ljudem. Povsem drugačno je kot ljubezen in sočutje, ki sta njegov nasprotni pol.«

Zdaj svojo pomoč razdajate drugim?

»Pomagam le, če sem naprošena. Pri tem si prizadevam za poglobljeno uporabo naravnega in zdravega. Vsa znanja, ki sem si jih pridobila z vsemi izobraževanji in izkušnjami, prenašam naprej. Nujno pa je, da se ljudje sami odločijo, kaj hočejo. Dokler tega ne storijo, jim tudi pomagati ni mogoče. Šele potem lahko ponujeno pomoč tudi sprejmejo in koristno uporabijo. Vse prave stvari v življenju mora vsak narediti sam.«

Pa vaša pričakovanja, načrti, želje?

»Vse delati tako, da bi vse bilo dobro, vse sprejemati. Malce mi že kaplja, da to pomeni veliko dela in odgovornosti. Zahteva tudi pravo izbiro in prilagoditev v pravem trenutku. In to dobro. Pri tem pa se pa se pogosto sprašujem, kaj je za koga dobro?«

Veliko ste in še dopisujete v tiskane medije. Še posebej v našo Vzajemnost?

»Da, in to prav rada. Na ta način želim bralcem vedno omogočiti spoznavanje delčka mojih znanj in izkušenj, ki bi jim pomagala živeti bolj kakovostno in čim bolj zdravi dočakati zrela in modra leta. To želim seveda najprej sebi.«

SAS

Fotografija: Samo Vybihal